Uspeh je postal psovka, 600 € plače pa krepost
Franci Zavrl v oddaji Poslovna ideja: “To, da je uspeh postal psovka, ali pa da biti boljše ni motiv, ni nekaj dobrega, to me pa zelo moti. Ta orientacija k uravnilovki, ta populizem, da je najboljši državljan tisti, ki ima 600 € plače, ki ga pelje slovenska politika in mediji. Ta me pa resnično moti. … da se izvaja populizem proti uspešnim, proti nekomu, ki izstopa. To je pa nevarno za družbo.”
Ne morem se bolj strinjati …
… z Zavrlom. To, da si revež, ki zasluži 600 € na mesec, je v tej družbi, v politični vladavini razdeljevalcev državnega denarja, skoraj krepost. Pravi junak si. To, da je v množici ljudi, ki tako malo zasluži, tudi veliko takih, ki so celo življenje “špricali” šolo, ki se niso (bili in se niso tudi sedaj) pripravljeni učiti, pridobivati novih znanj in spretnosti, ki niso pripravljeni prihraniti, ki niso pripravljeni tvegati, je kar brez vsakega odmeva. Takoj najdemo izgovore za te reveže.
Da smo si na jasnem, ne govorim o tistih, ki RESNIČNO ne morejo oziroma niso mogli. Govorim o lenuhih.
Podjetnik? Fuj!
Tako kot mediji po eni strani pretirano ujčkajo “600 evrske” delavce in jih pomilujejo, po drugi strani kar počez “pribijajo na križ” podjetnike. Zares nevarno. Predvsem nevarno je to generaliziranje, to metanje vseh podjetnikov v en koš. Po drugi strani pa sem prepričan, da redkokdo resnično verjame, da bodo neizobraženi delavci potegnili voz iz recesije.
Tako mimogrede: izobrazba zame ne pomeni, da imaš “cegelc” (spričevalo) v roki, ki dokazuje samo to, da si n-let hodil na neko šolo (in morda tudi fakulteto), pač pa množico zelo različnih znanj, spretnosti in naravnanosti, ki si jih pridobil. Vedno z lastnim trudom. S stalnim izpostavljanjem učečim se razmeram, trdemu delu. In ta znanja in spretnosti so lahko na zelo različnih področjih: od kvantne fizike do znanja izvedbe vodovodnih inštalacij (kot primer).
Foto: Steinar Engeland, Unsplash
Se strinjam. Najbolj me pogrejejo (v negativnem smislu) Murine delavke, ki v Nedeljskem dnevniku jokajo, da ona in otroci ne morejo živeti zaradi nizke plače, potem pa izveš, da so po OŠ izobraževanje opustile in imele otroke z različnimi tipi, ki so jih po rojstvu otrok dali na čevelj.
Ampak seveda je lažje po internetu pod člankom o najbolj plačanih direktorjih anonimno žaliti Bobinca in ostale, da so barabe, kot pa se učiti in graditi uspešno kariero.
Katera Murina delavka je tole ” imele otroke z različnimi tipi, ki so jih po rojstvu otrok dali na čevelj. “?
Kateri se upaš to povedati v obraz?
Kaj je s tem narobe? A ti ne bi zapustila moža, ki ga ne ljubiš?
Študentka FF? Logično, da pišeš take grdobije in neumnosti, če se ne upaš podpisati..
Vse je biznis, tudi to, ko delavke Mure jokajo v časopisu, jokajo politki, župani, vsi nekaj jokamo.. tudi podjetniki jokamo..visoki davki, birokracija, nihče nas ne mara..
in delavke jokajo, ker jih je nekdo zaklenil v eno halo in poneumil.
Tisti, ki so uspeli na pošten in legalen način, niso nikoli bili deležni psovk, ampak občudovanja. Zavrl se lahko vpraša, zakaj ga to tako gane.
