Logopedinja, ki ima v sebi nekaj več
Rogoped!
Ali se spomnite otroške zgodbice o žabici, ki ni znala izgovoriti črke R in zato tudi ni mogla regati? Pa je šla k logopedu in se naučila pravilne izgovorjave in ko so jo vprašali, kje se je naučila tako dobro izgovarjati R, je navdušena odgovorila: “Pri rogopedu!”
Dve logopedinji
Takole pa pravi Ivan Hudobivnik o spremembi – na slabše po zamenjavi logopedinje in neverjetni spremembi na bolje, ko se je vrnila prejšnja:
Najmlajša hčerka je imela težave z izgovorjavo določenih črk, zato je dve leti pred vstopom v osnovno šolo začela obiskovati logopedinjo. Vaje pod strokovnim nadzorom so potekale enkrat do dvakrat na mesec. Vsakodnevne vaje po navodilih logopedinje, pa smo izvajali doma.
Hčerka je v prvem letu osvojila izgovorjavo večine črk in dobro napredovala tudi pri izgovorjavi še zanje neosvojene trdnjave – črke R. Za osvojitev te črke je pred počitnicami zmanjkalo časa, obenem pa se je logopedinja upokojila.
Z novim šolskim letom je dobila nova logopedinjo, s pomočjo katere smo se trudili in vadili v skladu z njenimi navodili. Toda hčerka v letu dni ni in ni napredovala.
Po »naključju« smo v eni od ljubljanskih trgovin srečali bivšo, sedaj upokojeno logopedinjo, ki jo seveda zanimalo, kako napreduje hčerka in ko je zvedela, kje smo obtičali, je kar sama ponudila pomoč. Verjeli ali ne, hčerka je že po nekaj vajah povsem osvojila črko R, ki jo sedaj s ponosom in poudarkom veselo izgovarja.
S tem zapisom želim poudariti, da tudi med strokovnjaki obstajajo velike, kaj velike, ogromne razlike. Nekateri pač zmorejo več. Se tudi bolj zanimajo in potrudijo, znajo motivirati, iščejo nove strokovne pristope in otroka “prepričajo”. Ni pomembna samo znanost pač pa – in še posebej pri otrocih – odnos.
Takšni strokovnjaki si zaslužijo globok poklon, ter javno priznanje in kot je nekdo rekel pred leti: »Kapo dol.«
Moj komentar
Žal pa je v javnem zdravstvu tako, da imata gotovo obe logopedinji – slaba in dobra (seveda upoštevajoč leta) enako plačo – nobene dodatne stimulacije za uspeh. Četudi je pri teh rečeh uspeh relativno enostavno meriti.
Foto: Janko Ferlic, Pexels
Ko je moj sin v OŠ hodil k logopedinji, je med vajami dvakrat zaspal na stolu. Tudi to pove nekaj o kakovosti.
Nekaj let prej pa je pomoč ponudil galanten starejši gospod, ki je sicer učil izgovarjave televizijske novinarje. Sin je pri njem užival, se veliko naučil, govor se mu je hitro popravljal. Vendar zaradi spleta okoliščin takrat nista čisto dokončala dela.
Kakorkoli – s šolsko logopedinjo smo se kmalu razšli, saj so bila srečevanja eno samo matranje. Dandanes otrok (sedaj že najstnik v najlepših letih) že dolgo govori brez napak.
@Marjeta. Evo, še en primer v tem logopedskem svetu. Sam problem na koncu zastavljam širše: zakaj ni v javnem sektorju kakšne stimulacije za boljše delo.
Sam poznam primere bolj iz šolstva …