Čistilec čevljev, poklic, ki še ni izumrl. Zakaj ne?
Na letališču v Munchnu me je skoraj zvrnilo nazaj, ko sem zagledal sredi najboj prometne “avenije” čistilca čevljev, lepo zrihtanega v beli srajci, odlično opremljenega, z močno privzdignjenim lično oblikovanim “prestolom”, ki je zavzeto, a precej brezosebno čistil čevlje možaku starem okoli 60 let.
Za čiščenje navadnih čevljev možakar računa 6€, za škornje 7,5€ in za čevlje s petko seveda 12€. Ne vem zakaj je čiščenje ženskih čevljev tako drago, ko pa so čevlji vendar manjši? Ali je ženskam res tako lahko spuliti 100% več pa še za manjše čevlje. Isto opažam tudi pri frizerjih.
Kot je videti iz opreme delavnice uporablja celo vrsto najrazličnejših past, krem, olj, cunjic, … Servis se imenuje “Glanz und Gloria” – torej Blišč in slava. Še svojo internetno stran ima: www.clasic-shoe-shine.com. Prav zanimivo se mi zdi, da se je poklic obdržal do današnjih dni. Na internet strani je videti, da je to pravi posel.
Meni sicer ne bi niti na misel prišlo, da bi si dal “spucati” čevlje na javnem mestu. Pravzaprav bi mi bilo kar nerodno. Prav zato sem premišljeval kaj žene ljudi, da imajo radi tako profesionalno “zrihtane” čevlje, če pa si jih bodo že naslednji hip morda umazali vstopajoč na letalo.
Kaj pa če bi ljudje, ki si dajo pucati čevlje takole na letališču radi pokazali kaj bolj globokega: da so preveč pomembni, da bi si sami čistili čevlje in hočejo to pomembnost tudi sporočiti svetu. Kaj menite?
Tudi sam si najbrž ne bi dal spucati čevljev kar tako, sem pa v zadnjih letih spremenil mnenje o tem. Zdi se mi namreč, da nam je socializem vcepil odpor do služenja. Služenje je namreč dobilo nek pridih neenakopravnosti in neenakosti. Zato pa imamo še danes težave z neprijaznimi natakarji.
V čem je denimo razlika med čistilcem čevljev ali gospo, ki nam pride pospraviti stanovanje? Ali pa avtopralnico? Ali mesarjem, ki za nas mora celo “ubijati”?
Če tale čistilec na letališču nima težav s tem, zakaj bi jih imel jaz. Sem pa čistilca lani spomladi zaman iskal na letališču v Montrealu – na službeni poti so me namreč presenetili snežni zameti in sem v soboto pred odhodom med sprehajanjem po mestu krepko zmočil in nasolil povsem moje najljubše, povsem nove čevlje. Ker se je moja službena pot nadaljevala še en teden, je domača pasta čevlje lahko le še delno poštimala in nikoli več niso bili kot novi.
Dragi Blitz, proti čistilcem čevljev nimam nič. Prav fino mi je, da še obstajajo in tale firma kar dobor trži – po moje malo staromodno obrt. Upam, da članek ni izzvenel v to smer. Ni bilo namena.
Si pa našel res pravi razlog za čiščenje čevljev. Po moje edini za katerega bi se odločil tudi sam. Vseeno imam mnogo ljudi na sumu zaradi drugih bolj globokih namenov.
Res zanimivo.
Sam bi lažje postal čistilec čevljev, kot pa da bi jih dal čistiti nekomu drugemu. Tak pogled se mi zdi – če vanj nekoliko podvomim – socialno privzgojen. Vzgajali so nas v duhu enakosti, skromnosti in tudi neke vrste preziranja aristokratske vzvišenosti. Kot ljudstvo smo imeli oblast (no, vsaj po ustavi), gospodov že po definiciji nismo dobro prenašali in zato seveda tudi sami nismo pomislili, da bi postali gospodje, ki jim drugi čistijo čevlje.
Šele v drugi vrsti pa so nas naučili tudi to, da je vsako delo častno. Zato smo strpni do slabšalno vrednotenih poklicev, a le kadar jih opravljajo drugi.
V bistvu pa gre za to, da bi človeku, ki služi denar s čiščenjem čevljev, naredil uslugo, dober posel, če bi pregnal iz svoje glave privzgojene principe, sedel nad njegov prestol in brez zadrege užival v njegovi profesionalni spretnosti.
Najbrž sem iz podobnih razlogov rad hodil k brivcu, dokler ni to zaradi nevarnosti okužbe postalo nevarno.
Ne vem, že dolgo nisem naletel na čistilca čevljev. Bom videl, kaj bom storil; vsekakor se bom najbrž spomnil na tale zapis …
Čistilce čevljev na letališču gotovo najčešče uporabljajo biznismeni, ki hočejo imeti vedno tiptop sijoče oglatke škrpete.
Videl sem jih pa tudi v Indiji, pa jih tudi nisem uporabil, čeprav je razlogov tam več kot dovolj, tako v zraku kot na tleh.
Je pa tale münchenski čistilko gotovo našel kar soliden posel. Cene, ki jih navajaš, so astronomske. Zato pa ti čevlje spuca popedenan gospod in ne umazan ciganček. Pravzaprav je lepo videti, da je tudi tak poklic lahko “na nivoju”, hahaha
Matjaž: Zanimivo razmišljanje: da bi človeku naredil uslugo – mu dal zaslužiti. Prav, morda bi jaz to naredil kakšnemu otroku, človeku, ki na videz izgleda revež. Pa še takrat bi mu raje denar kar podaril…
Tale gospod na letališču v Munchnu ni bil podoben revežu, nikakor ne. To, da je tako delo častno, pa ni nobenega dvoma. Jaz bolj razmišljam o tem zakaj vse si stranke dajo “spucati čevlje” na tako vidnem in mondenem “prestolu”. Prestol na katerem sedi stranka v tem primeru, je res “nobel”. Sam imam bolj občutek, da si človek kdaj v svoji notranjosti zaželi, da bi imel nekoga, ki zanj opravlja “suženjska dela”. Pa čeprav le za nekaj minut.
Blitz: Cene so visoke, zanimivo za ženske čevlje 100% več. Ja, tale možak je res deloval na nivoju. Na internetni strani sem videl da prodajajo še “prestole” – 2.800€ takle stol. Wau kajne?
Ja, človek ima (bolj ali manj razvito) potrebo po tem, da nekoga obvladuje, nadzira, pa naj bo to “suženj” ali pa on sam. Med obojim je seveda ogromna razlika.
Drugače pa je neki Andrej, ko je nekoč gledal naš precej zanemarjeni vrt, povedal modro misel: človek hoče danes čim več stvari opraviti sam; zaradi tega zmanjka dela za profesionalce. Hotel je reči, da je vrtnarjenje namenjeno vrtnarjem, čiščenje čevljev pa čistilcem itd.
Veš, če je vsako delo častno, ni nič narobe niti s tem, da sedeš v rikšo, tam, kjer je to socialno sprejemljivo. Pa je težko obravnavati človeka, ki te vozi, kot sužnja. To je pač njegovo delo, s katerim se preživlja.
In ali ni neke vrste vzvišenost, če nočem niti sesti na prestol nad čistilcem čevljev? Ali ga ne gledam ravno zato kot manjvrednega človeka?
Matjaž: Se strinjam s tem, kar pravi “neki Andrej”, da vse preveč dela opravimo sami. Se mi pa zdi, da opravimo preveč takega dela, ki ga ne obvladamo – to je problem, ker smo nekritični in s tem včasih celo nevarni; npr. če popravljamo avto. Sam se redko lotim domačih popravil ali pa avtomobila, pa kakšne zidave, niti ne obrezovanja drevja.
Lotim se pa stvari, ki jih obvladam (npr. bolj kuharsko pripravljaške stvari – se vidi iz mojih zapisov). Njega dni sem bil tudi za pripravo domačega piva zelo dober…
Torej ločiti: obvladam – ne obvladam. Kar obvladam – opravim sam, kar ne – dam drugim.
Čiščenje čevljev pa po moje ne spada v te kategorije. Očistiti čevlje je izjemno enostaven postopek, ki ne zahteva pravzaprav nobenega velikega znanja. Tako, da se mi zdi takole javno čiščenje čevljev bolj izraz tega kar praviš v uvodu: “človek ima (bolj ali manj razvito) potrebo po tem, da nekoga obvladuje, nadzira, pa naj bo to “suženj” ali pa on sam.”
Lepo nedeljo želim.
Hmm, celo debato ste razvili na to temo in moram reči, da ste stvari osvetlili iz zelo različnih kotov in mi dali misliti.
