K ta mladim v copatih

V Sloveniji se je desetletja nazaj gradilo ogromne hiše. Tudi 400 m2 velike hiše niso izjema. Pred gradnjo so namreč razmislili, dvignili hišo od zgornje plošče naprej še za nekaj vrst “ceglov” in že je bila na razpolago – namesto podstrehe – bivalna mansarda. Lepo izkoriščen prostor in seveda finančno ugodno.

Mnogi so računali, da se bosta “stara dva”, ko jima bodo noge opešale, preselila v pritličje, v nadstropjih pa bodo lepo “pospravljeni” otroci z družinami. Zdelo se je sanjsko. A niso računali na možnost slabega sožitja.

Krvavi žulji in uničena hrbtenica

Mladi se v stanovanjski stiski in – roko na srce – tudi v iskanju komoditete, v resnici velikokrat preselijo v zgornje nadstropje. Tako jih imaš kot tast ali tašča na dosegu roke in v območju vpliva. Tako jih lahko “pokomandiraš”, jim ukazuješ, kaj, kdaj in kako bomo delali in če te ne ubogajo, jim nabijaš krivdo nehvaležnosti. Če ne gre drugače, lahko uporabiš tudi četrto Božjo zapoved.

Vir grafike: Naša družina, Lucija Jerman

Če pa bi si otrok ali bog-ne-daj zet dovolil v stanovanju kaj spremeniti, na primer podreti kakšno predelno steno, se nanj jeziš, ker podira, kar s zgradil s svojimi rokami, in mu očitaš, da ne ceni dovolj krvavih žuljev in uničene hrbtenice.

Ta mladi imajo pa svoje muhe. Nikakor nočejo živeti tako kot si predstavljamo ta stari. Kar nekaj potujejo okoli, ne pospravljajo s tako skrbnostjo kot mi, otrok ne znajo vzgajati, …

Ko ta mlada dozorita in si upata začeti postavljati meje, ko se nekako izvijeta iz vpliva staršev, pogosto preprosto odideta. Velika hiša pa začne samevati, namesto, da bi jo napolnjeval otroški smeh.

Prednosti sobivanja v sožitju

Na eni strani imamo torej prazne vsebine zidov, na drugi strani pa drag najem, gradnjo ali nakup stanovanja, kar izčrpava življenjsko moč mladih, vodi v zadolževanje, finančne težave, v pretirano delo, kar posledično pripelje do slabih odnosov med zakoncema. Včasih vse skupaj lahko vodi do odtujevanja in ločitve.

Zanimivost: V vsakem četrtem naseljenem stanovanju živi samo en prebivalec. Vir: Statistični urad RS

Rešitev, da več generacij biva v sožitju isti hiši, je seveda učinkovita, cenovno ugodna in ima tudi sicer veliko praktičnih prednosti. Stari starši, recimo, vidijo odraščati otroke svojih otrok (prim. Ps 128,5-6), v vedno bolj prazno hišo se povrne otroški živžav. Stari starši lahko popazijo na vnuke, ko so bolni ali ko gresta mlada zakonca na srečanje zakonske skupine ali si samo preprosto oddahneta od norega življenjskega ritma. Mladi zakonci pa lahko staršem pomagajo pri starostnih tegobah ali pri premagovanju osamljenosti.

Dr. Jože Ramovš pravi, da se je treba za dobro sožitje najprej odločiti in se tudi izobraževati, a to ni dovolj. Najpomembnejše so dobre navade v igranju svojih vlog in pri komuniciranju.

Začne se z molitvijo za bodočega kandidata za zeta, snaho

Dobri medgeneracijski odnosi se začnejo, še preden so sploh “na obzorju”, takrat, ko si starša vzameta čas za molitev za bodočega moža ali ženo svojega otroka. Starša naj vsakodnevno molita za neznanca, ki se bo nekoč pojavil v življenju otroka. Ko se to res zgodi, ta oseba ni več neznanec, pač pa znanec iz molitve. Samo obraz je še dobil. Ko pride prvič v hišo, postane kandidat za zeta ali snaho in prva poteza staršev naj bo, da ga sprejmeta resno in z vso ljubeznijo. Kot da bo trajalo celo življenje, četudi poroka še ni na vidiku.

Starši gotovo na kandidatu takoj opazimo tudi lastnosti, ki nam niso všeč, ki niso optimalne za našega “sončka” in začnemo vestno opozarjati na njih. Vse seveda z dobrim namenom, a tako se polagajo temelji za “čim dalj od ta starih”.

Po poroki naj gresta na svoje. Vsaj za nekaj časa. Obvezno.

Po poroki naj se mlada preselita za nekaj let na svoje, da imata možnost za ustvarjanje edinosti na čustvenem, duhovnem področju, na področju spolnosti, glede pravil skupnega življenja, vzgoje otrok, odnosa do staršev, odnosa do denarja, … Takoj morata začeti ustvarjati kulturo ‘midva’, sicer se rado zgodi, da nadaljujeta kulturo ‘jaz’ ali še huje ‘jaz in moja mama’ ali ‘jaz in moj ata’.

V okviru Družine in Življenja sva z ženo Marinko pripravila predavanje Na obisk k ‘ta mladim’ v copatih. Predavava skupaj. V nekaterih primerih lahko predavanje izvedem tudi sam.

Če ne gresta na svoje, potem je katastrofa blizu, razen če se tast in tašča dobro zavedata pasti in se obvladujeta (še posebej tašča, če pride h hiši ta mlada) tako, da se ne vtikata, da sta zelo zadržana in ne preveč proaktivna pri nudenju pomoči. Za vse to morata izprositi Božje milosti.

Skušnjava lastniškega odnosa do otrok se rada pojavi tam, kjer odnos med starima zakoncema ni dober, ko bi še kar naprej imela otroka na prvem mestu. Pogosto začneta tekmovati s zakoncem za otrokovo naklonjenost. Mnoge starše zaboli in ne morejo sprejeti dejstva, da s poroko kar naenkrat padejo s prvega na drugo mesto pri otrocih, in ko pridejo vnuki, celo na tretje mesto. A tako je prav, to je del zapuščanja staršev, pridruževanja zakoncu in ustvarjanja edinosti (prim. 1 Mz 2,24). Prave prioritete so torej: Bog, žena/mož, otrok, starši, drugi.

Če se odločimo za sobivanje …

… se je treba dobro pogovarjati, dogovoriti in dogovorjeno zapisati – še pred vselitvijo. Pobudo naj dasta stara zakonca, ker imata preprosto več moči. Če je ne dasta onadva, kar se pogosto zgodi, naj bosta pobudnika mlada dva.

Največjo težo odgovornosti, da se sobivanje (spo)razumno uredi, nosi tast. Tast je glava osnovne družine (prim. Ef 5, 23). On se na koncu odloči, če se z ženo ne moreta sporazumeti. No, tako naj bi bilo. Če tast ni glava družine, potem kličemo težave in za mlada je bolje, da jo kar takoj popihata. Tast pa mora biti pripravljen izgubiti nekaj moči. Vem, da to moškega boli.

Zapišite pravila bivanja pod isto streho

Mi smo se preprosto usedli za mizo – ta stara in ta mlada, pa tudi (takrat še) najstniška otroka, in se pogovorili. Oblikovali smo preambulo skupne “ustave”: 1. Smo dve družini. 2. Imamo se radi, se spoštujemo in se ne vtikamo drug v drugega.

Pogovorili smo se o načelih in vrednotah in jih zapisali: spoštovanje, dobronamernost, odprtost, nevmešavanje, resnicoljubnost, medsebojna pomoč, odkritost, potrpežljivost, zaupanje, preprostost, ekologija, pravičnost v ljubezni, kar si sposodimo, vrnemo.

Na koncu smo še zarisali jasno mejo med “nami in vami”, se pogovorili tudi o konkretnih podrobnostih ter tudi to zapisali: porazdelitev stroškov, kako pridemo na obisk, glede dogovorov o odsotnosti, o čiščenju skupnih prostorov, o kidanju snega, obešanju zastave, zaklepanju vhodnih vrat, skupnem nakupovanja, obdelovanja vrta, košnje trave. 

Skrb za uresničevanje dogovora

Tast je varuh zaveze (dogovora) in uresničevanje dogovora redno preverja s sinom ali zetom. Tast tudi ustavlja svojo ženo, če se morda preveč vtika v vzgojo vnukov, če je preveč “proaktivna” pri nudenju pomoči, če želi biti stalno na obisku in motiti zasebnost mlade družine.

Življenje pa gre svojo pot. Z leti se spreminjajo okoliščine, spreminjajo se navade, se prilagajamo in kaj tudi spremenimo. Tako, da se pogovarjamo, včasih “zapnemo”, se opravičimo, … pogledamo veliko sliko in gremo naprej.

Najprej objavljeno v reviji Naša družina (31. marca 2019), prilogi katoliškega tednika Družina.

Foto: Reimoon0Pixabay

0 odgovorov

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja