Marko Fink: Srečen sem, če pomagam odpreti kakšno zatrjeno srce

Marko Fink, basbaritonost, ki je nastopal na svetovno znanih odrih, prejemnik številnih mednarodnih in domačih nagrad, je topel človek. Beseda mu lepo teče v slovenščini, ki ni čisto “taka”, pač pa rahlo iz drugega časa in drugih krajev. Lepa. Marko je bil namreč rojen v Argentini. Sedaj pa živi v Sloveniji. Pogovor z njim je kulturni dogodek. 

Gospod Marko Fink, rojeni ste bili v Argentini, tam ste tudi odraščali. Kakšne spomine imate na svoje starše? Kako so vas starši vzgajali? Na čem so temeljili vzgojo?

Moji prvi spomini gredo v hišo na periferiji Buenos Airesa, v kateri so živele tri družine. Mi smo imeli eno sobico. V družini nas je šest otrok. Najbolj bi izpostavil to, da sta bila oba zelo verna človeka. Verna tako, da sta bila, če bi rekel moderno, vedno “on-line” povezana z Bogom. To je bila resna, globoka vera, ko sta se zavedala, da je Bog Stvarnik, da je nad nami, da mu mi le služimo. Obenem pa sta dala vedeti, da smo v njegovih rokah. Ljudje so prišli v Argentino goli in bosi, brez vsega materialnega. Borba za življenje v begunski družini je bila velika, to smo otroci videli, videli smo negotovost. Ampak iz te vere črpamo moč še danes.

Izhajate iz pevske družine, trije – vi in vaši sestri Bernarda in Veronika ste profesionalni pevci. Kako so je to lahko zgodilo? Kako se “naredi” vrhunskega pevca?

Predvsem to, da se talenta zavedamo – oba starša in tudi otrok. Oba, oče in mama, sta bila velika ljubitelja pesmi. Kvartet Fink – tri očetove sestre – Marija, Marta, Neda in še oče – je bil v naših krajih poznan že pred vojno. Snemali so celo za radio. Mi nismo mogli živeti brez glasbe. Glasba je pomagala premagovati hrepenenje po izgubljeni domovini.

Kaj pa vi otroci?

Mi otroci smo prisostvovali pevskim vajam. Oče in mama nista mogla pustiti doma šest otrok. Na vajah smo se igrali, poslušali in morali biti tiho. Nehote dobivaš vase vsebine in si rečeš: “Ta svet je pa lep.” Vedno, ko se je pelo, so hoteli pokazati dušo. Petje so jemali kot element, ki omogoči duši, da se izrazi. To nas je otroke močno zaznamovalo: poje se z občutkom. Na primer “Kje so tiste stezice” lahko poješ tako šablonsko, lahko pa jo poješ tako, da olajšaš svojo dušo. Glasba ima moč! To smo videli že kot otroci, od blizu.

Vem, da je fokus pevca tam, da navdušen nad lepoto besedila, ki ga podpira glasba, točno najde barvo glasu, kot kakšen slikar, … V tem iskanju sam pridem do Boga. Tu je stik z Božjim, stik z največjo lepoto. Če ti to uspe, lahko vidiš v poslušalcu, da se je v njegovem srcu nekaj zgodilo. Lahko priteče tudi solza. Začutil je … In to je lahko samo Božje.

Ali se pevci prav potrudite, da povabite Boga v to iskanje? Morda z molitvijo, prebiranjem Božje besede?

Z molitvijo prav gotovo, že na vajah, predvsem pa pred nastopi. “Jaz sem se maksimalno potrudil za uspešen koncert, zdaj pa Ti naredi še ostalo”, mu pravim. Mislim, da je v človeku, ki mu je glasba ena najlepših zvrsti umetnosti, nekaj Božjega, kar nam pomaga priti v stik s pravo lepoto, ono pisano z veliko. Z Lepoto kot estetsko obliko popolnosti. Včasih to doživim v velikih oratorijih, v skladbah Bacha, Beethovna, Mozarta, Händla… Oni so res bili v Božjih rokah, ko so pisali te mojstrovine.

Zanimivo, da imate vi pravzaprav dve vrhunski karieri. Na univerzi v Buenos Airesu ste delovali kot profesor agrarne zoologije. Najprej akademska pot na zelo praktičnem področju, potem kariera vrhunskega pevca resne glasbe – znanost in glasba. Kaj vas je potegnilo iz znanstveno raziskovalnega in pedagoškega dela na glasbeno pot?

Vedno me je fascinirala lepota narave. Že če pogledam skozi navaden list proti svetlobi, vidim žilice in kaj vse se v njih dogaja. Mora biti višje bitje, ki vse to organizira. Jaz mu rečem seveda Bog! Ga še nisem videl, ga pa čutim. Pogledati moramo katere poti nam olajšajo pot do Njega. Te poti so nekaterim zgodaj razodete, drugim kasneje. Vsakemu pride svoj čas, ko začuti Božjo prisotnost. Nekateri najdejo Boga čisto na koncu. Sam imam srečo, da sem se rodil v verni družini, a kaj bi bilo z menoj, če starši ne bi bili verni?

S tem zadnjim stavkom ste se zahvalili staršem za dar vere …

Absolutno, absolutno!

Kaj vas je torej potegnilo iz znanstvene kariere v glasbo?

Jaz sem hotel biti čisto praktičen družinski oče. Vedel sem, da v Argentini samo s petjem ne bom mogel prehraniti svoje družine. Glasba mi je bila vedno všeč, a videl sem jo kot konjiček, ki mi bo lajšal pot agronoma. Sem si pa že pred koncem študija rekel, da ne bom več zaviral mojega pevskega razvoja. Do takrat sem ga moral zaradi zahtevnosti izpitov. Ko sem diplomiral sem si rekel: “Fant, poglej do kje lahko prideš!”

A že takrat? Potem ste nekaj časa vzporedno peljali dve karieri …

Da, nekaj časa … A ena kariera je morala dol, da je druga lahko šla gor. V akademski karieri sem bil uspešen. Kot Slovenec sem navajen trdega dela.

Ko sta šli karieri iz ene v drugo, … Ste bili že poročeni?

Da, te velike odločitve so prihajale kmalu po poroki, po rojstvu hčerke Cecilije. Očetovstvo mi je pomagalo se čustveno odpreti. Žena me je stalno podpirala. Vedela je, da imam talent, da imam marsikaj za pokazat, za razvit. Prihajala je na vse koncerte, mi povedala svoje mnenje o petju, če sem jo prosil, me je pohvalila ali imela kakšno pripombo … O tem sva se lahko pogovarjala, ker ima dobro glasbeno uho in je zelo praktična ženska.

Vas ni odvračala od petja, češ, na fakulteti je več varnosti?

Ne, kje pa, kje pa, nasprotno! Se imam veliko za zahvaliti njej. Najhujše je prišlo potem, ko sem pri svojih skoraj štiridesetih letih rekel, da je sedaj konec akademske kariere, da bo odslej samo glasba. Takrat so prišle ponudbe za Bachove kantate, ki so zelo težke. Ampak temu sem bil kos. Vložil sem ves svoj trud, vedel sem, da imam doma podporo. Potem se je pokazala priložnost, da smo šli cela družina v London, ko sem prvič dobil možnost, da sem štiri mesece samo pel. Nič raziskoval, nič poučeval. Izkoristil sem štipendijo Shell Company Argentina.

Sta se tu odločila za končanje akademske kariere?

Zelo uspešno sem končal tisti tečaj v Londonu in aprila 1988 dobil ponudbo za prvi evropski koncert v Švici. To je bila prelomnica. Leta 1990 smo se pa preselili v Salzburg, za Mozartovo leto. Imel sem dveletno pogodbo v Landestheatru. Po šestih mesecih sem moral napisati pismo, da odstopam z mesta docenta (z gesto pokaže na solze).

Solze?

Solze, seveda. Nisem vedel, če sem na pravi poti, če bo to rodilo sadove. Zaprl sem si pot za nazaj. So bile pa to tudi solze upanja. Ampak žena je rekla takole: “Marko, bomo poskusili, … Nazaj se še vedno lahko vrnemo”.

Sta se v molitvi kaj obračala na Boga?

Tudi. To je pri nas, že iz naše družine ven, nekaj normalnega. Vera, življenje, filozofija, reševanje problemov sproti, dobra volja in zaupanje… To je eno, to je celota! To je kot moka in kvas, skupaj delujeta. Če en manjka, ni kruha.

Tema te številke je uspeh. Vem, da ste prejeli številne nagrade: dve nagradi Prešernovega sklada, skupaj s sestro Bernardo nominacijo za prestižno nagrado Grammy, BBC Music Award. Kako gledate na uspeh na profesionalnem področju?

Ste zašli na področje, ki ima več aspektov. Uspeh je že, če si si ‘zadjal priti do tam in tam’ v določenem času. Če ti to uspe, si – vsaj zase – uspešen. Zadaš si projekt, loviš roke in meriš z analitičnimi elementi. Glasba je pa umetnost … Analitični elementi so tu drugače postavljeni. Sam ne morem reči, da je moja verzija vloge v neki operi vrhunska. To lahko rečejo samo drugi. Sam se lahko le 100 % zavzamem, da vlogo maksimalno dobro naredim. Do sebe sem tako “kvit”. Potem se pa vidi kakšen odmev bo imelo. Če dam nekemu liku v operi pečat svoje duše, potem je lahko stvar univerzalna in večna.

Že to je uspeh, da sem obstal v glasbeni karieri. Kaj je kariera? Sem nekje bral, da je kariera že ko te vabijo na sodelovanje. Lahko te povabijo recimo v Covent Garden, enega največjih opernih teatrov na svetu, lahko te pa povabi Karitas. Nastop za Karitas ni čisto nič manj vreden. Vedno daješ sebe v nastop in skušaš čim bolj premostiti lastne omejitve. Naj pojem na kakšni poroki ali pa v Berlinski operi, vedno znova odkrivam, da je moja duša enako razpoložena.

Vidim vas kot preprostega človeka … Kaj ste morali narediti, da vas uspeh ni pokvaril? Po vseh merilih ste zvezdnik, pa vendar se ne obnašate zvezdniško …

Jaz se ne čutim zvezdnik, sploh ne. Veste, vsak se po svoje “matra”, ne glede na poklic ki ga opravlja.

Je kakšna skušnjava takole globoko v moškem, da bi se rad malo počutil zvezdnika?

Vsakemu je všeč, da ga priznajo. Saj ti je všeč dobivati impulze, da te imajo ljudje radi … Cenim priznanje ljudi, da imam prvine, ki drugemu lahko služijo. Predvsem sem pa srečen takrat, ko vidim, da pomagam odpreti kakšno zatrjeno srce. S pesmijo se da priti do človeka. Kar naenkrat vidiš, da v sočloveku živi mehko srce, četudi se bori, da ga ne bi pokazal. V našem prostoru odkrivam veliko takih ljudi, predvsem moških.

Še tole bom rekel … Vsakič, ko me prosijo naj pojem pri kakšni slovesnosti za po vojni pobite, z veseljem pridem in zapojem ljudem, ki pridejo molit – za pobite in tudi za rablje, ljudem, ki hočejo presekati pot sovraštva. To je naša tragična slovenska zgodba, ki je samo človeška in nič mitološka.

Nikoli ne bom pozabil, ko je bil moj oče leta 1995 (ob 50-letnici slovenskega genocida) glavni govornik v Kočevskem Rogu. Takrat sem tudi sodeloval s petjem. Pred seboj sem zagledal množico mam z rutami, ki so izgubile svojce, vdove. In pred tako publiko zapoješ pesem »Mati svetih bolečin«  … To so trenutki, ko si – uspešen ali neuspešen – pred ljudmi, ko jim moraš s pesmijo dati upanje, vero, jim vrniti dostojanstvo – niste same, družba je z vami, sočustvuje. To so najlepši trenutki za pevca, čeprav najtežji, s “knedlom” v grlu.

Veliko nastopate na svetovnih odrih. To vzame veliko časa, to pomeni odsotnost od žene, od družine? Kako se z ženo Cristino spopadata z ravnotežjem: uspešen pevec, mož, oče, dedek?

To je res veliko vprašanje. Recimo lansko leto sem bi osem mesecev na terenu – štiri operne produkcije.

To pomeni, da žena ni bila z vami osem mesecev?

Da. Po navadi pride na generalko in sva skupaj štiri pet dni, potem gre spet domov.

Ali prav razumem, da se po nekaj mesecev sploh nista videla?

Po dva, tri mesece se nisva videla. Ampak, danes je to lahko, ker je internet, Skype, …

Taka dolga odsotnost je preizkušnja za zakon. So se pri vama kdaj kazale kakšne razpoke?