@Aleš, ne vem kdo si lahko še v tej “podganji dirki”, ki jo poganja kapitalizem, še lahko privošči biti lenuh. Mogoče tisti, ki se “šlepajo” na kakšne luknje v zakonu. Tisti, ki imajo službo, pa morajo garati, zato, da si drugi s tem “polnijo žepe” – s tem mislim na nenasitno državo, ki zahteva vse več davkov, in podjetja, ki zadovolijujejo predvsem apetite svojih lastnikov in delničarjev.
Obstajajo seveda svetle izjeme, ampak imam občutek, da je splošno stanje v naši državi pač takšno.
Včasih so ljudje od svojega dela lahko normalno živeli, danes pa z drobižem 600 € ne morejo več.
Ni težava kdo je “špricu” kdo ni, ampak koliko si plačan za delo katero opraviš pošteno. Dejstvo pa je da danes z 600€ nemoreš preživet oz. s težavo.
Enostavno… podjetja, ki imajo bajne dobičke in delavce, ki ne zaslužijo več od omenjene plače so problem, ta problem lahko reši samo zakon/država.
Zakaj to država ne uredi, je čisto druga zgodba.
Požrešnost ljudi bo pa prisotna še dolgo časa.
In ni tukaj kaj za debatirati.
Vse ostalo spada pod: jamranje, pljuvanje, zavist, nezmožnost, nesposobnost, itd.
Če pogledamo izobrazbeno strukturo zaposlenih z 600€ plače lahko vidimo, da so to predvsem osebe z nižjo stopnjo izobrazbe nemalo pa je tudi takih, ki imajo samo osnovno šolo. Običajno ti zaposleni delajo v proizvodnji (tekoči trak in podobno) in tako ne razvijajo ostalih spretnosti ter tako na žalost postanejo nekonkurenčni. Na trgu dela je dandanes težko konkurirati brez formalne izobrazbe in ostalih znanj. Ne živimo namreč v času YU, ko je bila služba z solidno plačo zagotovljena malodane vsakomur. V tem času je tako postala izobrazba (pa ne samo formalna, tudi ostala znanja in veščine, ki si jih pridobimo) vedno pomembnejša. Ni dovolj samo dokončati osnovno šolo in potem čakati na pokojnino. V življenju se bo potrebno neprestano boriti in dopolnjevati (vseživljensko učenje). Le tako bomo lahko konkurenčni in ostali v “igri”. Vprašanje je samo vsakega posameznika, koliko je pripravljen vložiti v svoj napredek. Samo čakati doma za pečjo žal danes ni dovolj.
Pa s tem ne želim zagovarjati delodajalce in opravičevati izkoriščanje delavcev. Problem – nesposobni managerji, ki jih povrhu nastavi še država.
Dodal bi še to – plača 600€ ni samo problem zakonov in države. Kdor čaka, da bo problem rešila država bo žal celo življenje živel v revščini. Ljudje se moramo zavedati, da je še največ na nas samih. Če pač ne vložimo nič v svoj napredek bomo obtičali nekje pri repu. Od smiljenja sam sebi in jamranja ne moremo preživeti.
Se strinjam z vsako Zavrlovo besedo.
Se strinjam z napisanim. Čeprav me boste morda nekateri preklinjali, povem, da je takšno razmišljanje samo ostanek nekdanjega socializma. Tudi sedaj niti država, niti gospodarstveniki premalo vzpodbujajo ljudi k inovativnosti, ni je institucije, ki bi poskušala pojasniti, da moraš najprej nekaj ustvariti, z varčevanjem najprej nekaj doseči, kar bo prinašalo delo in posledično tudi denar. Imam občutek, da nikdar ne bodo razumeli, da država ne more biti socialna, če nič nima. Premalo je narejenega v dobro države. Imamo pa čez 80.000 nezaposlenih, med njimi veliko zdravih in sposobnih, dela željnih ljudi. In oblast, ki govori o sociali, dela pa ne vidi. Zato pa je idealen tisti, ki je zadovoljen z 600 evri!
Aleš, iz tvojih besed žal veje eno veliko nepoznavanje položaja delavcev. Pri nas, v tekstilni branži, za plačo neto 600eur delajo predvsem tehniki in celo nekateri inženirji. Delavci v proizvodnji imajo še manj.To je nepošteno, da ljudje za dobro delo ob stalnem izobraževanju (brez tega danes ne gre) prejemamo tako bedno plačilo. Seveda si vsi iščemo nove službe in kdor ima srečo ali veze tudi odide, saj venomer poslušamo, če ti kaj ni všeč pa pojdi.
Kar se tiče podjetnikov se strinjam, da ne gre kar vse metati v isto vrečo. Na žalost pa je le veliko takih, ki so svoj uspeh zgradili na stiski drugih, kradli,lagali in gradili na politiki neplačevanja za prejeto delo, usluge, material ipd. Še bolj žalostno pa je to, da skoraj nihče od teh ni bil kaznovan kljub temu, da so dejanja celo prišla v javnost in bila označena kot obsodbe vredna in kazniva. Zato potem “raji” ostane le še izmišljanje pravljic o hudobnih podjetnikih in ubogih delavcih ker vsaj tam dobro premaga zlo.
Se pridružujem tudi mnenju, ki ga je izrazila Sabina !
@Lar, to kar si napisal, da je vsak predvsem odgovoren zase, drži le deloma. Predvsem je to filozofija, ki velja v kapitalizmu in se jo da primerjati samo še z Darwinovo teorijo preživijo samo najmočnejši. Ampak človeške družbe se ne da primerjati s svetom živali. Nenazadnje je treba upoštevati tudi socialni vidik. Niso vsi enako komolčarski, sposobni podkupovati, nimajo pravih zvez in poznanstev, niso bili rojeni v “pravi” družini, niso pri pravi stranki…, če omeni samo nekaj okoliščin, na katerih dostikrat temelji uspeh.
Obstaja tudi pojem pravične delitve. Etično naravnani ljudje vedo, kaj pomeni, egocentrični uspešneži, ki gledajo samo nase, pa se požvižgajo na stiske ljudi. Verjamem, da je med podjetniki dosti etično naravnanih posameznikov.
@Lar – pa še to, zakaj si nekdo, ki ima končano samo osnovno šolo, ne zasluži dostojnega življenja? Saj prav tako pošteno dela. Za delo, ki ga opravlja ne rabi šole. In takih del, ki ne zahtevajo ne vem kakšne izobrazbe, je zaenkrat še kar nekaj…..
Ali pa misliš, da mora biti na nek način kaznovan za svojo “neambicioznost”?
Koliko zanimivih komentarjev! Težko je odgovarjati vsem.
Nekateri se izrazito strinjate s člankom, drugi izrazito ne. Prav je tako. Bom poskusil še enkrat artikulirati svoje mnenje. Bolj prodobno.
Menim, da je človek PRETEŽNO sam odgovoren za to kar se mu v življenju dogaja. Seveda, da je treba upoštevati genetiko, pa družinske razmere, pa razne devijacije (alkohol, naslije, …) – nekateri zares niso imeli možnosti in vem tudi, da se je včasih težko izkopati iz revščine.
V članku, v katerem sem zapisal tudi tole: “Ej, da smo si na jasnem, ne govorim o tistih, ki RESNIČNO niso mogli, govorim o lenuhih.” Poudarek in ost članka je uperjena v lenuhe in ne v aktivne delavce.
Kakšni pa so aktivni delavci?
1. Taki, ki izkoristijo vsako možnost za UČENJE, za RAZMIŠLJANJE (ja tudi ob preprostem delu se da razmišljati), taki, ki se popoldne ne zavalijo v kavč (ali v bife), pač pa se izpostavijo (pa magari še tako preprostim) učnim okoljem. Danes je za to dovolj možnosti v raznoraznih društvih, ogromno je zastonjskih predavanj (prav včeraj smo imeli v naši župniji dr. Stanka Gerjolja, dekan na Teološki fakulteti, ki je govoril od odnosih v družini – izjemna znanja za odnose v družini in tudi na delovnem mestu. Pa mislite, da je bila dvorana nabito polna?), izobraževanj.
Sam prav med skavti poznam nekaj pravih zgodb o uspehu: ljudje, ki bi zaradi življenjskih okoliščin morali biti prave razvaline, sijejo od navdušenja nad življenjem (so pa brez velike formalne izobrazbe) in so zelo uspešni.
2. Aktivni delavci iščejo stalno PRILOŽNOST za izboljšave – povsod kjer so. In tudi tako, da zamenjajo delovno mesto, poklic (ali veste, da se sedaj v teh kriznih razmerah išče na tisoče ljudi?) in celo mesto dela. Časi, da bodo ljudje celo življenje delali isto in bili ob tem dobro plačani, so minili.
3. Aktivni delavci so POGUMNI. Temelj poguma je nekaj finančne rezerve. Moje mnenje je, da si jo vsakdo lahko ustvari. Vsakdo lahko prišpara 10% svoje plače in vsakdo lahko zapravi celo plačo. Ta finančna rezerva ti da pogum, da si lahko “mobilen na trgu delovne sile”.
4. Aktivni delavci MISLIJO s svojo glavo in iščejo smisel bivanja. Morda je to res težko, pa vendar se da. Poznam take ljudi, tudi z zelo nizko formalno izobrazbo. Ljudi, ki vedo, da je nad njimi še Nekdo, ki skrbi zanje, ki je dobri Oče in vodnik. S takim ZAUPANJEM je lažje in tudi to je dobra osnova za pogum iz prejšne točke.
Vsakdo ima pravico do dostojnega življenja
Seveda, a kot z vsako pravico gre tudi dolžnost, da človek iz sebe iztisne vse kar ima. Da izkoristi (po svetopisemsko) talente, jih razvije in “proda”.
Za dostojno življenje je v prvi vrsti odgovoren človek sam. Za to ne more poskrbeti država – nikoli ni in nikoli ne bo.
Naloga države je, da mora ustvariti zdravo družbeno OKOLJE, kjer se lahko polno izrazi pobuda ljudi, ki so sposobni in kjer se prepreči uspeh lenuhom, goljufivcem in drugim pridaničem.
Država mora nuditi pribiližno enake MOŽNOSTI za vse – na ljudeh pa je, da jih izkoristijo. To bi bilo dovolj. Seveda nobena država ni idealna – naša tudi ne. Mi volivci pa lahko vplivamo na izboljšanje.
Vsak mora sam poskrbeti za primerno šolanje, ko je mlad. Namesto njega se ne sme odločati nihče, še celo starši ne. Že sedaj je jasno, da veliko sedanjih študentov ne bo dobilo dela (razni FDV-jevci, …), pa se le redki prešolajo, iščejo druge možnosti. In ti so bodoči 600 evrski delavci, ki bodo “jamrali” in se sklicevali na državo in na pravico do dostojnega življenja.
Sem krut? Morda, a kot sem nekje slišal “da življenje ni smetanova torta”. Pravzaprav ni nikoli bila in ne bo. Ko se tega zavemo, prevzamemo odgovornost zase in ko še kaj naredimo, smo na pravi poti.
Jaz pa poznam veliko ZGODB O NEUSPEHU navkljub temu, da so ti ljudje imeli veliko dobrih lastnosti, ki jih opisuješ kot potrebne za uspeh. In večinoma preizkušani kristjani (če živijo vero) močno zaupajo v Boga in sprejemajo, kar jim je dano v potrpljenju ter duhovno rastejo in v tem je njihov uspeh in pravo bogastvo.
