Ostrostrelec v vlogi negovalca – ali mladenič, ki hoče nekaj več

Malo po novem letu sem obiskal skupnost Barka o kateri sem že pisal , kjer skupaj živijo ljudje z motnjo v duševnem razvoju in njihovi prijatelji.

Tam sem srečal Ivana Matkovića, ki dela v skupnosti kot varuh negovalec. Mladenič je, kljub svoji mladosti, prehodil zanimivo življenjsko pot in je s svojo naravnanostjo “hočem nekaj več” navdih za marsikoga.

Leta 1998 sem maturiral kot grafični tehnik v Tehnološki šoli Ruđer Bošković v Osijeku. V istem času sem končal tudi izjemno dobro športno kariero (atletika; tek čez ovire na 60, 110 in 400m, ter v štafeti 4×100 in 4x400m). Razlog za konec kariere so bili slabi pogoji za delo in napredek, hotel pa sem tudi nekaj več.

Starša mi nista mogla plačati grafičnega študija, pa sta me po vsej sili hotela spraviti v vojsko. Temu se nisem mogel izmikati. Lepega sobotnega jutra sta me zbudila dva policista in mi v roke podala modro kuverto, v kateri je bilo vabilo na pogovor in dodelitev v vojaško enoto. Ja, tak postopek sta sprožila moja preljuba starša, katerima danes prav nič ne zamerim. V bistvu sem jim zelo hvaležen za to. Odpravil sem se tja na pogovor in brez vprašanja sem bil nameščen v enoto “pješadija”. Seveda sem se upiral, to mi ni bilo všeč. Kot bivši vrhunski športnik sem kmalu dobil novo namestitev v 2. gardijsko enoto Puma kot ostrostrelec.

Kot pri športu, sam se tudi v vojski zelo dobro odrezal pri vseh mogočih akcijah. Ne morete si zamisliti kaj vse človek doživi in česa se vse nauči v enem letu v vojski in to v profesionalni enoti Puma. Ponudbe za zaposlitev so pred iztekom vojaškega roka prihajale zadnji mesec vsak dan. Vztrajno sem jih zavračal, kajti hotel sem nekaj več.

Ves ponosen in važen sem se vrnil v domači kraj, kjer sem kmalu z ekipo prijateljev ustanovil zadrugo za mlade, katera je ponujala vse od izobraževanja do zabave in športnih aktivnosti. Vodstvo zadruge sem prepustil drugim, sam sem pa prevzel tisto, kar me še danes veseli, šport. Slabo leto sem bil trener za tek čez ovire in prav ponosen sem, da so nekateri bili zelo uspešni.

Vsa ta leta športne kariere, vojske in drugih aktivnostih, nisem bil sam. Ob meni je še danes človek, ki ga nimam le za prijatelja, znanca ali sorodnika – on je moj spremljevalec za vse. Občudujem njega, njegovo 5-člansko družino in energijo, ki jo premore. Izjemen človek. HVALA ti Slaven.

Prav preko tega človeka sem izvedel za skupnost Barka tukaj v Sloveniji. In ker sem hotel nekaj več, sem novembra leta 2000 že bil v skupnosti. Prišel sem samo informativno in prostovoljno malo potipati to življenjsko področje. Da se razumem: to je skupnost za osebe z motnjo v duševnem razvoju, kjer osebe in njihovi asistenti skupaj živijo in delajo, kot ena malo drugačna in malo večja družina. Še danes se spomnim večera pred odhodom iz skupnosti. Baje sem bil enkraten, krasen in zelo socialno naravnan, ter sposoben marsikaj narediti in prispevati. Takrat tega sam nisem tako doživljal. Hotel sem domov, obljubil pa sem, da se mogoče še kdaj vidimo.

Tisti mogoče se je uresničil že marca leta 2001. Ja, vse to kar sem živel kot prostovoljec in informator en mesec v skupnosti, se me je močno dotaknilo. Iskrenost, topli in močni odnosi, šibkost, ranljivost, realnost, hrup in tišina so me privlekli nazaj. Prišel sem s trdno in jasno odločitvijo, da bom ostal samo eno leto in nič več, vendar mi je skupnost zlezla pod kožo. Zame je to izjemna izkušnja, šola življenja.

In kaj se je zgodilo po tistem “enem letu”? Leto se je izteklo in ker sem hotel nekaj več, sem se odločil, da ostanem še eno leto. Potem sem spet hotel nekaj več in vpisal sem se na Fakulteto za socialno delo. Sedaj smo v letu 2009, jaz sem absolvent te fakultete in še vedno v skupnosti Barka.  Tisto kar me je privleklo nazaj po enem mesecu me drži še danes in vem, da me bo držalo še, seveda dokler ne bom hotel nekaj več.

Ivan, hvala, ker si delil svojo življenjsko zgodbo z nami. Iskreno ti želim, da ostaneš vedno iskalec – nakaj več.

Aleš Čerin