Dobra stara budilka – za zvečer

Našel sem jo na v dnevni sobi v vitrini. Saj veste v oni stekleni omarici, ki mora biti v vsaki dnevni sobi. Budilko od stare mame. Malo je bila zaprašena.

Navil sem jo. Začela je glasno tiktakati. Kot v starih analognih časih, ko so ure še z glasnim zvokom odmerjale čas. Dobesedno.

Postavil sem jo na pisalno mizo in sedaj mi odmerja čas. Naglas. Da vem, da mineva. Da me spomni na odtekanje časa. Tudi da se spomnim na najpomembnejšo stotinko dneva.

Budilka za zvečer

Opazil sem še dva zvonca na vrhu in drobno kladivce. Še enkrat sem jo navil in preizkusil, če zvonjenje dela. Predirljivo se je oglasila. Sklenil sem, da jo bom uporabljal. Analogno budilko v svetu digitalnega.

A žena je ne mara v spalnici, ker je preglasna.

Sklenil sem, da jo bom uporabil za drugačno bujenje. Za opomnik, da grem/va zvečer pravočasno spat. Kot budilko za zvečer, za opomin na konec dneva, da je čas za spanje.

Tako mi sedaj tiktaka v dnevni sobi. Opominja me, da moram/va ob desetih spat.

Od desetih do petih

Z ženo sva se odločila, da bova šla spat vsak dan ob desetih (do največ pol enajstih) in da bova vstajala ob petih (vsaj jaz). Torej sedem ur spanja vsak dan. Tega sem se naučil v Exodusu. Ljudje smo bitja navade in vzpostavila bova navado rednega spanja v najboljšem možnem času.

In tale stara budilka nama bo zvonila ob desetih zvečer. Predirljivo kot zna le budilka na zvonce. Potem pa še ‘zobke umit-lulat-in spat’.

Še tole: Če ste poročeni, si ustvarita (dvojina!) navado skupnega odhoda v posteljo. Pomaga pri boljšem spanju. Saj vem, da se boste spomnili milijon izgovorov v stilu “jutranji tip-večerni tip”. Vseeno se potrudita.

Foto: Aleš Čerin

0 odgovorov

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja