Pravice in samo pravice otrok?
V Financah berem v članku Črta Jakhla “Slovenija republjik”: “Danes je Slovenija država z največ pravice na svetu. Od Kolpe do Triglava, od Goričkega do Pirana, kamorkoli seže pogled, ljudje govorijo le o pravicah.”
Pravice imamo, jih stalno zahtevamo, se borimo zanje, jih iščemo … Velikokrat upravičeno in včasih jih kdo res nima. Slovenci se mi zdi pa da prav pretiravamo s poudarjanjem SAMO pravic, dolžnosti pa si ne upamo niti omeniti. To je nekaj tako razčlovečenega, kajne? Še posebej si ne upamo zahtevati kakšnih dolžnosti od svojih otrok. Zahtevati kaj od naših ubogih, preobremenjenih otrok, …?! Kaj se nam meša. Oni imajo vendar samo pravice …
Ustava RS o pravicah in dolžnostih staršev in otrok
Pa sem šel zadnjič pogledati kar v Ustavo republike Slovenije in poiskal kakšne so moje pravice in dolžnosti kot starša in kakšne so pravice in dolžnosti otrok.
Pa prebiram člen o starših …
54. člen: (pravice in dolžnosti staršev): Starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon.
… in člen o otrocih:
56. člen: (pravice otrok): Otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Človekove pravice in temeljne svoboščine uživajo otroci v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Otrokom se zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. Takšno varstvo ureja zakon. Otroci in mladoletniki, za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe, uživajo posebno varstvo države. Njihov položaj ureja zakon.
Kje so pa dolžnosti otrok?
OPOMBA: Da smo si na jasnem: Pravice otrok zapisane v Ustavi podpiram in menim, da moramo skrbeti za njihovo uresničevanje. Menim tudi, da so marsikje kršene, da se moramo z vsemi silami boritii proti nasilju nad otroci (kakršnemkoli – ne samo telesnim).
Ali ste opazili kje kaj o dolžnostih otrok? Nič, niti termina dolžnosti v povezavi z otroci ni. Prav zanimivo, kajne? Pa saj otroci bodo celo sam pojem “dolžnosti” kar pozabili in ko bodo zrasli, ga tudi kot odrasli ne bodo več poznali. No, to se itak že dogaja. Danes vsi zahtevajo “vse živo” od države.
Meni je najbolj abotna zahteva mladih, da jim mora država “zrihtati” delovno mesto, da mora država poskrbeti za njihovo službo, pa naj so oni študirali (žurirali) karkoli že – pa magari če so že na začetku študija vedeli, da služb za ta poklic ni in jih ne bo, pa magari če nič ne znajo, nimajo nobenih znanj, spretnosti in izkušenj. Država je zato, da me oskrbi z dobro službo pa naj bom sam kakršenkoli že.
Zadnjič sem govoril s prijetnim fantom, voditeljem velike mladinske stanovske organizacije (preko 20.000) članov. Pa sem ga vprašal, kakšen je namen njihovega delovanja. Odgovor: “Da se borimo za pravice …”, in kar nekaj časa mi je govoril samo o borbi za različne pravice. Ko sem ga pobaral o dolžnostih, se mu je glas ka malo zatresel …
Še malo moralke
Včasih so nam govorili, da je naša dolžnost kot otrok učiti se in po svojih močeh pomagati doma. Sedaj si starši ne upamo več zahtevati ničesar. Otroci si pač upajo. Zahtevati pravice namreč.
Zame je bilo prav osvežujoče predavanje Karla Gržana, ki nam je brez ovinkov takole povedal: “Kar otrok (z)more, mora.” Evo tole moramo zapisati v ustavo in še kaj …
Ali mi pomagate bolj podrobno definirati dolžnosti otrok?
Eno predlagam kar sam in izhaja iz temeljne dolžnosti vsakega skavta: Vsakdanje dobro delo.
Foto: Sam LeVan, SXC
![Reblog this post [with Zemanta]](http://img.zemanta.com/reblog_e.png?x-id=3dc55117-cb1d-40e2-af89-c1877ec5d198)
Skavti poznajo kaj pomeni pojem dolžnosti. Zato je skavtizem tako uspešen pri oblikovanju mladega človeka, ki je vključen v skupnost in se trudi biti koristen. Bodi pripravljen – vedno pripravljen. Pri skavtih lahko najdete marsikaj dobrega. Ne bom našteval kdo vse je bil skavt in je svoje življenje začrtal po upsešni poti. Lp
Se strinjam. Na dolžnosti se pozablja:
-dolžnost spoštovati svoje starše,
-dolžnost spoštovati naravo,
-dolžnost pomagati ljudem v stiski,
-dolžnost biti zaveden državljan,
-dolžnost narediti vse po svojih najboljših močeh,
-dolžnost graditi boljši svet,
-dolžnost biti delaven in marljiv,
-dolžnost igrati se :),
-dolžnost dobro izkoristiti svoj čas,
-dolžnost skrbeti za svoje zdravje (jesti zdravo,se veliko gibati,imeti zmernost) …
Ko smo bili mi mladi, smo imeli najprej dolžnosti, iz teh pa so izhajale tudi pravice. pa zaradi tega nismo doživljali nobenih stresov in imeli nevemkakšnih travm. Sam imam na mladost zelo lepe spomine, pa sem jih tudi nekajkrat dobil po riti.:) A vedno upravičeno.
Danes pa samo pravice, pravice, MOJE pravice. Starši pa samo dolžnosti.
Tudi starši imamo kakšno pravico. Ena od temeljnih je ta, da po svoji najboljši vesti in prepričanju vzgajamo SVOJE otroke. Ne morejo jih ne vrtec, ne šola ali bognedaj ulica. Najprej starši, vse ostalo je le nadgradnja. Če temelja (domače vzgoje) ni, potem se stavba sesuje. Žal!
Morda je potrebno pogledati malo genezo teh pravic kako so pravzaprav nastale. Včasih so bili otroci mnogo bolj zlorabljeni v ekonomskem smislu. Otrok oz. otroštvo je pravzaprav družbeni konstrukt, saj so za otroka imeli otroke stare do nekje 6-7 let. Z dostopnim šolstvom pa se je ta meja začela pomikati. Danes skoraj velja, da si otrok toliko časa dokler hodiš v javno šolo (tudi faks).
Namen pravic je preprečiti zlorabe. Problem pa je, da se ne da nobene pozitivne alternative , kot se to dogaja pri novem družinskem zakoniku glede nasilja do otrok. Vzame se vzgojna orodja, ki jih starši imajo, ne da se pa ustrezne alternative. Starše se prisili v permisivno vzgojo.
Kdaj otrok dobi dolžnost? Otroku dolžnosti niso dane v zibko. Dolžnost nastane takrat, ko otroka nekaj naučimo in se otrok zaveda smisla nekega dejanja. Do takrat pa ima otrok le pravico da se nauči dolžnosti. Od otroka ne moremo pričakovati, da bo pospravil za sabo po kosilu, če ga tega nismo naučili.
Morda nekaj za v razmislek: moralni razvoj po Kohlbergu – kdaj je oseba sposobna sprejeti odgovornost za dolžnost (od 4. stopnje naprej)
ego stanja po transakcijski analizi: fiksacije v preteklosti in razlogi za stanja v katerih otrok išče pravice in se izogiba dolžnostim.
L.p.
Sama sem pravicam otrok pri razpravi z njimi dodala: imaš tudi pravico, da imaš dolžnosti. Ta pravica je drugim enakovredna.
Razprava se je običajno tu ustavila…
@Andrej: Hvala za poglobljen odgovor. Seveda je bil otrok včasih ekonomsko izkoriščan (v mnogih delih sveta je še vedno) in ni mogel razviti svojih potencialov. Nihalo je sedaj vsaj pri nas močno zanihalo v nasprotno smer. Otroci ne delajo prav ničesar, ker naj bi se imeli za učiti, potem pa še tega ne delajo …
V drugem odstavku govoriš o tem, da nam zakon jemlje vzgojna orodja in potem ostanemo brez njih. Sam se ne strinjam, da smo čisto brez. Sploh ne, samo alternative nasilju so mnogo težje za nas. Imamo zavedanje, imamo možnost se izobraževati, imamo svojo voljo in imamo pravico ter dožnost obremeniti (kakorkoli se to grdo sliši) otroke, do mere kot zmorejo (stalno ponavljam mantro Karla Gržana: “Kar otrok (z)more, mora.” Je pa težko, predvsem vztrajati v odnosu in biti dosleden.
S tretjim odstavkom se v popolnosti strinjam. Dobro si to povedal. Četrtega pa niti ne razumem 🙂
@Matjaž Ž.: Hvala za slavospev skavtstvu. Se popolnoma strinjam in ga seveda udejanjam. Še to: prav se reče skavtstvo in ne skavtizem (ne želimo biti del “izmov”, ki so v svetu povzročili toliko gorja).
@Karmen: Hvala za tole konkretnost. Se ti tudi vidi, da si skavtinja 🙂
@Matjaž M.: Se strinjam. Četudi sedaj ne podpiram “po riti”.
@Judita: Tale je pa dobra: Imaš pravico, da imaš dolžnosti. Najprej zveni malo hecno, vendar ko premislim, ti dam še kako prav. ja, res prav pravica je, da imajo otroci dolžnosti. S tem se tega zavedajo, vedo da sta “pravica-dolžnost” dvojčici, ki gresta skupaj – tako kot je v odrasli dobi, ko te nihče ne crklja več.
Vsem hvala za komentarje in vesel bom še kakšnega odziva.
Deklaracija o otrokovih pravicah je bila napisana v tistem času, ko se je družba začela zavedati pomena otroka in otroštva ter enakih možnosti in zato ni v njih dolžnosti. Danes bi bilo verjetno napisano precej drugače.
Pri novem zakonu sem mislil nekaj drugega. Nekako “povprečni” starši uporabljajo – po mojih izkušnjah – precej psihičnega in fizičnega nasilja. Običajno se ne zavedajo tega in imajo sami s seboj ogromno težav zato ne vidijo otroka. Odnosi temeljijo na zatrtih čustvih in na obrambnih mehanizmih. V nasilnih situacijah starš ponavadi podoživlja čustvena stanja iz svoje preteklosti in prevzema vloge, ki jih ne zmore nadzorovati. Zakon prepoveduje nasilje, kar je sicer prav, vendar se sprašujem, kaj se bo dogajalo s starši. Mislim, da se bodo umaknili ali pa neupoštevali zakona. Kakšni pa naj bodo, pa nikjer ne piše. Kako se soočiti sami s sabo in osebnostno napredovati ni nikjer definirano. Dogajalo se bo naslenje: zgodilo se bo nasilje in če bo prijavljeno, se bo otroka vzelo iz družine, starše kaznovalo in potem bo socialna vsake toliko zrak mešala. V drugem primeru, pa starš ne bo v tistem trenutku zmogel poiskati alternativnega vzgojnega vzorca in bo zato, da ne bo kršil zakona(ne bo prijavljen socialni), popustil zahtevam otroka. V sebi ne bo imel vzorca ustrezne vzgoje. In kdo bo delal s potem starši in jim dal vedeti, kakšni naj bodo? Bo socialna plačala psihoterapevte? Državo bo predrago stalo. Tega v zakonu ni opredeljeno. “Povprečen” starš nima toliko samozavedanja, da bi se šel izobraževati, da bi poiskal pomoč za svoje težave… Žal bo pokazal čas, vendar pa psihoterapevti pravijo, da ignoranca pušča večje travme, kot nasilje. Brez vzgojnih orodij je slabše, kot z napačnimi. Torej vse res kar praviš, da imamo možnosti, vendar koliko ljudi se bo pripravljeno soočiti sami s seboj, če za to ne bo ustrezno poskrbljeno in spodbujeno.
Četrti odstavek je mogoče malo referenca v smislu brskanja po wikipediji. Malo sem povzel iz svojega študija psihoterapije, se opravičujem.
Mislim, da se na otroke gleda nekritično in se tudi starši otepamo svojih dolžnosti. Skoraj bi se upal trditi, da če otroci zahtevajo samo pravice, njihovi starši niso uspešno naredili svojih dolžnosti. Pa je žogica priletela nazaj, a ne?
L.p.
@Andrej: Hvala za tole dolgo pojasnilo. Ga razumem in se kar strinjam z njim, vendar zakon ne more predpisovati novih orodij, odvzema pa slaba orodja. To je res in to je vseeno dobro.
Se zelo strinjamm, da se starši otepamo svojih dolžnosti pri vzgoji. Za vse živo imamo vizijo (hiša, avto, poklicna kariera, …), samo za vzgojo otrok se nam pa ne zdi pomembno, da bi jo imeli.
“Povprečen” starš nikoli nima časa za izobraževanje. Nikakršno. Še najmanj za vzgojo otrok. Ko naredijo v župniji ali v šoli predavanje o vzgoji (in tega je res veliko), poprečnih staršev ni tam. Samo napoprečni. Ne vem kako to spremeniti. V naši družbi se pač ceni kaj je kdo nabral v življenju (materialnega seveda) in ne koliko in kakšne otroke je vzgojil. Četudi globoko v sebi gotovo vemo, da je to tisto kar edino šteje.
Tudi to kar praviš, da otroci zahtevajo samo pravice, ker starši ne opravimo uspešno svojih dolžnosti je res. Žogica vedno prileti nazaj … Pa vendar bi jaz v ustavo zapisal tudi dolžnosti otrok … Da bi spomnile vsaj nas starše, da imamo dolžnost, da od otrok zahtevamo, kar je njihova dolžnost.
Pozdrav!