Otroci vladajo staršem
Neža Maurer, naša znamenita pesnica, je bila tudi dolga leta učiteljica in ima veliko izkušenj z mladimi. V odličnem intervjuju v Reporterju takole govori o vladanju otrok staršem: “Ne vem, ni mi jasno, zakaj so starši tako predali oblast otrokom. Ne zdi se mi pošteno. To je tako, kot če nekoga, ki ni sposoben ali dorasel, postavijo za predsednika ali cesarja. … Ne vem, zakaj so starši popustili. To ni slabo le zanje, ampak tudi za otroke. Otrok mora imeti ograjo, da ne bo padel v vodo, da ne bo padel čez breg. Zdaj pa otroci lahko vse naredijo. Potem pa mame doma jočejo, namesto, da bi ukrepale. Meni se zdi to hudo.
Otroci niso slabi, so dobri. Ampak videla sem, ko sem nastopala po šolah, da učitelji otrok niso znali umiriti. In sem tako na neki šoli prosila, če bi se pedagoško osebje odstranilo. Rekla sem, otroke bom že obvladala, ne morem pa obvladati vas. In nastala je mrtvaška tišina. Ni res, da imaš otroka rad, če mu vse dovoliš. In nismo na svetu samo zato, da bi se zabavali.”
Se strinjam, spoštovana pesnica, nismo na svetu samo zato, da bi se zabavali.
V obdobju vladavine otrok
Sedaj smo resnično v obdobju vladavine otrok nad svojimi starši. Otroci pravzaprav odločajo, kam gremo, kaj bomo jedli, kaj bomo kupili. Marketinški strokovnjaki so zaslutili vpliv otrok in ciljajo celo reklame za avtomobile že kar na otroke, tako da dejansko otroci odločajo kakšen avto bomo kupili. Seveda tako subtilno. Starši smo popustili, otroci vladajo. Narobe svet!
Otroke se tudi bojimo obremeniti; fizično in umsko. Zavijamo jih v vato in jih ne pripravimo na realnost življenja kot pravi dr. Karel Gržan, o katerega odličnem predavanju sem že pisal.
Doma jim ni treba delati. Včasih jim starši celo ne dovolimo, kaj šele, da bi jih spodbujali. Samo za šolo delajo nekaj malega, pa še tam morajo sedeti starši zraven in jim “zanašati rit”. Kar naprej so nekaj preobremenjeni in starši takoj poiščemo krivdo v učitelju (poglejte si reklamo za pralni prašek Duel: “Kaj delajo temu otroku?”) in kar cela družina sodeluje pri domači nalogi. Kako se bo otrok naučil uporabljati možgane, kako se bo razvijal v samostojno osebnost, če pa mi vse opravimo namesto njega?
Kdo pri vas pospravlja?
Zadnjič je žena vprašala otroka naših prijateljev: “Kdo pa pri vas pospravlja?” Odgovor: “Tisti, ki se mu ljubi.” Seveda se vedno ljubi samo staršema.
Kje pa je odgovornost otrok? Kaj se bodo pa tako naučili? Kako bodo živeli, ko se bosta srečala dva, ki se jima v otroštvu “ni nikoli ljubilo pospravljati” in se soočila z realnostjo življenja? Kakšno je vaše mnenje?
Foto: Alex J. Reyes, Unsplash
Se absolutno strinjam z napisanim.
Je pa ta odnos zelo spolzka strmina in starše ter vzgojitelje lahko izjemno hitro odnese v popustljivost. Vedno se namreč malo bojim, da se “zamerimo” otrokom, da nas ne bodo imeli radi ali pa da še res niso nečesa sposobni.
Stvari seveda niso jasne in prav zto je vzgoja umetnost. Starši in vzgojitelji pa seveda nismo na svetu zato, da bi ujčkali otroke, ampak zato, da postavimo meje, ji držimo in kdaj tudi popustimo.
Najhujšo vzgojiteljsko katastrofo sem videl pri vzgojiteljici, ki si je strašno želela, da bi jo imeli otroci radi. A otroci imajo radi jasne meje.
Mislim, da je družba, kar se tiče omenjene problematike, že v začaranem krogu. Vsi se izgovarjajo eden na drugega, starši, šola, javni delavci (javne obravnave na TV srečanjih), otroci pa po svoje, bogve kam. Na boljše sigurno ne. Ta krog je treba presekati v dobro otrok samih. Že na marsikaterem blogu sem podal svoje mnenje o tem, redki pozitivni odzivi, v glavnem negativne reakcije in pametovanje. Zakaj starši bežijo od svoje osnovne odgovornosti za vzgojo in razvoj otrok, zakaj šole popuščajo, zakaj neuspešne poteze šolskega ministrstva, raznih svetov, zakaj se smeši in zavrača tiste, ki hočejo popraviti te deviacije in vrniti vzgojo in izobraževanje v normalen tok. In imam neprijeten občutek, ko berem in gledam, da tisti, ki za svoje otroke najmanj naredijo, proti tem spremembam najbolj tulijo. Jaz sem za svoja otroka v tem pogledu poskrbel, z vnuki je pa že druga zgodba….
Menim, da kar se morajo otroci naučiti v mladosti, se sicer lahko naučijo tudi kasneje, vendar je kasneje to učenje bolj boleče. Na primer, če se učijo osnov gospodinjstva šele po poroki, jim to vzame toliko časa in energije, da ga zmanjka za kaj lepega in prijetnega in kmalu nastopi kriza.
Hvala vsem za komentarje. Vsi kar nekam popuščajo otrokom, ki si želijo le neke trdnosti od svojih staršev v tem “majavem” svetu. Včasih (pravzaprav zelo pogosto) otroci provocirajo, naredijo vse, da bi meje preizkusili, pubertetniki so celo žaljivi, … trdnosti pa ne dobijo nikjer – niti od staršev. Ubogi otroci…
Seveda je težko vztrajati ob takih provikativnih otrocih, vendar če veš kaj želiš z vzgojo, če imaš to trdno zasidrano v srcu in glavi, potem gre. Menim, da brez dobro razdelanega poslanstva in vizije človek enostavno ne najde moči za vztrajanje. Spet smo pri delu na sebi, ki je težko, kajne?
Zanimivo temo si odprl, Aleš. Ja res, tudi jaz opažam, da se starši skoraj bojimo svojih otrok. S pojavom prenosnih telefonov, interneta in še drugih teh.pripomočkov so predvsem najstniki dobili nekakšno novo moč oz. občutek, da so samostojni in zato težje ubogajo starše.Komunicirajo na vse strani, razne informacije so jim preko neta takoj na razpolago, imajo solidne žepnine, so aktivni in se hitro znajdejo povsod. V družbi prevladuje mišljenje, da smo starši itak dolžni skrbeti za otroke ( pranje,hrana, stanovanje…) , hvaležnost se zanemarja, poudarjajo pa se pravice otrok. Kot mama poskušam svojim otrokom dopovedati , da so živa vera,spoštovanjestaršev,hvaležnost,pridnost,varčnost,ponižnost,odrekanje in krepitev volje pomembne lastnosti za zadovoljno življenje. Včasih se mi zdi, da se jih nič ne prime, a se na srečo ob raznih priložnostih le pokaže, da so moja prizadevanja obrodila sadove.
Bravo Karmen, tako se dela z otroci! In prav imaš: zdi se, da se jih nič ne prime, ko jim govoriš, jih učiš, si zgled, … Večinoma pa potem prijetno presenetijo.
Sam ne bi krivil prav nobeno tehnologijo – za vse je kriva ignoranca staršev, ki je včasih prav neizmerna. In pa požrešnost na denar, status, moč. Sem kar oster…
Otroci vladajo staršem, kadar jim ti pustijo. Je pa dejstvo da otroci vedno preverjajo meje staršev. Na vse mogoče načine. Njihov osnovni princip je ali bo starš zdržal, brez da milo rečeno ponori ali naredi otroku nekaj slabega, ali bo zdržal, in odreagiral tako da bo za OTROKA NAJBOLJE. In ne odreagira tako kot čuti in občuti starš v danem trenutku. Namreč začutiti otrokovo stisko v njegovem “slabem,” dejanju je kjuč do uspeha. VEDNO brez izjeme je neko delikventno dejanje ali verbalno nasilje pri otroku alarm staršem-in samo staršem- da je nekaj narobe. Da nekaj narobe ali premalo delata v odnosu z njim. Vsi vemo da je tisoč razlogov in to opravičenih, da starši nimajo časa ali pa ne zmorejo dovolj dobro komunicirati z otroci. Vendar so tu otroci neizprosni in zato nastane pritisk na starše z že prej omenjenim preizkušanjem, ki žal največrat vodi srarše v izjemno rigorozne negativne rešitve. Takrat pa se problem samo še poveča in poglobi. Samo strarš, ki zmore preseči svoje občutke, ki so nemalokrat zelo boleči lahko ne odreagira negativno kadar ga otrok preizkuša. Ko in če začuti njegovo stisko lahko poišče rešitev. In to najboljšo. Saj je edino takrat res starš. Kadar pa pripelje situacija tako daleč da je permisivnost, torej v popuščanju prevelika pride do tega da “otroci furajo družino,” kot pravi dr.Gostečnik. Paradoks je v tem da enostavno tisto kar želite povedati otroku in mu seveda želite dobro poveste na njemu razumljiv, sočuten, spoštljiv, in tudi nepopustljiv način. Ne pa da poveste lepo “samo dvakrat,” potem pa že pride kazen, poniževanja, dretje itn. Pač vztrajate kolikor vztraja otrok. A je otrok vreden da mu samo dvakrat ponovite? Zakaj pa toliko vztraja? Da vidi koliko ga imate radi! Namreč otrok ni nikoli sogovornik kot sta to dva prijatelja. Vedno je Vaš otrok in vi njemu starš. Biti oče in mati je neizmerno več kot prijatelj. Zato je brezkompromisnost strašev v ljubezni do otroka, ne glede kaj ta naredi vedno nujna. Sver je že dovolj krut da bo doživel veliko težkega. Kam pa se takrat lahko zateče. Kje je kraj kjer je VEDNO razumevanje, mir, ljubezen, če ne doma…. Žal prevečkrat ni.
Igor hvala za tole odlično razmišljanje. Se popolnoma strinjam z njim. Odlično praviš: “brezkompromisnost strašev v ljubezni do otroka”. Sam bi dodal še: brezkompromisnost pri vztrajanju pri postavljanju meja.