Ko sem sam prebral članek, sem takoj pomislil na to, da je to, da opazimo čistilce čevljev kot nekaj eksotičnega, morda celo nizkotnega in nepotrebnega, pogojeno čisto z našim kulturnim okoljem. In s tem ni nič kaj narobe, se je pa dobro zavedati, da je to samo ena od perspektiv, preden bi začel soditi koga.
Najbrž je kar dosti ljudi na svetu, ki si sploh ne zna očistiti čevljev, ker jim pač tega ni nihče pokazal, saj to pač “ni njihovo delo”. V komunizmu se je pri nas to najbrž precej zabrisalo, ampak v drugih kulturah (ne nujno tako oddaljenih) pa so ljudje, ki pač ne znajo delati določenih stvari. Tako je npr. Michael More v ZDA dal nalogo poslovnežem na Manhattnu in nižjemu srednjemu sloju iz revnih četrti naloge. “Bogataši” enostavni niso znali sesalcu zamenjati vrečke, na drugi strani pa srednji sloj ni imel pojma, koliko stane eno francosko vino – pravzaprav niti niso vedeli, da je to vino.
Je kaj s tem narobe? Najbrž je še najbolj problematičen odnos do drugega, ki je lahko za tem: npr. preziranje bogataša, ker je “vzvišen” nad menjavo vrečke, ali pa prezir revnega, ker je tako “neizobražen”.
No, pa da ne bom preveč odplaval od “čiščenja čevljev”. V Turčiji je čistilcev čevljel na vsakem koraku polno. Ne vem, če je to ravno ugleden poklic, vsekakor ga pa ljudje izvajajo in tudi zelo radi uporabljajo. In vidiš tam ljudi, kako si dajo čistiti čevlje in vmes klepetajo.
Me spomni na stare čase, ko smo – kot mi je deda pripovedoval – pri nas imeli še brivce, čevljarje, peke in mesarje … skratka obrtnike, ko si šel po uslugo in vmes še kako rekel.
Po moje je tukaj tudi dosti socialnega momenta. Tako kot tam v Turčiji, ko sem si v hotelu sposodil kolo, pa je imelo prazno gumo.
“No problem,” je rekel hotelir, vzel kolo in ga peljal nekaj ulic naprej v “popravljalnico koles”, kjer mu je kolega napumpal gumo. Za to je dal 2 liri (kar je več kot 1 evro!!!), rekel še nekaj besed, ter mi potem dal kolo.
Seveda je bila guma predrta in že čez nekaj ur je bila spet prazna. Kam je že šel tisti evro?! Čisti absurd v naši kulturi. Potem pa se mi je posvetilo, da je bila ta zračnica najbrž samo izgovor, da je šel hotelir k temu svojemu kolegu in rekel z njim nekaj besed …
Na kakšnem letališču bi si – medtem ko bi čakala na let – verjetno tudi jaz dala zloščiti škornje, zakaj ne. Saj gremo tudi k frizerju, da nas profesionalno postriže. Vmes si čevlje doma čistiš sam, tako kot si tudi (nekateri/e) med tednom in konec tedna kar sami operemo lase in naredimo pričesko.
Sicer pa nisem zagovornik tega, da naj nekatera dela opravijo profesionalci. Doma nimamo čistilke in nimamo vrtnarja. Verjetno bi si ju lahko občasno privoščila, pa mislim, da mora za dom vsak od domačih kaj narediti. In četudi ni vse “kot iz škatlice” kot mogoče v fensi četrtih naše metropole ali pri/v hišah, kjer so si tako organizirali življenje, je nam tako prav.
Dragi M.: Hvala za tole tehtno in zanimivo razmišljanje. Posebej mi je zanimiv socialni moment, ki ga izpostavljaš in ki je pri čiščenju čevljev na ulici, kjer se ljudje poznajo, prav gotovo zelo močan (tako kot je šel tvoj deda k brivcu, …). Vendar tu ni bilo tega – oba (čistilec in stranka) sta bila zelo nezainteresirana drug za drugega.
maxika: Ja prav, ti bi pač šla na prestol, da ti nmekdo spedena čevlje. Jaz ne bi, ker menim, da mora to človek narediti sam. Jaz osebno bi imel raje umazane čevlje (kot so na letališču sploh lahko “ornk” umazani), kot bi se usedel na “prestol”. Ja različne poglede imava, pa nič zato.
V drugem delu se pa povsem strinjam. Marsikaj doma bi lahko dali delati drugim, s tem bi pa prikrajšali otroke, da se učijo in še bolj-navadijo delati.
Hvala za odziv obema.