Je, seveda je … Jaz sem si tako zadjal, da ko pridem na kakšno operno produkcijo, vedno govorim o svoji družini, tako da novi kolegi hitro dobijo informacijo, da imam urejeno življenje. Vsi smo krvavi pod kožo, vsi rabimo trenutke nežnosti, smo ranljivi. In takole v operni produkciji so srečanja lahko zelo naelektrena. Marsikaj sem že videl. Če človek popusti  postane barčica, ki jo veter nosi okoli. Si kot balonček, ko ga spustiš v zrak in gre malo sem, malo tja … Potem se vse postavi na glavo.

Bravo! Hvala lepa! Poslanstvo Družine in Življenja je, da ‘gradimo odnose za katere je vredno živeti in jih predajati naprej’. V mislih imamo odnos do Boga, do zakonca, do otrok. Kako vidva z ženo gradita odnos do Boga, drug do drugega? Kako praktično?

Nič tako ritualnega … Skupaj moliva, pred obrokom, po obroku, čez dan večkrat, … Na primer ko zazvoni opoldne, zmoliva Angelovo češčenje. Tako kot so včasih delali kmetje. Imava čisto naravno navado, ki je tako lepa. V nedeljo greva skupaj k maši. Če se da skupaj z mladimi. Tudi rožni venec pride na vrsto, predvsem na kakšni dolgi vožnji z avtom.

Dajeva si zagotovilo, da je vse v redu med nama in dajeva si tisti občutek, da sva prijatelja z Bogom. Tako, da vse kar delava, je molitev.

Sem prebral, da sta bila s Pedrom Opeko skoraj soseda. Sta tudi skoraj istih let. Sta se skupaj igrala, bila prijatelja?

Ja, seveda, to je bilo enih pet let, potem ko smo se preselili v njihovo neposredno bližino. Njegov oče Lojze, odličen gospod, preprost, srčen, … nam je izrekel dobrodošlico. Pripovedoval nam je svojo težko zgodbo, ko se je rešil smrti, ko je skočil izpred jame, še preden bi ga ustrelili v hrbet. Kot otrok sem poslušal z velikim zanimanjem. S Petrom smo plezali po drevesih, igrali nogomet, nagajali puncam, … Bil je zelo živ, živahen fant, odličen nogometaš. Mama ga je velikokrat kregala, ko je kakšno “ušpičil”. Ampak tak ogenj! On je bil ogenj! In je še! Sva še v stikih. Mi se imamo radi! Ko se srečava, se objameva kot bi bila brata.

V enem od intervjujev ste rekli, da ‘brez duhovne poglobitve ni dobrega petja’. Kako se duhovno poglabljate?

Tako, da ostanem čimbolj prebujen, da berem in se poglabljam v skrivnosti tega in onega sveta. To pevci povežemo s tem kakšno barvo glasu iščemo. Lahko imaš odličen glas, odlično tehniko, pa ne veš kaj narediti s tem. Duhovno ti da ozadje, da veš kaj narediti s tehniko. Tehnika je samo zvok in če nimaš povezave z duhovnim, ne veš kaj povedati z glasom.

Si težko predstavljam, ker nisem …

Vam lahko zapojem … (je zapel “Kje so moje rožice?” na dva načina). Ne vemo katera verzija je lepša. To je treba utemeljiti. Pevec ima na izbiro cel kup barv.

Za konec čisto nekaj drugega … S čim se ukvarjate, ko ne pojete?

Z ženo imava vrt, sprehodi v naravi …

Z ženo se primeta za roko in gresta v gozd?

Ne, za roko se ne primeva … (smeh). Pogovarjava se v glavnem … Za roko …? Tudi kdaj, seveda, a sedaj po 34 letih poroke med možem in ženo nastane druga dinamika, nastane drugačen način kako se v vsakdanjem življenju kaže ljubezen.

Kako se kaže pri vas?

Tako, da če ona želi, ji kaj postorim. Včasih ne morem takoj, takrat postavim prioritete. Pomagam pri organizaciji življenja. Da nama je lepo. Predvsem take stvari, da je čutiti, da sva skupaj v “projektu družina”. Družina je pomemben projekt!

Gospod Fink hvala za ta pogovor. Obilo Božjega blagoslova na vseh vaših poteh.

Pogovarjala sva se konec novembra 2017. Pogovor je bil najprej objavljen v reviji Družina in Življenje.


Odličen intervju z Markom Finkom v tedniku Družina, 7. 6. 2020. Hvala Ksenja Hočevar. Intervjuja se zelo lepo dopolnjujeta.


Foto: Aleš Čerin (portret), spletna stran Marka Finka

0 odgovorov

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja