Levkemija: V šoli raka

Skoraj deset dni sem doma. Kot bi bil na počitnicah. Lepo je. Malo razmišljam in se pogovarjam z ljudmi. Včeraj me je šokirala gospa, ki ima tudi raka.

Kako sem preživel drugi krog

Moja levkemija (akutna mieloblastna levkemij AML) je taka, da bom imel vse skupaj štiri cikle kemoterapije. En cikel traja približno štiri tedne. Takole gre: najprej en teden kemoterapije; “bum” – citostatik mi teče v žilo (=slabost, nobenega apetita, težko si pokonci, …), potem en teden okrevanja, dva tedna čakanja, da si kostni mozeg opomore. Potem grem za en teden domov, da si še psihično opomorem.

Takrat, ko čakam, da si kostni mozeg opomore, sem precej ranljiv, kar pomeni da ni nobene “proizvodnje” krvnih celic, kar pomeni, da nimam nobene zaščite proti bakterijam, virusom in glivam (=sem dovzeten za infekcije), imam možnost krvavitve zaradi pomanjkanja trombocitov, ter sem “švoh” zaradi pomanjkanja eritrocitov. Eritrocite in trombocite nadomeščajo s transfuzijo. Kako sem hvaležen neznanim darovalcem!

Ko sem po tem krogu prišel domov, sem bil kar v redu. Lahko sem hodil zunaj – najprej tri, potem pet, osem in na koncu petnajst kilometrov. Lepo počasi in brez sunkovitih gibov. Po navadi z roko v roki z ljubljeno. Kondicijo moram ohranjati in krepiti. Namreč, zdravljenje poteka mnogo bolje, če je človek fizično krepak.

Med pohodi se kdaj spomnim na tole vrstico iz Psalma 27 in jo premišljujem: GOSPOD je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati? GOSPOD je trdnjava mojega življenja, pred kom bi moral trepetati? (Ps 27,1)

Pohod: od doma – Orle – Urh – nazaj po cesti

‘Doma – Orle – Urh – domov’

 

V teh dneh se vrnem nazaj na ljubljeni Klinični oddelek za hematologijo v Kliničnem centru. In začel bom tretji cikel od štirih.

Članek o predstojniku Kliničnega oddelka za hematologijo prof. dr. Samu Zveru v reviji Zarja.

Živijo sošolec!

Včeraj sem poklical moža, katerega žena (in mati šestih otrok) ima prav tako raka. Bil je ravno na obisku pri njej in ko ji je dal telefon me je pozdravila z “Živijo sošolec!”. Presenečen sem skoraj izpustil telefon … Prav res sva sošolca! Nabirava si znanja v šoli raka.

Česa se učim(va) v tej šoli?

Zavedanja, da je konec življenja potencialno precej blizu: Brez raka bi še kar živel v prepričanju, da je konec življenja pač ‘tam nekje’ in da se mi s poslednjimi rečmi ni treba ukvarjati. Rak te pač sooči z možnostjo odhoda in temu primerno sem se začel obnašati do bližnjih. Pogovori so postali zelo globoki in bolj pogosti.

Občutenja nemoči: Moja varnost je večkrat popolnoma prepuščena delovanju zdravil. Nič nimam svoje zaščite. Kot bi bil “nag” in brez moči. Le tako osovražena kemija. Hvala Bogu zanjo in tudi za to izkušnjo. Povečuje hvaležnost.

Zaupanja in prepuščanja: Ko sem sam in brez moči se veliko zahvaljujem za vero. Ono navadno vero staršev, ki so mi jo posredovali v mladosti in jo imam sedaj možnost okrepiti z osebnim odnosom z Bogom. Z Bogom se sedaj pogovarjava bolj pogosto in zelo na “Ti”. Tega prej ni bilo. V celoti se Mu prepuščam in zaupam, da dela najbolje zame, ne glede na končni izid.

Opuščanja dejavnosti: V Družini in Življenju sem (bil) odgovoren za zakonske skupine. Prvi mesec po izbruhu bolezni sem mislil, da bom še kar vodil zakonske skupine. Zdaj vidim, da ne gre. Levkemija je bolj muhasta, kot sem si predstavljal. Oslabel sem od kemoterapije, dobil sem še infekcijo (vročina) in izliv krvi v možgane (glavoboli), tako da nisem mogel skoraj nič delati. Delo je zastalo, ponekod tudi na pol poti. Smo zmolili in se skupaj s Svetim Duhom odločili, da se umaknem ter se prepustim zdravljenju in globinam, v katere me vabi Bog. Zakonske skupine sem predal novi sodelavki.

Dan prej sem predal še eno poslovno dejavnost, ki sem jo rad delal dolgih petnajst let. Obakrat me je zabolelo.

Bog ima drugačne načrte

A Bog ima drugačne načrte. Boljše. Se veselim januarja 2020, ko bom ozdravljen od levkemije začel kaj drugega.

Nekaj kar zame pripravlja Bog.

Še ne vem kaj.

Se bova pogovorila.

Foto: Aleš Čerin

5 odgovorov
  1. Emanuela Klanjscek
    Emanuela Klanjscek says:

    Ja, dragi sošolec, prav tako! Priden si, ker znaš dobro poslušat in se ne boriš proti Velikanom kot Quijote, temveč pustiš, da te veter v življenju tiho nese proti “ne vemo kam” in ti se v tem in s tem učiš novih snovi. Bo šlo, telo je inteligentno, celice so močne, in ti veš kaj ti pravijo, jih poslušaš. José Carreras je še tukaj med nami po 30-tih letih, sem gotova, da boš tudi ti čez 30 let še korakal po stezah in gozdovih tvoje čudovite Slovenije. Sedaj pa pridno v šolo še za zadnji izpit! Iz srca velik objem iz Barcelone. Emanuela

    Odgovori
    • Aleš Čerin
      Aleš Čerin says:

      Tudi vi v tej šoli? Hvala za res lepe besede in spodbude. Kako lepo se izražate.

      Ja, v teh dneh (ko bo postelja prosta) odhajam na nove “izpite”. Pozdrav iz Ljubljane v Barcelono. Naj vas dobri Bog blagoslavlja.

      Odgovori
  2. Tino Mamić
    Tino Mamić says:

    Aleš, hvala za to pričevanje. Neverjetno, kako jasno, pronicljivo in optimistično opisuješ te hude zadeve, ki se jih ljudje tako bojimo, da se še pogovarjati o tem nočemo. In po drugi strani željno preberemo zgodbo iz prve roke. Bog Te živi! In vse, ki Ti s tabo preživljajo to priezkušnjo.

    Tino z družino

    Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja