Gospodični s Kmetije bolj popularni od Dušana Kastelica in Iztoka Mlakarja?
“Zvezdnici”, ki sta zaznamovali leto 2009?
Na Siolu sem pred časom opazil anketo “Kateri slovenski zvezdnik je po vašem mnenju najbolj zaznamoval leto 2009?” in bil presenečen nad izborom vrlih Slovencev: na prvih dveh mestih transeksualka Salome in porno zvezdnica LaToya.
Prav neverjetno kakšne zvezdniške lastnosti cenimo Slovenci… S kakšnimi kvalitetnimi stvaritvami pa sta nas pravzaprav obdarili navedeni dve gospodični?
Hvala bogu je vsaj na tretjem mestu Tomo Križnar …
Zakaj še nisem slišal za Dušana Kastelica in njegovo ekipo?
Pred časom sem pisal o kakovostnem animiranem filmu Čikorja an’ kafe, ki ga je po znani pesmi Iztoka Mlakarja naredil (skupaj s svojo ekipo, seveda) Dušan Kastelic. Za kratki animirani film, ki je pobral kar nekaj nagrad na filmskih festivalih, sam pred tem nisem še nikoli slišal. Prav tako še nisem slišal za ustvarjalca in njegovo ekipo.
Prav tako se sprašujem zakaj se Iztok Mlakar, ki je izdal vrhunski CD Romance brez krjance (sicer že v letu 2008) s kakovostnimi skladbami, ki bodo skoraj vse ponarodele, sploh ni znašel na spisku Siola.
Mediji 2.0
Sprašujem se kako je mogoče, da kljub temu, da nisem gledal prav nobenega dela Kmetije, sem za obe gospodični že slišal (sicer ne za njuno “zvezdniško” ustvarjanje), za človeka (in ekipo), ki naredi vrhunski umetnški izdelek, pa še ne.
Saj vem za odgovor: mediji. Mediji, ki nam servirajo vedno bolj rumeno gnojnico, mi Slovenci pa požremo prav vse. Saj tudi vem, da smo sami krivi.
Vem pa tudi, da prihaja čas novih medijev, ki bodo počasi to spremenili. Mediji kot posredniki (še posebej tiskani mediji, tudi TV) počasi, a vztrajno izgubljajo svoj vpliv. Verjamem v Medije 2.0 (bloganje, deljenje fotografij, filmskih prispevkov, njihovo agregiranje, …), kjer bomo drug drugemu medij in počasi posrednikov ne bomo rabili več.
Sam sem zadevo že pred skoraj tremi leti vzel v svoje roke in začel pisati tale blog, ki je počasi prerasel v mali medij, ki ni več čisto zanemarljiv (5.000 – 8.000 obiskov na mesec) in avtorjem Čikorje an’ kafeta popravljam krivico.
Spodbujam vas, dragi bralci bloga, da čimveč uporabljate kakovostne blogovske medije (npr. Drugi svet, ki takoj po novem letu prinaša tudi spisek blogov vrednih naše pozornosti) in se odjavite od rumenih medijev. Pa da sami začnete pisati svoj blog ali pa se kakšnemu pridružite. Ja čas je, da počasi a zagotovo spremenimo rumeno pokrajino v raznobarvno … Tiskovine (tiskani mediji) se baje že spreminjajo v “crkovine” in bijejo plat zvona …
Podprimo!
Lahko pa naredite tudi kaj in take ustvarjalce kot je Dušan Kastelic in njegova ekipa podprete:
- da delite tale zapis na socialnih omrežjih kot je Facebook, Twitter – to so mediji 2.0 (klikni gumb spodaj),
- da kupite v prednaročilu DVD Čikorja an’ kafe in ga komu podarite,
- da kupite majico z motivom None in nonota.
Foto: Izsek iz videa Čikoria an’ kafe
Lepa hvala za članek in reklamo. 🙂
Ampak mislim, da me v najinem pogovoru niste dobro razumeli- ko sem vam omenil, da animacija širših množic pač ne zanima, je mogoče zvenelo kot, da se pritožujem in si želim “slave” oz. se ne znam prodajati.
Nič od tega! Meni moja anonimnost čisto ustreza. Pravijo, da so animatorji v bistvu igralci – s to razliko, da ne prodajajo svoje podobe ampak se “skrivajo” za svojimi lutkami oz. liki svojih risank. Zanimivega dela pa imam tudi s svojo “neprepoznavnostjo” prek glave preveč. Bognedaj, da bi me na cesti pohotne najstnice še bolj oblegale! 🙂
Prav tako nimam občutka, da bi bil prezrt od medijev. Včasih se mi zdi, da pišejo celo preveč. Vendar pa, kot sem dejal, animatorji ljudi ne zanimajo preveč (kot je iz risanke razvidno, naše življenje in delo ni preveč razburljivo)- članek ponavadi ošvrknejo in iščejo, če kje piše kaj bolj zanimivega o LaToyi in Arturju.
Sam sem tako s svojim finančnim stanjem kot s “neprepoznavnostjo” čisto zadovoljen. Delam tisto kar me veseli, sodelujem z zanimivimi ljudmi in od tega celo solidno živim. Kljub temu, da širše množice moje delo slabo poznajo, me vseeno nekako najdejo ravno tisti ljudje, ki jim moje delo nekaj pomeni.
Iztok Mlakar se seveda načrtno izogiba večji prisotnosti v medijih! In prav je tako- dobre stvari moraš uživati v majhnih količinah (kot bi sam rekel: “Lepe reči morš guštirat na lahnu”).
@Dušan: Hvala lepa za komentar. Članek ni bil mišljen kot reklama, četudi bo morda kaj tega efekta.
Sam se ne strinjam s tezo, da se je treba (ali celo, da je dobro), da se ljudje, ki imajo kaj kakovostnega povedati (na kakršenkoli način), skrivajo. Menim celo, da to ni etično. Bom poskušal utemeljiti.
V tem svetu je velika bitka za pozornost. Vsi smo v tej bitki, tudi tisti, ki se nekako odmikajo (kot primer sem izbral vaju z Iztokom – Iztok je itak prav legendaren z njegovim umikom iz javnosti).
Drugi, ki pravzaprav nimajo kaj kakovostnega pokazati ( nekateri imajo pokazati samo, kot pravi Aljaž v komentarju na Facebooku: spremenjene anatomske značilnosti), pa v tej borbi uporabljajo prav vse – tudi neetično obnašanje. In uspevajo. Tudi zato, ker se etični ljudje s svojimi kvalitetnimi stvaritvami skrivajo. In tako v družbi prevladajo neetična dejanja. Ker pač ni ravnotežja.
Moja teza je pač taka, da morajo etična dejanja, kakovostne stvari priti na dan, postati popularne in uravnotežiti slabo, neetično, nekakovostno.
Saj ne vem, če mi je uspelo utemeljiti …
Prispevek mi je tako všeč, da sem ga kar dvakrat prebral. In pa filmček, super, za zabavo in razmislek.
Glede prednosti popularnosti primitivizmu pri nas pa se ni čuditi. Vrednote …., ne dajih nimamo ali jih ne poznamo, enostavno se nanje požvižgamo. Se nam bo pa to vrnilo kot bumerang, če se nam že ne….
@Rak: Hvala. me veseli, da vam je prispevek tako všeč, da ste ga dvakrat prebrali.
Ali ste že pomislili, da bi imeli svoj medij, na svojem blogu? Se mi zdi, da bi vam šlo …
Če rabite kakšen nasvet, sem vam na voljo. Izziv?
Hvala za povabilo in kompliment.
Razmišljam, še vedno razmišljam, že kar nekaj časa. Tudi tri druge meni drage blogerke so me že nagovarjale, ampak še kar cincam.
Moram najprej nekako poskrbeti, da bom tudi tam, kjer preživljam polovico svojega časa imel možnost navezave na internet, predvsem zaradi možnosti komunikacije v “real time”.
Mimogrede, razmišljam tudi o svojem fotoblogu. Če ste tudi ljubitelj fotografije, za planine vem da ste, dovolite, da tukaj objavim link, morda pa vam kaj ugaja iz nabora fotografij.
http://picasaweb.google.si/Rak.stari
Lep pozdrav!
@Rak: Kar korajžno! Če imate kakšna tehnična in vsebninska vprašanja me kar povprašajte.
Sem si ogledal vaše fotografije. Krasne! Sam bi kar združil fotoblog z osebnim blogom, pa je.
Kaj ste mislil s tem? Če mi kaj ugaja iz nabora fotografij? Da si lahko kakšno sposodim? Seveda z navajanjem avtorja.
Spoštovani Aleš, ni vprašanje, fotografije si lahko “sposodite” katerokoli, kadarkoli, saj zato so tam, da so nam na voljo in v užitek.
Ko se bom odločil, vas bom z veseljem povprašal, če se mi kje zatakne. Vaš e-mail je že v adresariju!
@Rak. Hvala.