Marko Kiauta: V kulturi “večpoglednosti” se kaže prava demokracija
Marko Kiauta, katerega shemo “sprememb in odzivov nanje” sem pred časom že objavil in ki je tudi moj “šef” na ISO 9001: 2008 presojah, takole pravi v reviji Podjetnik: “Demokracija je kultura ustvarjalnosti različnih pogledov. Prava demokracija se ne kaže v večstranskarskem političnem sistemu, temveč v splošni kulturi »večpoglednosti«. In ta izziv bega ljudi, ki so navajeni enega pogleda.”
Marko je tale iztrgan citat izrekel že davnega leta 2005 v kontekstu podjetništva. Nič hudega. Izrek je namreč univerzalen, navdihujoč in odličen. Kot je tudi avtor sam. Poskusil ga bom umestiti v današnje družbeno dogajanje.
“Lajna” o več resnicah ne drži
Na vsako družbeno dogajanje se da pogledati iz večih zornih kotov. Ne govorim o večih resnicah – samo o različnih pogledih na isto resnico. Mislimo si, da je naš pogled “tisti pravi”, da je tako kot mi gledamo na dogajanje, najbolj pravilno. To je po mojem mnenju razlog, da smo zaprti za druge poglede. Kar na hitro obsodimo poglede drugih za zmotne in niti ne sprejemamo možnosti, da različni pogledi na isto resnico sploh obstajajo.
Vpliv odraščanja na “večpoglednost”
V življenju so na nas vplivale mnoge okoliščine (vzgoja, šola, prijatelji, Cerkev, …). Priče smo bili mnogih zgodb o nečem, vendar največkrat iz istih krogov, z enakim prepričanjem, z enakimi pogledi. Kot otroci se nismo mogli, a tudi kot odrasli se redko zavestno odločimo izpostaviti drugačnim vplivom, redko se odločimo prebrati knjige z drugimi pogledi, redko se resnično potrudimo, da bi videli še z drugega zornega kota. Tudi starši nam tega niso omogočali, kaj šele da bi nas spodbujali za pridobivanje različnih pogledov na isto dogajanje.
Tako smo v sebi razvili pogled na družbeno dogajanje iz enega zornega kota ali morda bolje iz ozkega “območja kotov”. Menim, da se moramo starši pri vzgoji potruditi, da otrokom predstavimo možnost različnih pogledov na dogajanje. Kar je pri nas zamujeno, torej lahko popravimo pri otrocih.
Vpliv “večpoglednosti” na ustvarjalnost
Pa vendar prav tu – v različnosti pogledov – leži ustvarjalnost. Šele ko dopustimo možnost različnih pogledov na problem, iskanje rešitev, družbeno dogajanje, odpremo možnost ustvarjalnosti, damo priložnost sinergiji. In temu Marko reče demokracija. Daleč, včasih se mi zdi, vedno dlje smo od take demokracije v naši družbi, kjer je izključevanja na podlagi “mojega pogleda” vedno več. Zato nam tudi manjka ustvarjalnosti, zato smo kot družba zbegani. V človeku, ki ima drugačen pogled, vidimo kar sovražnika, ne samo človeka z drugim pogledom. Ne veselimo se soočanja pogledov in iskanja kompleksnih rešitev, stalno težimo k poenotenju – na naš pogled seveda.
Predsednik republike kot zgled
V vlogi spodbujevalca in zgleda kulture “večpoglednosti” sam vidim funkcijo predsednika države. Nikakor nam v zgodovini samostojne Slovenije ni uspelo izvoliti človeka, ki bi imel ta namen, sposobnosti in moralne kapacitete. Temu se je še najbolj približal predsednik Janez Drnovšek, ki pa ga žal ni več med nami.
In praksa kaže, da so najbolj inovativna tista okolja, kjer se mešajo različne kulture in pogledi. Če seveda vsi pogledi znajo sprejeti vse druge poglede.
Aleš, HVALA! Pravijo da lepota ni v izdelku, temveč v očeh tistega, ki jo zna videti. Ti si znal v moji misli o kulturi večpoglednosti z leta 2005 videti več, kot sem se takrat sam zavedal.
Nas je pa Nastja Mulej s predstavljanjem de Bonov-ih 6tih razmišljujočih klobukov vzgajala o obvladovanju večpogledne komunikacije na način, ki presega ego-tekmovanje avtorjev pogledov.
Iz razmišljanja “proti” naj se razvijamo v “PARALELNO” razmišljanje. To je ideja (ki jo ti in tvoji bralci-komentatorji sigurno že dalj časa poznate), da zavestno razvijamo sposobnost sočasnega skupnega vživljanja v enega od možnih različnih pogledov. Ko si izmenjamo to kar vidimo iz tega zornega kota, si prizadevamo, da se skupaj zazremo, kaj nam pa pokaže drugi pogled (po de Bomu: pozitivni, negativni, alternativni, čustveni, dejstva, celostni)
Problem “strahu” pred različnimi pogledi pa verjetno ni rešljiv brez ZAUPANJA vase in druge. Revolucija je postavila na položale ljudi, ki se do tam niso razvili evolucijsko in zavedajoč se tega, so sistematično razvijali mehanizme nezaupanja in enopoglednost ter neustvarjalnost, kot posledico tega. Teh vzorcev žal še nismo prerasli.
Hvala Aleš za tvoje pobude, povezovanja in razmišljanja.
Naj dodam še misel, ki sem si jo izbral za popotnico za naslednje leto: “Glavna vrednost sistema ni vsota vrednosti koščkov temveč jo ustvarjajo ODNOSI med temi koščki.”
Srečne in ustvarjalne odnose ter obilo zaupanja tebi, tvoji družini in tvojim bralcem.
Marko
@Marko, iskrena hvala za tale komentar. Odlična dopolnitev članka in s tem seveda tvoje misli.
Za naslednje leto si si izbral odlično misel. Sploh je dobro, da si človek takole izbere vodilno misel leta. Hvala za dobro idejo.
Tebi in tvojim želim mir in vse dobro v letu, ki prihaja.