Dr. Anton Stres: Ponižnost je hčerka resnicoljubnosti do sebe

Všeč mi je članek dr. Antona Stresa v katoliškem tedniku Družina o ponižnosti in pohlevnosti. Pogosto ne znam dobro razložiti teh dveh pojmov. Škof ju je pa dobro razložil.

Ponižnost je izredno slabo razumljena krepost v teh časih. A tako pomembna. Pred časom me je zadela vrstica iz psalma 69, ki pravi: Ponižni vidijo, veselijo se. (Ps 69,33 a). Če nisi ponižen, ne moreš videti situacije pravilno. In pika.

Takole pravi dr. Anton Stres, upokojeni ljubljanski škof:

Ponižnost je hčerka resnicoljubnosti do sebe

Kultura, ki nas obdaja, je polna nastopaštva in karierizma, zato ima do ponižnosti posmehljivo stališče. Povišuje samozavest, ponos, dostojanstvo. Velik del modernega brezboštva je posledica ošabnosti človeka, ki noče potrebovati Boga, da bi lahko bil sam bog. Zato je napuh kot nasprotje ponižnosti prvi med glavnimi grehi.

Ponižnost je najprej hčerka resnicoljubnosti do sebe. Ponižnost si ne zatiska oči: ne pred dobrimi lastnostmi in prav tako ne pred pomanjkljivostmi. To tudi ne izključuje zdrave ambicioznosti, ki ni v domišljavosti, ampak v odgovornosti za svoje darove, ki jih je treba pomnožiti kot talente. Zaničevati se in v nič dajati samega sebe ni prava ponižnost.

Prava ponižnosti zahteva, da smo pošteni do sebe in drugih in se zavedamo svojih omejenosti ter jih znamo sprejeti. Take omejenosti so tudi bolezni in starost. Pride čas, ko ne zmoremo več tistega, kar smo zmogli včasih. Ponižnost zahteva, da si to priznamo in da po vsej sili ne vztrajamo pri nekih službah in opravilih, ki jih ne zmoremo več. Da se ne delamo mlajše, kot smo, bolj zdrave, kot smo.

Ob dobrih lastnostih narekuje ponižnost hvaležnost. “Kaj pa imaš, česar nisi prejel? In če si prejel, kaj se ponašaš, kakor da nisi prejel?” (1 Kor 4,7). Temeljni razlog za ponižnost je po Pavlu dejstvo, da smo vse prejeli od Boga.

Ponižnost je pripravljenost služiti

Poleg resnicoljubnosti je znamenje ponižnosti pripravljenost služiti. Kar je v nas dobro, nam ni podarjeno zato, da bi se s tem šopirili, ampak zato, da lahko drugim dajemo zastonj in ne da bi pričakovali vračilo, ker smo vse dobro sami prejeli.

Resnicoljubna ponižnost tudi ve, za katere službe in mesta se ne sme potegovati. Tako stališče je mogoče samo tedaj, če na svoje delovanje ne gledamo kot na svoje uveljavljanje, ampak kot na služenje Božjemu kraljestvu. Vse je odvisno od tega: ali hočem predvsem uveljaviti samega sebe, ali pa nekaj narediti in dati od sebe, da bo koristilo celotni skupnosti.

Če velja, da imamo ustrezne sposobnosti, potem nimamo samo pravice, temveč tudi dolžnost, da neko službo sprejmemo. Ni ponižnost, če je nočemo sprejeti, ker se bojimo, da ne bomo vedno želi aplavza.

Ponižnost išče sodelavce

Ponižnost si išče sodelavce. Hoteti vse narediti sam, da bi tudi slavo žel sam, je napuh. Tudi drugih ne potrebujemo prav, če jih jemljemo le za odskočno desko ali za svoj podstavek, temveč samo tedaj, če so za nas bratje in sestre, s katerimi zmoremo skupaj marsikaj, česar ne zmoremo sami.

Ponižnost edina pospešuje skupnost in sodelovanje. Kdor je ponižen, se zaveda, da potrebuje druge in ne nazadnje Boga samega.

Razpoznavni znak, s katerim lahko razločujemo krepostno ponižnost od navidezne in zaigrane pohlevnosti, sta torej resnicoljubnost in pripravljenost služiti Božjemu kraljestvu ter bratom in sestram, tudi če je tisto, kar (še) premoremo, bolj malo in skromno, tudi če je le “en sam novčič”.

Vir: Katoliški tednik Družina

Foto: Aleš Čerin

0 odgovorov

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja