Čas za čakanje samo za čakanje?

Okoli mene je okoli 30 ljudi. Vidim, da samo dva človeka nekaj bereta. Eden knjigo, drugi pa verjetno nekakšna službena poročila. Ostali čakajo, samo čakajo in čakajo ter buljijo predse. Spomnim se nasveta, ki sem ga pred leti nekje slišal: »Čas za čakanje ni treba porabiti samo za čakanje.« Kolikokrat zdihujemo, da ni časa za to in ono. Predvsem pa da ga ni za branje. Branje dobrih knjig.

Kaj storiti?

Predlagam, da vedno kadar pričakujete čakanje (in tega je kar precej kajne?), ponesete s seboj dobro knjigo. In berite, berite, berite. Občudujem Žigo Vavpotiča, ki pravi, da si je zadal za cilj, da bo vsak teden prebral 3 knjige! Čestitam! Sam pri sebi pravim, da je to nemogoče. In priznam, da tega ne zmorem. Verjetno tudi ne berem dovolj hitro. Sem pri eni knjigi na dva tedna. Zdi se mi kar v redu. In menim, da je treba vsebino tudi »prežvečiti« v glavi.

Kaj beremo?

Še bolj pomembno kot koliko beremo pa je kaj beremo. To kar preberemo nam namreč napolnjuje misli, iz tega so naše besede, odločitve in dejanja. Iz tega pa naš značaj.

Nekdo je rekel: “Ne berite dobrih knjig!”

Ljudje pa: “???”

Njegov odgovor: “Berite najboljše knjige!”

3 odgovorov
  1. Danilo
    Danilo says:

    Zelo banalno, a na WC-ju se da preprati precej knig. Ja, malo dlje sicer ostaneš kot če ne bi bral.
    Zelo pomebno spoznanje se mi zdi, da se da izkoristiti tudi zelo majhne koščke časa. Ne samo če moraš čakati na letališču uro ali dve, ampak tudi takrat ko imaš na volj 5 min časa. Moja žena se kdaj ‘zgraža’, ko se pogovarjava in gre ona za trnutek iz prostora, ko pa se vrne nazaj, pa jaz že držim v rokah knigo.
    Prebral sem, da je nekdo napisal knjigo samo v času, ko so med njegovim gledanjem TV bile na vrsti reklame.

    Odgovori
  2. Jerneja
    Jerneja says:

    Pozdravljen!
    Tudi sama se strinjam s tem tvojim razmišljanjem o izkoriščanju časa, ki ga imamo za čakanje.
    Ne zgodi se mi velikokrat, da bi morala kje čakati, če je naprej predvideno, si že vzamem kako knjigo, če pa ni in moram čakati, preberem vse neumnosti, ki me obkrožajo.
    Zadnjič sem na banki imela en opravek in čakati sem morala kar dolgo. Običajno ne hodim na banko, vse opravim preko klika in sem bila zmotno prepričana, da v bankah ni več vrst. A glej ga šment, vrsta. No in nekaj časa sem gledala v zrak, že kar malo nervozna, ker se nismo nikamor premaknili. No potem sem se spomnila ene neumnosti. Odprla sem torbico in se lotila njenega urejanja. Ženske imamo vedno s sabo torbico in skoraj vedno je polna stvari, ki bi lahko prišle prav. No torbica je bila potem urejena, v denarnici ni bilo več nepotrebnih računov, izpiski za kartice so bili urejeni po karticah, po datumih, izračunani so bili zneski in jaz sem bila na vrsti, da opravim po kar sem prišla.
    Sedaj sem se spomnila še kaj sem počela v srednji šoli, ko sem čakala na avtobus. Opazovala sem ljudi in pustila domišljiji prosto pot. Stala sem namreč na glavni postaji v Ljubljani in mimo je vedno hodilo veliko ljudi. Nekateri so mi bili že kar stari znanci, verjetno tudi jaz njim. No kadar se mi ni dalo opazovati ljudi sem se pa zameditirala. Šele kasneje sem ugotovila, da je to stanje z mislimi, ki gredo svojo pot meditacija.
    Torej, da zaključim tole razmišljanje: “Čakanje zna biti zelo zanimivo in koristno.” Tako ali tako je za izkoristiti vsak trenutek življenja, saj je vse skupaj en velik dar!

    Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja