Unite! Blog action day: “A je še čas?”
Že nekaj časa delam reklamo na blogu za Unite! Blog Action Day. Sedaj se mi je pa skoraj zgodilo, da ne bi mogel objaviti ničesar. Sem namreč v Ukrajini, kjer dostop do interneta ni možen prav povsod. In tudi časa pri stranki nimam za na odmet.
Kaj lahko naredimo za manj onesnaženo okolje?
Zdi se, da sami kot posamezniki ne veliko. Ja, če bi bili res sami. Pa nismo. Vedno več je zavedanja o pomenu prijaznega odnosa do okolja. In prav zavedanje bi rad poudaril. Ki pa naj mu sledi akcija, da ne bo pomote. Ampak zavedanje je prvo.
Največ pa lahko naredimo s tem, da sami pri sebi začnemo z majhnimi dejanji. Redno, vsak dan. Zavedajoč se. Prav gotovo bomo komu zgled. Pa ne samo enemu. Večim. Predvsem pa svojim otrokom, ki nas posnemajo prav v vsem. Tudi v dobrem. Sam sem pred leti slišal od prijatelja iz Danske, da se vsak dan (ne glede na vreme – in vreme je na Danskem obupno deževno) vozi v službo s kolesom. 20 km tja in nazaj. Sam sem ga začel posnemti in to delam še sedaj.
Zavedamo se, kaj naj pa storimo?
Naj naštejem le nekaj možnosti, ki jih lahko začnemo izvajati takoj:
- ugašanje luči,
- ločevanje smeti,
- vožnja s kolesom namesto z avtomobilom – tudi na poslovni sestanek (ekologija je že prav trendovska),
- kupovanje robe, ki manj obremenjuje okolje (primer: sladkor je pakiran v papirnato vrečko in v plastično – cena je enaka, papir se pa lahko reciklira),
- znižanje temperature v stanovanju (1°C manj ljudje sploh ne čutimo, lahko se pa tudi oblečemo),
- kdaj v gozdu poberimo pločevinko in jo odnesimo v smeti (lahko naberete tudi celo vrečo),
- varčujmo z vodo-predvsem z vročo (za kopanje lahko porabiš 20 ali pa 100 l vroče vode, pa ne verjamem da si s 100 l 5x bolj čist),
- reduciranje porabe pralnega praška,
- bolj “lahka” noga na pedalu za plin (sam sem testiral – pri mešani vožnji na definirani lokaciji lahko moj avto porabi le 4,9 l/100 km, če sem skrajno previden ali pa tudi 8,6 l/100 km, če sploh ne pazim), …
Ja, veliko je priložnosti. Samo zavedanja, pa tudi akcije nam manjka. Gre pa na bolje. In še je čas. Za Zemljo. Sem optimist.
Foto: Aleš Čerin
zavedanje bi moglo biti še močneje kot z malimi koraki.
V tej smeri so veliki koraki seveda boljši. Vendar, po moje, bolje majhni koraki kot pa da jih ni ali pa da vodijo v drugo smer.
Hvala za komentar.
ja imaš prav 🙂
čeravno kdaj pozabljamo na to kako smetimo z velikimi stvarmi (računalniki) pazimo pa na vse malenkosti, ki dosegajo zanemarljivi rezultat.
Aleš, zdaj si mi pa na žulj stopil. S tisto točko o ogrevanju. V večstanovanjski hiši imamo namreč le omejen vpliv. Stare gospe pač hočejo imeti 26 stopinj, jaz pa penim, ko plačujemo velike denarje za ogrevanje, doma pa v gatah okoli hodimo.
Ja, a radiatorjev se pa ne da zapreti v stanovanju? Saj imate ventile, kajne? Zapri jih pač. Tako seveda zmanjšaš izpuste CO2 v ozračje. In seveda tudi stroške – vendar za vse stanovalce.
Če ti šparaš, se pač porazdeli na vse, a zmanjševanje rabe fosilnih goriv je pa odvisna od vsakega posameznika.
Saj imamo zaprte! Ampak če vsi naokoli hudo kurijo, imamo še vedno 23 ali 24 stopinj. Jaz pa, ki sem kot tjulenj, tega ne potrebujem.
Aja! Oprosti za neumen predlog.
Še ena zanimivost je pri tem, da se gremo akcijo. Ko se gremo akcijo je potrebno najbolj omejiti tista dejanja, ki največ prispevajo k izpustom CO2 v ozračje. Primer: doma imamo 20 varčnih žarnic, 2 krat na leto pa letimo z letalom po svetu. Poraba kerozina pri letalskem letu je na enega potnika ogromna, to pomeni, da so tudi izpusti CO2 ogromni.
Blitz: Razumem problem v vaši stanovanjski hiši. Stvar je rešiljiva samo tako, da ima vsako stanovanje v hiši svoj toplotni števec (kalorimeter) ali pa manjšo plinsko peč na mestni plin, obračun toplote pa se potem izvede glede na stanje po števcu. Je pa res, da je to nekakšen strošek, drugače pa stvar pravično stvar ni rešljiva. Prav bi bilo tako.