Koliko pa je zame dovolj?

V knjigi “Simpler Living, Compassionate Life” sem prebral besede ameriškega ekonomskega analitika:

“Naša strahotno produktivna ekonomija zahteva potrošniški način življenja, da preoblikujemo nakupovanje in uporabo dobrin v ritual, da iščemo duhovno zadovoljitev (!) in zadovoljitev našega ega v potrošnji … Stvari je treba vedno hitreje potrošiti, zažgati, izrabiti, zamenjati in zavreči.” Victor Lebow, 1955

Američani so seveda te besede seveda kmalu spravili v realnost in z njimi velik del sveta. Tudi mi v Sloveniji hitimo uresničevati to idejo. Kam je to pripeljalo pa tudi vidimo. Življenjski stil bogatega dela sveta (pravzaprav samo ca. 1 miljarda ljudi = ZDA, Evropa, Japonska, …) ogroža celotno Zemljo (petina človeštva izbruha več kot polovico toplogrednih plinov in 90% plinov, ki uničujejo ozonski plašč). Ljudje pa (kakšna ironija) zato sploh niso bolj srečni. Marketinški industriji vedno uspe hitreje ustvariti potrebe, kot jih ljudem uspe zadovoljiti. Kar naprej nam kaj manjka do popolne sreče.

Avtor Alan Durning v zgoraj omenjeni knjigi pravi, da je naivno pričakovati, da se bo celotna potrošniška populacija nenadoma zbudila in zmanjšala svoj pohlep po dobrinah. Lahko pa se vprašamo: “Koliko pa je zame dovolj?” in začnemo uvajati postopoma v svoje življenje koncept prostovoljne preprostosti. Največ kar lahko upamo pa je, da se bo krog ljudi, ki se bo zavestno odločil da nam sledi, vedno bolj širil.