30 litrov segedin golaža za zimske dni
Danes sem si vzel čas in skuhal segedin golaž. “In kaj potem?” boste rekli. Skuhal sem ga 30 litrov in imeli ga bomo za okoli 20 kosil (sedaj smo samo še štiričlanska družina). Včasih mi kakšno tako hrano skuhamo “na zalogo”; za takrat ko se nam ne da kuhati ali pa ni časa.
Recept/cena
- Kislo zelje: 10 kg / 10 € (kupili smo ga na kmetiji v bližini našega doma – brez embalaže, ki jo tako potratno delijo v Mercatorju in pol ceneje kot ga dobite na tržnici ali v Mercatorju!) Malo poglejte za cene, na Precenimocene.si.
- Svinjsko meso: 7 kg / 35 €
- Čebula: 4 kg /1,32 €
- Olje sončnično: 0,75 l/1,77 €
- Rdeča paprika: 5 žlic / 1,99 €
- Česen: 3 glavice / 0,60 € (mi ga imamo radi zato tri glavice!)
- Poper zeleni v zrnju 12 g / 1,00 €
- Sol, lovorov list, 3 žlice moke / ca. 1 €
Plin: ca.: 4€
Čas kuhanje: 3 ure
>Skupni stroški
- 59€ ali 2,95€/kosilo (za 4 ljudi)
- Kuhal sem na plinu v veliki 30 litrski posodi.
- Ko se bo ohladil, ga bom spakiral v zamrzovalno skrinjo.
Komentar
- Kuhanje v večjih količinah je bolj ekološko (manj embalaže pri nakupu zelja, manjša poraba energije, manj pranja posode).
- Kuhanje v celoti gledano vzame manj časa: 9 min/kosilo + sprotno pogrevanje (manj kot 5 min).
- Cena kosila je okoli 0,73€/člana. Ponavadi mi skuhamo poleg zelja še pire krompir ali žgance. Včasih jemo pa samo kruh. Ali ste že jedli tako poceni in dobro seveda?
Segedin mi je odlično uspel. Ali verjamete kako prav bo prišel, ko se nam ne bo dalo kuhati ali pa ko ne bomo imeli časa? Priporočam! Poročajte kako vam gre.
Kako velik lonec, ulala. Jaz ga tudi kuham na zalogo in sem na to zelo ponosna. Ker je segedin ena izmed redkih (zame) zahtevnih jedi, ki jih znam skuhati. Imam pa ga tako zelo rada, da sem se preprosto morala naučiti. Naredim pa ga za petkrat, šestkrat. In ga potem jem cel teden ter se ne pritožujem.
Draga Žogca, super. Vidim, da kdo pa še kaj skuha na zalogo. Mi pač v malo večjih količinah.
Ja segedin je tudi nam všeč in ga vsi radi jemo. Oglasi se še kaj.
Mimogrede – odličen blog imaš. Čestitke za vsebino in estetski izgled.
Hvala. Tudi meni je pri tebi všeč in se še oglasim. Kuhanje na zalogo. Kot sem že skoraj napisala, nisem ravno kuharica. Ko pa se že lotim takših stvari, si mi zdi smiselno skuhati več. Da traja. Včasih sem segedin na zalogo kupila v Mercatorjevi restavraciji, potem pa sem ugotovila, da to nima nikakršnega smislila. Za ceno ene porcije jih jaz doma nakuham vsaj šest. Enako dobrih. In še nekaj bom napisala o segedinu. Bil je prva jed, ki sem se je naučila iz moje prve in tudi edine kuharice. Naslednji podvig je, da se naučim delati princeske. Tam do praznikov mi bo gotovo uspelo.
Super, da se še oglasiš. Izjemno pisoča si; pomeni lep stil pisanja imaš.
Segedin: Mi ga ne kuhamo na zalogo zaradi cene (četudi je kot si sama rekla precej ceneje), pač pa zato, da jemo toplo hrano vsak dan.
Princeske: Kaj je to?
Sem te dal med “Zanimive povezave”.
Priznam, da bi pripravila segedin “na zalogo”, na to še nisem pomislila. Polnjeno papriko in sarmice, to že. Pa še recept, hvala! Ti sporočim domače komentarje… Ampak moram prej spet po zelje – tja, na eno kmetijo, jasno.
*maxika: Povej ko boš skuhala. Ta recept je zelo v redu. Kako delaš sarmo? Ali tudi ostane dobra v skrinji?
Moji mami ostane dobra. Ona vedno dela sarme na zalogo. Jaz jih pa še ne znam.
Prekuhamo riž, dušimo čebulo. Meso surovo.
Odlična. Ampak pojemo v enem mesecu.
Tudi pri nas žena običajno večjo količino segedina, kislega zelja ali pa kisle repe. Nekaj od naštetih jedi pojemo takoj, višek pa »roma« v hladilnik, nakar je ta »višek« moje kosilo še cel teden.
Letošnje leto bo kisla repa iz lastne proizvodnje (približno 20 kg). Nekje avgusta sem jo posejal na vrtu, vendar seme ni kalilo, zato sem kasneje posadil sadike. Zaradi tega sem zamudil idealni čas za sejanje in rast. Da pa je bila kljub temu repa primerno debela sem jo pustil rasti do prvega večjega mraza. Pred 14. dnevi sem jo pobral s »parcele«. Pri tem delu se je ravno usula snežna ploha in moral sem pohiteti, da repe in mene ni zapadel še sneg.
Repo sem umil in jo olupil, nakar je sledilo še ročno ribanje v plastično posodo ob sprotnem soljenju in ročnem tlačenju. Naribano repo sem pokril s tekstilno »cunjo«, ter lesenimi deskami, ki sem jih obtežil s kamnom. Repa sedaj v topli kurilnici čaka da se skisa.
Ob predhodno omenjenem lupljenju repe mi je spomin segel kar nekaj let nazaj, ko smo doma še lupili repo za prodajo. Običajno smo jo olupili kakšno tono ali več, pri tem je nastala večja količina olupkov, ki zelo drsijo. Zaradi mraza smo lupili v hlevu, da nas ni preveč zeblo. Ta dogodek o katerem pišem se je zgodil ravno na Miklavžev večer, ko nas je ta dobri mož obiskal v spremstvu parkeljnov. Le ti so se zapodili v hlev, zaradi drseče podlage (olupkov) so se znašli pod kravjimi nogami. Nakar so po vseh štirih lezli, da so po velikih težavah prilezli do nedrsečih tal. Oh spomini, spomini …. .
Aleš kako pa pakiraš segedin v zamrzovalnik: v posode, vrečke ali ……?
Ivan, hvala za tale opis kisanja repe. Fino, da si repo kar sam pridelal. Mi bi jo verjetno tudi lahko.
In pa spomini iz mladosti na parkeljne v hlevu. Ja prav zanimivo so morali izgledati ko po vseh štirih lezejo iz štale. In kako so “dišali”, kajne?
Segedin spakiramo kar v embalažo od sladoledov (takih litrskih in večjih), pa tudi v polietilenske vrečke se da – smo že poskusil.
Se vidimo jutri, kajne?
Ojla!
Glede pakiranja hrane za zmrzovanje – kaj pa rečete na strupe v plastiki? Jaz sem začela malo gledati številke, ki označujejo plastike – pa so večina “baje” strupene.
L.P.
bom ugotovil kako to deluje oziroma nisem zasledil ali ga da zamrznit sigurno za 4 osebe naenkrat in kakšno posodo ali samo v plastično vrečko pa buma v zmarzovalnik.