Popravljalec koles med supermeni
Legendarni Monty Python v enem od svojih skečev prikazuje popravljalca koles kot Supermana:
Popravljalec koles – superman
Ob gledanju tega skeča, mi prihajajo na misel mladi, ki so končali vse mogoče fakultete, ki jih izobrazijo v “supermene”, pa nimajo kje dobiti službe. Po drugi strani nam pa obilno manjka “popravljalcev koles”.
Prav nekaj dnevi sem govoril z mlado diplomirano kulturologinjo, ki se na vse kriplje trudi dobiti službo – tudi v tujini. Punca je sposobna, komunikativna, govori več jezikov, … ima pa (ne)zanimivo izobrazbo.
Kulturologija – možnosti zaposlitve
Pa sem šel na stran “Kulturologija – Fakulteta za družbene vede” in si ogledal kakšne so zaposlitvene možnosti. Evo kaj pravijo: “Diplomanti kulturologije se kot »upravljalci s simboli in idejami« praviloma zaposlujejo v najrazličnejših sferah kulturnih dejavnosti, najpogosteje v kulturnih uredništvih tiskanih in elektronskih medijev, pa tudi v založbah in v različnih kulturnih organizacijah, ki segajo od ministrstva za kulturo do strokovnih služb občine, od profesionalnih in polprofesionalnih gledališč do glasbenih, filmskih, gledaliških ali književnih festivalov. Opremljeni z interpretativnimi in z menedžerskimi znanji se diplomanti zaposlujejo tudi v korporativnih oddelkih za trženje in v raziskovalni sferi…” Nadaljevanje glej tule.
Bi popravljavec koles lahko dobil službo?
Na drugi strani se pa iščejo z “lučjo pri belem dnevu” tehnični poklici, še najbolj primanjkuje (in še bolj bo) “popravljalcev koles”: vodovodarjev, električarjev, mehanikov, popravljavcev strojev.
Seveda sem mlado kulturologinjo vzel samo kot primero (prav nič nimam proti kulturi). Prav lahko bi izpostavil kak drug poklic. Mladim predlagam, da dobro premislite za kaj se boste izobraževali. Pomislite sami in ne nasedajte lepim besedam šolnikov, včasih tudi staršev.
Ne rabimo samo “supermanov”, pač pa tudi “popravljalce koles”.
Foto: Esteban Lopez, Unsplash
Imeniten blog imaš, Aleš! Začenši z imenom. Blizu mi je preprostost, verjetno kunštnosti niti zmožen nisem.
Spomnil sem se enega prizora iz filma Billy Budd, ko nadrejeni “glavnemu junaku” reče: Ne vem, a si tako neumen ali tako naiven! In on odgovori: Verjetno sem neumen, ker druge besede ne razumem!
Prisrčno pa je tudi tvoje zagotovilo, da nimaš nič proti kulturi!
Hvala Turdus. Ja, se mi zdi, da ti je proprostost blizu. Lušten dialog o neumnosti in naivnosti.
Predvsem sem hotel pokazati na neskladje med tem kaj ljudje študirajo in kaj potrebujemo.
Turdus, ali bi napisal kakšen zapis kot gostujoči bloger. O preprostosti na tvoj način.
Pozdrav!
Tole si pa dobro napisal, prav po mojem okusu. Mene sicer nič ne moti, da mladi študirajo, kar jim je všeč. Ampak naj ne jamrajo potem, če ne bodo dobili službe. Nekdo, ki točno ve, kaj hoče, lahko študira karkoli ali pa sploh ničesar, ker se bo že znašel. Tisti, ki pa računajo na službe, naj pa gredo raje študirat kaj bolj deficitarnega. A naravoslovje in tehnika marsikomu ne dišita, ker je preveč “švic” predmetov.
Se pa pri tem poraja še eno vprašanje: ali je sploh prav, da je študij na smereh, kjer je preveč študentov glede na potrebe po takem kadru, sploh brezplačen? Kakšen smisel ima namreč plačati študij nekomu, ki potem s to izobrazbo ne bo dobil zaposlitve? Ali ni to dvakrat ven vržen denar? Še zlasti, če na študiju deficitarnih poklicev ni dovolj študentov?
Blitz, hvala za kompliment. Sem vedel, da ti bo všeč (pa še MontyPython za ilustracijo).
Brezplačnost študija za smeri, kjer se ne predvideva možnosti za službo. Sem ambivalenten, po eni strani ti dam prav, po drugi pa ne. Po moje se ne da točno napovedati kaj se bo dogajalo v prihodnosti, zato bi jaz te študije omejil (ne samo birokratsko, pač pa s kampanjo). Prejšna vlada je kar veliko storila v tej smeri. Kaj pa mladi sploh študirajo o službi – med študijem. Nič. Vem iz svojih primerov. Samo potem bodo jamrali, da ni služb, da bi pa kdo kaj naredil, da si delovnmo mesto ustvaril sam, mu pa še na misel ne pride. Primer je moj bivši tajnik, ki je doštudiral teologijo (laik) in sedaj je odprl svoje podjetje za neko oblikovanje: http://www.strgar.net. Ampak je ves čas med študijem delal – tudi kot prostovoljec pri skavtih.
Aleš, zadeneš bistvo poklicne orientacije. Sam skeč pa je tudi odličen.
Se mi pa zdi, da je izbira smeri študija precej relativna stvar. Sam sem se precej ukvarjal s karierno orientacijo in sem mladil rekel: Če imaš resnično strast do nečesa, pojdi študirat tisto, pa čeprav je za tisto stroko praktično nemogoče dobiti zaposlitev. Če pa nimaš prave strasti za nobeno stvar, pa pojdi študirati tisto, kjer se išče kader.
Pomembno pa je še eno sporočilo skeča. “Družba”, kakrkoli že to pomeni, mora dati vrednost “popravljalcem koles”.
Ja, strast je pomembna, četudi bi jaz poudaril, da je treba odločitev iskati v preseku talenta, strasti, potrebe (v družbi) in vesti (po Coveyu: 8th Habit: From Effectivness to Greatness). Tam je naš “glas”, kjer lahko največ prispevamo, tam bomo prav gotovo uspešni.
Zdi se, da še najbolj zanemarjamo potrebe v družbi in pretirano poudarjamo talent, ki ga pa tudi ni čisto lahko najti. Vsaj našim mladostnikom ne.
Ja skeč je fenomenalen – se mi kot da hoče poudariti prav to razliko: supermeni/popravljalci koles v naši družbi.
Hvala za odziv.
Najprej pohvale za dober vpis. Se strinjam z vsem zgoraj povedanim, imam pa to srečo, da sem se tega zavedel že pred izbiro študija (sem še študent) in izbral farmacijo. Je pa to eden večjih problemov našega visokega šolstva, ki je v gospodarstvu čedalje bolj opazen. V gradbeništvu in industriji zaposlujemo tujce, vse večji delež Slovencev pa predstavljajo večni študenti. Ravno zato je tu potrebna neka kontrola s strani ministrstva pri akreditiranju programov, da nimamo preveč družboslovnega kadra, in ravno temu so namenjena omejena mesta pri vpisu. Sem pa mnenja, da mora javno šolstvo ostati brezplačno, ampak pametno vodeno. Večji problem vidim v zasebnem šolstvu, ker tisti, ki ne pridejo na želene družboslovne smeri, namesto tehničnih poklicev še vedno lahko izberejo zasebne univerze, kar poveča število “večnih študentov”, zasebne univerze pa izgubljajo ugled s takšnim kadrom. Prvi problem tu pa je neomejeno širjenje števila gimnazij, ker za te tehnične poklice res ne rabi vsak ravno narejene gimnazije. To, da ti poklici niso cenjeni, je pa spet problem kulture, ker smo očitno že pozabili tisti red, da je vsako delo častno, in da vsi potrebujemo tudi nekoga, ki bo pometal ceste in čistil dimnike, drugače bomo morali pač to opraviti sami, pa če nam je še toliko pod častjo.
Aleš, hvala za vabilo. Je pa ena kontraindikacija. Če so kje od mene pričakovali, da bom duhovit, sem otrpnil. In imam močan vtis, da bi ob poskusu pisanja o preprostosti močno – zakompliciral!
Svojo vlogo med pišočo srenjo vidim v “dobacivanju”. Če me kaj navduši ali ogorči ali pa če me – kar tako – zatišči na pisanje.
Pozdravljam tudi gospo – mladine (še) ne poznam. Na kakšnem vaših pohodov pričakovani na Tolminskem!
Dragi Turdus! Dobrodošel tako z “dobacivanjem”ali pa s svojim zapisom. Če se ti kaj utrne, kar napiši in pošlji. Če boš preveč zakompliciral o preprostosti, bi pa tudi zanimivo.
Hvala za pozdrav in za povabilo. Mislim, da Baško grapo?
Matjaž, hvala za tehtno mnenje iz prve roke. Praviš, da si študent farmacije (tudi sam sem bil včasih prav to).
Lepo si izpostavil problem večnih študentov: “vse večji delež Slovencev predstavljajo večni študenti”. Pravzaprav jih jaz ne poznam veliko, se mi pa zdi, da so. Veliko je tudi takih, ki so samo navidezno vpisani v nek študij, samo da lahko delajo preko študenta – kar je bolj ugodno: za delodajalca seveda, ne za državo.
Me pa prav zanima, kako se bo spopadel s problemom večnih študentov eden od njih – novi minister za visoko šolstvo.