In smo že pri vprašanju : Zakaj Bog dopušča, da dobri ljudje trpijo?
Prav zato ker nam dopušča svobodno voljo, vsem, tudi tistim, ki to izrabljajo za hudobna dela, ki prizadenejo druge ljudi, jih pahnejo v stisko . Če hočemo , da bo svet boljši pa moramo pokazati taka dejanja v pravi luči, npr. nekdo ,ki je obogatel s krajo ne more biti tisti, ki “se je znajdu”, nekdo , ki drugim premalo ali nič ne plača za opravljeno delo je prav tako tat.
@Karmen: Se strinjam s praktično vsem. Samo percepcijo uspeha imava morda drugo. Sam menim, da se uspeh ne meri samo v evrih, to je samo ena plat. Sam v ljudeh, kot jih opisuješ v prvem odstavku sploh ne vidim neuspeha, razen če ga res meriš v evrih pa ga očitno ne (celo sama praviš “duhovno rastejo in v tem je njihov uspeh in pravo bogastvo”). No vidiš, pa sva skupaj.
V prejšnem komentarju si opisovala, da v tekstilni industriji tehniki in celo inženirji delajo za 600€. Ja in kaj to pomeni? Da delajo v napačni panogi in da je bil že zdavnaj čas, da bi to spoznali in ukrepali. Pa niso. In za to so (inženirji še posebno, ker ti pa bi že morali biti razgledani, kajne?) sami krivi. Da se ne zanimajo za svet okoli sebe namreč.
Ej, ne popustim na ODGOVORNOSTI človeka za lastna dejanja, odločitve, …
“Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal” še kako drži in je tudi Božja drža do nas taka. Spomni se prilike o talentih …
Tam kjer sedaj začasno živim poznam primer, ko je neka gospa odšla odpirat s.p. precej daleč stran, da ne bi znanci vedeli, da je s.p. Tukaj razmišljati korak naprej je skoraj pogubno, narediš socialni samomor. V šoli se tak način razmišljanja zelo pozna in starši so pogosto zadovoljni samo z oceno 2, ampak ne zavedajo se odstopanj, ki so največkrat v minus.
Tile komentarji zgoraj temeljijo po mojem mnenju na nekih laičnih socioloških predstavah in recimo odražajo splošno stanje v družbi, kjer je ogromno predsodkov. Ne morejo pa odražati individualne podobe posameznika. Zakaj je nekdo neuspešen/uspešen je lahko razlog v njegovem življenjskem scenariju v katerem je ujet, v intra in interpsihični dinamiki. Zakaj se ljudje ne odločajo za obisk izobraževanj je lahko en splošen razlog npr. apatija, zakaj pa se Janez Novak ni odločil za obisk pa je lahko recimo zaradi strahu pred ponovnim neuspehom, občutkom ogroženosti, predsodki, strahom pred očitajočimi pogledi ipd. In recimo razlog zakaj je nekdo drug zelo uspešen lahko tiči v njegovem neprestanem nezavednem dokazovanju, želji biti opažen ipd. Je to zdravo. V obeh primerih verjetno ne, a sta oba primera verjetno pogosta. Zato v splošnem izgledajo uspešni ljudje ene “grebe”, neuspešni pa “luzerji”. Tako kot v šoli.
Vsaj v šolstvu se čustveni komponenti in odnosom namenja zelo malo pozornosti, vendar ponavadi tukaj tiči največ razlogov za neuspeh ali uspeh.
Aleš pišeš kot ,da še nikoli nisi slišal za LJUBEZEN DO DELA, ki je lahko tudi slabo,nepravično plačano. In za UPANJE ,da bo bolje, ki ne osramoti.
Tekstilna panoga je morda res “napačna” panoga za podjetnike z nenasitnim pohlepom, o katerih nočeš pisati ampak se raje ubadaš z “nerazgledanimi” delavci .Prepričana sem, da bi z boljšim vodenjem ,manjšim pohlepom in motiviranjem ne pa ustrahovanjem ljudi, marsikatero slovensko tekstilno podjetje še danes cvetelo.In ko že omenjaš talente, se spomni tudi na to, da jih je bilo tebi veliko dano,marsikomu pa zelo malo.Enostavno, to kar tako lepo opisuješ, kako se vse da enostavno rešiti samo z močno voljo za delo,učenje ,s pogumom ipd. marsikdo ne zmore. Veliko let že delam pri Karitasu in videla sem, kako stiska poseže v psihično zdravje ljudi, prinese razne oblike depresij ,motenj ipd. Ti ljudje potem nimajo močne volje,so nesamozavestni ,se ne znajdejo …Potrebujejo pomoč in to ne samo materialno! Ja, in spet je tukaj država , ki ne poskrbi za te potrebe;prostovoljcev nas je žal premalo.
@Karmen: Hvala za vse te komentarje. Mi je prav zanimivo. Evo nadaljevanje …
Prav o tem govorim tudi sam. O LJUBEZNI – samo ne do slabo plačanega dela. Res ne vem zakaj bi ga kdo ljubil. Tole je zame precej mazohistično.
Zakaj bi človek delal nekaj kar je nepravičnega in se proti temu ne boril? Govorim o LJUBEZNI do sebe in do drugih, ko človeka spodbujam, da razmišlja, da vse od sebe, da razvije talente. Ali pa potem res ne vem kaj je ljubezen? V isti sapi govorim tudi o UPANJU.
Karmen, tekstilna panoga je napačna za vse ne samo v Sloveniji pač pa kar v Evropi, razen morda za nekaj manjših nišnih modnih podjetij. Kdor se slepi, se mi zdi, da ne pozna globalizacije in bo pač jamral.
Karmen, kar veliko sem govoril o POHLEPU – tudi na tem blogu in ga ne odobravam. Samo to ni povezano s pripravljenostjo človeka, da bi kaj naredil zase in se osvobodil izpod jarma pohlepnežev.
Dokler iščeš vzroke samo zunaj sebe (magari če je to pohlep drugih) po moje nisi na pravi poti.
Kar se talentov tiče, nisem prepričan, da so tako neenakomerno porazdeljeni kot je videti na prvi pogled (tudi svetopisemska zgodba govori o tem: 5 – 2 – 1 noben ni ostal brez talenta; gospodar je nakuril samo tistega, ki ni pridobil nič in mu rekel: “Malopridni in leni služabnik!” – spet lenoba). So pa po moje talenti zelo različni in tudi različno “vnovčljivi”. To je res.
Ja, se strinjam, da se ne da vsega rešiti na način kot govorim. Dalo pa bi se v marsikaterem primeru. še enkrat poudarjam: govorim o LENUHIH, kar sem že dvakrat poudaril. Tudi precej sem pisal o SOLIDARNOSTI, ki včasih tudi crklja (tudi pri Karitas je tako). Poudarjam pa besedico VČASIH, da ne bo spet pomote. ne generaliziram.
Prepričan sem, da je ljudem, ki res ne znorejo treba pomagati, a biti pri tem dovolj pogumen, da lenuhom rečeš ne. S tem ko podpiraš lenobo (včeraj nam je dr. Gerjolj precej govoril o lenobi), človeka – razčlovečiš. Več o mojem odnosu do solidarnosti, najdeš na Drugem svetu.
@Andrej: Tega pa ne razumem, da si tako “bolno” vpet v družbo, da je odpirati s.p. nekaj takega kot socialni samomor. To je po moje samo če se pustiš… ali pa jaz česa ne razumem.
Andrej, seveda komentarji (in tudi moj prispevek) ne odražajo podobe posameznika. So posplošitve. A vseeno bo vsak posameznik odgovorajal za svojo lenobo in nerazvijanje talentov.
Gospodar bo ob sodbi že znal poiskati olajševalne okoliščine o katerih govoriš. Za vsakega posameznika.
Hvala za komentar.
@Karmen, se zelo strinjam s tabo.
@Aleš, bolj ko berem komentarje, bolj mi je jasno, da ni vse črno belo, in da ima vsak od nas svojo izkušnjo.
Res je, da moraš biti dovolj spreten, da prepoznaš, da tvoja panoga ni več aktualna in da se moraš začeti ozirati za čem bolj perspektivnim. Ampak ti lahko povem iz svojih izkušenj, da sem se neuspešno lotila dveh projektov. Mogoče ker so bili preveč ambiciozno zastavljeni, pred časom … razlogov je kar nekaj. Vem da sem sama odgovorna za svoj neuspeh, ampak v takšni situaciji človek res potrebuje UPANJE in VERO, da se gre naprej.
To, da je v Sloveniji in Evropi propadla tekstilna industrija, pa tudi marsikatera druga, smo v veliki meri odgovorni tudi sami. Namesto, da bi podpirali domačo proizvodnjo, raje kupujemo ceneno robo iz držav, kjer je poceni proizvodnja. Ampak zdaj je, kar je. Usmeriti se moramo na tista področja, kjer bomo konkurenčni ponudnikom, ki imajo za sabo poceni delovno silo. Tukaj je vsekakor pomembna vloga države. Kajti če država ne zna usmerjati tiste stvari, ki so pomembne – npr. šolstvo, odnos do podjetij, strateško načrtovanje … – potem jo pač ne rabimo.
@Sabina: Seveda si ljudje zaslužijo dostojno plačilo za svoje delo, ampak v trenutni situaciji in bližnji prihodnosti ni pričakovati, da se bodo razmere bistveno izboljšale – glede plač in na splošno gospodarskega stanja. V bistvu ostaneta dve možnosti: človek lahko ostane na “tej točki” ali pa gre naprej in se razvija. Zakaj nebi izbrali druge možnosti.
Zavedam se, da imamo ljudje različne možnosti in da odraščamo v različnih okoljih. Biti pa moramo bolj pozitivni, to namreč zelo pogrešam pri ljudeh. Zakaj najprej pomislimo samo na negativne strani – ne morem storiti tega in onega in vedno kup nekih izgovorov in jamranja. Zakaj ne pogledamo, kaj dobrega nam lahko prinese nova izkušnja in delamo na sebi, se učimo, raziskujemo nove poti…
Prva službena leta sem bil zaposlen v tekstilni branži in garal za minimalca. Po parih letih sem se le rešil tistih zidov. Seveda je bilo veliko odrekanja, glede denarja ker sem vse vložil v izobraževanje. Ampak se splača, samo trdno voljo je potrebno imeti. Konec koncev se vse vrača, samo bolj pozitivno, pozitvno gledanje naprej je potrebno. Pa seveda ni vse v denarju (čeprav nujno potreben), uspeh je še marsikaj drugega.
Aleš,žal govoriva različne jezike in se bova v tem primeru težko strinjala drug z drugim. Sicer pa to sploh ni potrebno. Nisi me prepričal in tudi jaz tebe ne bom.Ti si uspešen podjetnik ,na križ pribit, jaz pa samo neka lenuhinja,mazohistka,nerazgledana ipd. Skratka to tvoje pisanje je precej žaljivo, zato ti priporočam malo več spoštovanja do ljudi.
Prav tako kot bo vsak odgovarjal za svojo lenobo bo tudi za svoj napuh.
@Karmen: Meni ta pogovor sploh ne izgleda, kot da sva na različnih bregovih. Tudi nikoli nisem izrekel besed, ki mi jih polagaš na jezik in kot te poznam iz osebnih izkušenj, si prav uspešna ženska in te zelo spoštujem. In celo pravim “… da se uspeh ne meri samo v evrih, to je samo ena plat.” Res ne vem, kje si se ti videla kot lenuhinja. Tako delavne ženske kor si ti zlepa ne srečaš.
Hvala za priporočilo o spoštovanju ljudi.
Bom vesel, če se ob priliki raje usedeva dol in kakšno rečeva. Vidim, da se nerodno izražam v komentarjih (verjetno tudi na blogu) in da nisem razumljen tako kot bi hotel.
Karmen, če sem te s svojim pisanjem kakorkoli prizadel, se opravičujem.
Aleš, saj veš, da sva prijatelja in bova to tudi ostala.
@Karmen: Hvala.
@Lar, se popolnoma strinjam, da jamranje človeka ne pripelje nikamor. Komentarji na ta članek so mi precej dali misliti.
Tudi sama se že leta dodatno izobražujem in iščem nove priložnosti. Trenutno se zdi, da je bilo vse to “zgrešena investicija”. Vsaj kar se tiče plačila za moje delo. Ampak, kot je zapisal Aleš, uspeh se ne kaže samo v denarju. 🙂
Jaz pa menim,da je razlaga Zavrlovih besed v tem debatiranju narobe obrnjena oz v napačno smer.
Glavni pomeni je ravno v tem, da se ne sme to dvoje primerjati….ker primerjava nič ne da. Vzgled koristi samo tistemu, ki ga išče in ki ga razume. Iz tega razloga se uspeh prehitro meri samo v denarju. Mnogi ga potem zapravljajo samo za materialne stvari in so ob prvi priliki spet v zadregi, v poziciji, da razmišljajo samo o denarju. In pojavijo se ljudje, ki mislijo, da je že ob rojstvu vse zaključeno, če se niso rodili v družino, ki ima premoženje in da so za vse krivi drugi. Taki vzgledi, priložnosti ne bodo opazili. Težava v družbi, ki se jo jaz osebno opazovala v Angliji je to, da starši, ki bolje živijo z socialnimi transferi, kot z lastnim delom imajo več otrok in so slab vzgled. Tam imajo že tretjo generacijo brezposelnih otrok brezposelnih staršev in starih staršev.
To je nevarno. Menim, da je Zavrl mislil bolj v to smer. To je družbena nevarnost. In pri nas gre zakonodaja in pravice v to smer. Menim, da bi moralo biti dana jasna razlika, da tisit, ki dela ima vse dohodke skupaj vsaj 100 eur višlje od tistega, ki ne dela. Izobraževanja pa financirati iz skupne blagajne. Meneim, da se na srečo pri nas počasi suka v to smer…
V zadnjem tednu sem dobila občutek, da poteka neka načrtna PR akcija za rehabilitacijo dobrega imena naše jare gospode.
Sicer pa seveda razumem kar želiš povedati Aleš in ti zagotovo ne govoriš istega jezika kot zgoraj omenjenimi, ampak socializem je v naših dušicah pač naredil svoje. Menim pa tudi, da smo ljudje oblikovani in zaznamovani z otroštvom in z vzgojo. Kasneje se vzorce težko ali samo s težko muko spremeni. Kdor je torej imel srečo in se rodil v proaktivni družini in bil deležen dobrih zgledov pa finančne podpore in in in težko obsoja nekoga , ki je odraščal v reji in so ga pri rosnih 18 brcnili v kruti svet kjer se je moral znajti. Nič nimam, kar nisem dobil!
Menim pa tudi, da večina ljudi spoštuje tudi bogatine , če so le na pošten način prišli do kapitala ali vsaj spodobno plačujejo svoje delavce. Toda kaj je že rekel Jezus, lažje bo prišla kamela skozi šivankino uho …
@Sabina: To, da se dodatno izobražuješ ne mora biti zgrešena investicija. Pomembno je, da si ustvarimo možnosti in izobrazba nam jih zagotovo da. Pa tudi če se nam ne obrestuje takoj moramo gledat naprej.