Čebelnjak na dvorišču kemijske tovarne
S prijateljem Danilom sva imela dva dni seminar za vodilne delavce kemijskega podjetja Atotech Slovenija d.d.. Pa ni moj namen pisati o poteku seminarja, pač pa o zanimivi izkušnji odnosa do narave, ki ga izkazuje podjetje iz Podnarta, ki se ukvarja s kemijskimi produkti za galvanotehniko in tiskana vezja. Načelno to ni preveč okolju prijazna kemija.
Že sam pogled na dvorišče tovarne kaže na urejenost in red. Prav nič ni podobno klasični kemijski tovarni, ki sem jih imel priliko videti v svoji svetovalni karieri. Nič sumljivih sodov, nič cevi iz katerih malo teče, … Vse je urejeno, čisto in privlačno.
Med seminarjem sem uporabil tudi primero iz čebelarskega sveta, pa me generalna direktorica pobara, če sem videl njihov, Atotechov čebelnjak. Malo šokiran: “Kako …? Čebelnjak v kemijski tovarni?”
Tudi sam sem čebelar, pa me je zadeva pritegnila in med odmorom sem si ogledal njihov lični čebelnjak z dvema panjema. Pogovoril sem se tudi z varnostnikom podjetja, ki je sam zagrizen čebelar in skrbi za te čebele.
Pravi, da je nekoč v šali dejal, da bi bilo fino imeti čebele, direktorici je prišlo to na uho, idejo je podprla in … imajo ličen čebelnjak – na pragu kemijske tovarne.
Za mene je lep simbol njihovega odnosa od okolja, ki pa so ga seveda sposobni dokazati tudi z zahtevnim okoljskim standardom ISO 14001.
Čestitam tovarni za zanimivo izkušnjo, za zgled odnosa do narave, četudi se ukvarjajo s kemijo. Njenemu vodstvu kaže da ne manjka tudi posluha za malega človeka, ki si je želel čebelnjak na delovnem mestu.
Želim vam veliko poslovnih uspehov in ohranite tak odnos do narave še naprej.
Aleš Čerin
Brala sem o čebelnjakih v mestih tako imenovanih urbanih čebelarjih. Zanesenjaki imajo panje kar na terasah, tudi v Londonu. Menda je čebelarjev premalo, predvsem med mladimi. Moram priznati, da si tudi sama težko predstavljam take domače živali. Mimogrede, a se da dobiti kaj bio propolisa?
Draga Frau Blitz! Ja tudi sam sem bral o takih čebelarskih zanesenjakih. Čebelarjev je odločno premalo.
Mladih ni, starerjši pač umirajo. Med mladimi tudi ni veselja, ker je čebelarstvo kar naporno, precej dela, potem ti pa še kakšni neotesani kmetovalci (poudarjam samo neotesani – ki pa jih je težko izslediti) zastrupijo čebele. Včasih celo sadjarji, ki naj bi bili naravni zavezniki čebelarjev. Čebele namreč oprašujejo sadje in pravzaprav sploh omogočajo sadjarstvo.
Kar se je pa meni zdelo zanimivo: čebelnjak na dvorišču kemijske tovarne, ki proizvaja strupe z okolje. Zanimivo, kajne?
Bio propolis – dobiš.
Že to je lepo, da skrbijo za urejeno okolico. V tujini je to stalna praksa, ne vem če za kemijska podjetja, vsekakor pa za čistilne naprave. Čebeljnjak je pri vsej zgodbi dodaten plus. 😀