Pavle Ravnohrib: Prešeren je bil človek, ki ni bil za zakon.

Pavle Ravnohrib je igralec. Morda ga najbolj poznamo ga po vlogi Franceta Prešerna v nadaljevanki. V resnici je njegov velik poznavalec. Pavle Ravnohrib je zanimiv in iskriv sogovornik. 

Gospod Ravnohrib, kakšne spomine imate na svoje otroštvo in mladost? Katera oseba vas je v tem obdobju najbolj zaznamovala?

Na svoje otroštvo imam zelo lepe spomine. Doma sem s kmetov, iz vasi Zaklanec pri Horjulu, na robu Notranjske. Mama je bila gospodinja, oče je delal na polju in v gozdu. To je bila normalna delitev dela, v tem ni bilo prav nič poniževalnega. Ni bilo teh ideoloških spak …

Četudi smo bili revni, so bila to moja najlepša leta, predvsem zaradi varnosti. V družini je vladala harmonija. Niti v delčku možganov nisem pomislil, da bi oče in mama lahko šla iz kakršnihkoli razlogov narazen. Pri vzgoji otrok sta sodelovala oba!

Tudi oče? Zdi se nam, da nekoč očetje niso sodelovali pri vzgoji otrok …

To sploh ni res! To sem šele sedaj racionaliziral. Oče je bil meni nedosežen ideal, podoba svetopisemskega Boga Očeta: neskončno dober, neskončno pravičen in neskončno pošten. Kar je rekel, je rekel. To je bilo sveto. Kar je obljubil, je obljubil … in izpolnil.

Prepričan sem, da bi oče za kateregakoli od nas, za mamo ali za nas tri otroke, dal svoje življenje, če bi bilo treba. Oče sicer v “operativnem” smislu ni toliko sodeloval pri vzgoji kot mama. Je pač delal, recimo v gozdu, na polju.

Je še kakšna oseba, ki vas je močno zaznamovala?

Družina kot taka. Z vsem širšim sorodstvom … in cela vas, kot skupnost. Vsa vas je bila taka širša družina, ki je “delala” tako, da nam je bilo vsem dobro.

Kdo vas je pa naučil moliti?

Mama. Pri nas se je molilo pred jedjo, po jedi, ob hudih urah in seveda na sveti večer, na vse tri svete večere. Takrat ‘čas ni tako hitel’, če uporabim to prispodobo. Molili smo in delali. Takrat ni bilo motenj, ni bilo teh mobitelov … Jaz sem videl, kako se je molilo tudi drugje, na primer v hiši mojih bratrancev. Tam je vedno naprej molil stric.

Za katere vrednote, ki so vam bile posredovane, ste hvaležni in jih živite še danes?

To so temeljne civilizacijske vrednote, ki so zapisane v desetih Božjih zapovedih, in to, kar mi je pokazal oče s svojo načelnostjo in iskrenostjo. V družini pa so nam vcepili tudi delavnost. Oče in mama sta sicer naredila skoraj vse, ampak mi smo morali vsak dan pomagati pri delu.

Ste se kot otrok kdaj izogibali delu?

Seveda (smeh). V moji mladostniški družbi nas je bilo pet fantov: trije iz delavskih družin, dva sva bila s kmetov. Razlika med nami je bila že takrat zelo velika, predvsem v materialnem smislu. Delavske družine so imele veliko več denarja, tudi radio, TV, hladilnik … Mi nismo mogli kupiti ničesar.

Otroci iz delavskih družin so imeli tudi več časa kot mi. Mi smo morali, ko smo prišli iz šole, pomagati na kmetiji. Ko je bilo delo opravljeno, smo se šele lahko igrali.

Sta vam oče in mama zaupala, da ne boste delali neumnosti, ali takrat na vasi sploh ni bilo možnosti za neumnosti?

Absolutno sta zaupala! Bile so priložnosti za neumnosti, samo drugačne kot danes … Takrat se je na primer “rabutalo” sadje, kar se nam je zdelo že ne vem kaj. Imam veliko stika z otroki … Veste, kakšna razlika je danes med mestnimi in podeželskimi otroki!

Kakšna? Kako bi jo opisali?

Dolga leta sem bil zaposlen v gledališču, ki je pripravljalo predstave za otroke. Precej problematični so bili otroci iz nekaterih šol z Obale in nekaterih šol iz Ljubljane. Niso poslušali, niti ne gledali, med sabo so se obmetavali in delali nemir. V svoji karieri sem dvakrat šel z odra in nisem več prišel nazaj. Na igralce na odru so streljali s fračami in v nas metali kovance. Predstava je bila prekinjena. Na ta način smo dosegli, da so učitelji naredili red.

Vedno sem vprašal, od kod šole prihajajo … In rad bi povedal, da so najboljša publika gimnazijci izven Ljubljane: iz Novega mesta, Kranja, Idrije, Celja, Raven na Koroškem … Užitek je igrati pred temi dijaki. Oni spremljajo predstavo.

Tudi v osnovnih šolah je neverjetna razlika med mesti in podeželjem. Na podeželju imajo otroci neverjetno spoštljiv odnos do človeka. Tudi sicer je v Ljubljani kultura mnogokrat le statusni simbol, ljudje se na predstavo pridejo pokazat, samo “dizajn”.

Ob dolgoletnem vodenju oddaje Male sive celice ste lahko na poseben način spremljali mnogo generacij otrok. Katera je največja razlika med odraščanjem otrok danes in nekoč?

Ustvarjalci oddaje smo želeli iz otrok izvabiti najboljše, jih pokazati v najboljši luči, vse – tekmovalce, navijače, pa tudi šolo in kraj, iz katerega so prišli. Danes govorimo o revščini … Trdim, da obstaja predvsem duhovna revščina.

Otroci so danes sicer bolj komunikativni, bolj samozavestni, vendar “deformirani” zaradi virtualne resničnosti. Če se pristane na to, da je otrok v redu, ker ima tisoč všečkov, je to katastrofa. Na podlagi tega graditi vrednote! Čisti relativizem.

Danes se zdi, da je kultura nekako »v krizi«. Zdi se, da zaradi istega razloga kot vera, saj jima je skupno iskanje lepote, harmonije, presežnega. Smo padli v krizo, ker nimamo stvari več za svete?

Jaz bi tu naredil ločnico. Vera je zame življenjska in duhovna nuja, brez nje ne morem živeti, tako kot ne brez hrane in vode. Kar se pa kulture tiče … Državna kultura je zelo povezana s politiko, s trenutno vladajočo ideologijo in nima veliko vsebine. Gre zgolj za izkazovanje politične pripadnosti. Naročniki te kulture ne zahtevajo, niti ne pričakujejo, da bi predstava imela stališče, še najmanj kritično stališče.

Imamo pa še kulturo, o kateri se zelo zaničljivo govori kot o ‘ljudski kulturi’: literarna, likovna društva, pevski zbori, dramske skupine … Ti ljudje delajo kulturo s srcem! Ko grem po vaseh, po manjših krajih, ko spremljam te gledališke predstave, tu človek doživi to, čemur so rekli Grki katarza, nekaj se v človeku spremeni. Od “tam” pa človek pride velikokrat samo zmeden, stvari si ne upa niti komentirati.

To je problem kulture, ki noče imeti vsebine ali pa je le podaljšana roka ideološkega aparata. Na primer, pred družinskim referendumom smo na slovenskih TV-kanalih gledali filme, v gledališčih pa predstave, ki so načrtno rušile družino!

Eden od vaših najbolj prepoznavnih likov je bila upodobitev Franceta Prešerna. Kako ste sami, ko ste študirali to zahtevno vlogo, videli Prešerna kot človeka, tudi morda z vidika odnosov, ki jih je spletal s prijatelji, z Ano?

Takrat sem se s tem res veliko ukvarjal. Iskal sem raznorazne vire in našel veliko različnih hipotez … Ob nekaterih sem preprosto zamahnil z roko. Prvi prešernoslovec Tomo Zupan, skoraj njegov sodobnik, je ugotovil, da je bil pesnik ‘nemarnega odnosa do žensk’ …

To je težak izraz …

Da, težak izraz! Bil je grdega govorjenja do žensk, očitno je imel problem z njimi … Poglejte, ta dualizem: takrat, ko je spoznal Julijo, ki je bila – po moje – zelo literarna fikcija, je že živel z Ano, ji delal otroke. Z njo je imel tri otroke, za katere je zelo slabo skrbel.

Se sprašujem, ali se ne bi – glede na to, kako nemirnega duha je bil – tudi ob morebiti uspešni zvezi z Julijo spet kam zagledal. To je le moja hipoteza … Mislim, da je v pesnitvah, posvečenih Juliji, združil vse svoje nesrečne ljubezni. On je bil človek, ki je moral ostati sam. Ni bil za zakon.

Sem pa Prešerna doživljal kot zelo načelnega, v srcu pa zelo nesrečnega človeka. Kot vem, je bil zelo dober, cenjen pravnik. Zvedel sem, da ni vzel nobene pravde, za katero ni bil prepričan, da je bila pravična.

Prešeren je bil tudi zelo zvest prijatelj. Po smrti prijateljev Andreja Smoleta in Matije Čopa je njegova pesniška žilica začela umirati. Ga pa čutim tudi kot človeka, ki je poosebljal svoj priimek in imel hitre spremembe iz žalosti v veselje in tudi obratno. Po besedah sestre Lenke je vedno sedel na robu omizja in je včasih celo družbo držal pokonci, včasih pa je kar sedel, ker ga je kakšna stvar tako prizadela, da je vstal in šel.

Pavle Ravnohrib kot Prešeren (zajem zaslona)

Pavle Ravnohrib kot Prešeren (zajem zaslona)

Danes je svet utrujen in omamljen od vseh informacij, od prenatrpanosti z delom in obveznostmi, od nenehnega hitenja. Kako doživljate današnji tempo oziroma v čem najdete umiritev?

Zavestno živim neke vrste dualizem: na eni strani življenje igralca, ki je zelo stresno, po drugi strani pa živim na kmetiji, kjer pomagam bratu. Nikoli nisem hotel oditi iz vasi, zapustiti kmečkega sveta. Vsak dan želim ‘stopiti na zemljo’, želim ‘jutro začeti na trdnih tleh’. Kmečko življenje je neizprosno, tu ni “blefiranja”. Človek je del narave, del Stvarstva. Poveličevanje človeka je pogubno.

Moja navada je, da vsako jutro vzamem v roke Sveto pismo, naključno izberem poglavje, ki me potem spremlja skozi ves dan. Skozi dan skušam iskati notranji mir. Jaz nimam problema biti sam, bežim pa od množice ljudi. Teh “jet-setov” se sploh ne udeležujem, ker mi to nič ne pomeni.

Tema tokratne številke je budnost. Veliko obveznosti nas premoti, da se ne sprašujemo več o bistvenih vprašanjih: za kaj je vredno živeti, o minljivosti življenja … Včasih nas življenjske situacije same “zbudijo”. Tudi ‘zgodbe za dušo’, ki nam jih prebirate po radiu, so lahko sredstvo za streznitev. Se vam zdi, da smo “uspavani” in bi morali živeti bolj po navodilu apostola Pavla: “Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl”?

Branje Svetega pisma je zame neke vrste ‘trening’. Čudim se prijateljem, ki Sveto pismo omalovažujejo. Saj to je vendar življenje, to so napotki za življenje!

Biti ponižen … Samo Vsemogočni nas lahko ‘gleda od zgoraj’, mi pač gledamo ‘od tal’. Ko smo pa ‘na tleh’, naenkrat življenje lahko postane preprosto. Ob življenjski katastrofi se lahko pogubimo, zbolimo, se vdamo alkoholu … ali pa se streznimo in odvečne stvari odvržemo.

A hudič nas vleče drugam tako, da nas stalno obdaja z množico informacij. To je pravzaprav zbeganost sodobnega človeka. Vprašati se je treba, kaj v resnici potrebujemo za življenje. Vse ostalo je odveč. Saj to piše v Svetem pismu: “Poglejte lilije … in dovolj je dnevu njegova lastna teža” (prim. Mt 6,28–30). V tem vidim čuječnost! Kaj je tisto, kar je pomembno, in kaj je tisto, kar je nepotrebno.

Odnosi človeka izpolnjujejo, gradijo in osrečujejo, ker je človek upodobljen po večnem odnosu: podarjanje in sprejemanje ljubezni. Zaradi blišča mamljivih nadomestkov za srečo sodobni človek tega ne vidi in ne prepozna. Kako bi po vašem mnenju lahko ozdravili to slepoto in ljudem povedali, da obstaja pravo zdravilo in pravi Zdravnik? 

Jezus je sam rekel, da zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni, problem je le v tem, da bolni nočejo imeti zdravnika. Trpijo, a Zdravniku ne dovolijo ozdravljati.

Veliko razmišljam o odnosih … V mladosti sem želel imeti družino, pa nekako ni šlo. Sedaj živim sam in prav je tako. Ljudje smo si zelo različni. Gostota odnosov lahko koga obremenjuje in se brani tako, da se oddaljuje. Bolj kot se ga oseba, s katero sta v odnosu, oklepa, bolj beži stran. Lahko pride do katastrofalnih posledic. Odnose je treba osvetliti tudi s te plati.

Se bom spet vrnil na svoje zgodnje otroštvo … Mi smo Notranjci, trdi ljudje, čustev ne kažemo. Mi se nismo kaj dosti božali, objemali sploh ne, niti rokovali se nismo, a v življenju nisem čutil večje ljubezni kot od svojih staršev. Kolikokrat se sedaj zgodijo zamenjave forme z vsebino! Meni formalen objem ne pomeni nič. Več mi pomeni človek, ki sočutno prepozna bolečino v meni in greva nekaj poti skupaj.

Sodelovali ste pri projektu Svetopisemske družbe ‘Prisluhni besedi’. Kaj vam osebno pomeni Sveto pismo in zakaj se vam zdi, da je prebiranje Svetega pisma potrebno za današnjega človeka?

Človek je tudi nemarno in leno bitje, ki si v časovni histeriji vsakdana za bistvene stvari ne vzame časa. Ta projekt novodobnemu človeku pomaga, da lahko na poti v službo posluša Božjo besedo, kar je odlično.

Hodite po župnijah in govorite o tem, kako se bere Božjo besedo. Bi lahko na kratko dali kakšen dragocen napotek našim bralcem?

Za vsakega, ne samo za bralca Božje besede, je pomembna duhovna plat, da Božjo besedo redno prebira, ob njej moli in o njej razmišlja. Druga stvar je nastopanje. Ko smo pred ambonom, nastopamo pred javnostjo in se nam dogajajo stvari, ki se nam sicer ne. Še tretja plat pa je bolj tehnična: najbolje je, da Božjo besedo na glas beremo, da se sami slišimo. Lahko se tudi posnamemo, se poslušamo … in se popravimo. To je najbolj enostaven trening.

Kolikokrat pa naj preberemo Božjo besedo pred mašo?

Profesor Faganel je rekel desetkrat, nekajkrat sam zase, nekajkrat naglas. Enkrat priporoča tudi zelo hitro branje, ko na vsebino niti ne mislimo, da vidimo, kje se nam zatakne. Ta del premislimo in tam malo upočasnimo branje, da se ne zapletemo.

To je tudi spoštljiv odnos do Božje besede …

Zagotovo.

Gospod Ravnohrib, hvala za vaše tehtne in iskrene besede. Obilo blagoslova na vseh vaših poteh.

Foto: Aleš Čerin

Intervju je bil najprej objavljen v Reviji Družina in Življenjemarec 2017.

0 odgovorov

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja