Poklic – pisec diplomskih, magistrskih, doktoratov

Očitno se nam je razvil nov poklic, ki se prosto oglašuje po kandelabrih in po spletu. Pisec seminarskih, diplomskih, magistrskih nalog in tudi doktoratov.

Pišem diplomske

Pred časom me je presenetilo mlado dekle, ki je – ko so za vajo morali napisati pisni prispevek – izjemno dobro in hitro napisala blog. V noro zanimivem jeziku, polnem iskrivih primerjav, besednih iger, z obiljem tujk, slovnično popolno.

Prispevek se je slišal kot kakšno vsebinsko močno in rahlo znanstveno besedilo z družboslovnega področja. Popolnoma je presenetila s kakovostjo in hitrostjo.

Na vprašanje od kod taka spretnost, je povedala, da veliko piše, da se preživlja s pisanjem. Dobro se mi je zdelo, da se že pri teh letih preživlja s pisanjem. “O lepo. Za kateri medij pa pišete?” “Pišem diplomske naloge.”

Mladenki se njena poklicna dejavnost nikakor ni zdela etično sporna. Je pač pomoč študentom, ki imajo težave s pisnim izražanjem. Z etičnimi vprašanji je pri sebi razčistila, je povedala.

Začne se v osnovni šoli …

… ko se mama in ata za “vsako figo” vključita v sodelovanje pri učnem procesu. To, da bi otrokom vcepili samostojnost, naj ne bi bila več za seznamu vzgojnih prizadevanj matere. Da je bolj pomembno, če se starši odzivamo na potrebe otroka, se z njim povežemo in skupaj z njim ustvarjamo (članek Domače naloge in samostojnost, dr. Janez Sečnik, Naša družina, 3.3.2019).

Tako starši “sodelujejo” pri domačih nalogah, projektih, plakatih, … Poglejte si kdaj recimo plakate, ki visijo na stenah po razredih. Pripraviti bi jih morali otroci, pa so jih – zelo očitno – starši, otroci pa dobili dobro oceno. In se ne naučili spretnosti priprave zasnove projekta, iskanja virov, izdelave, izražanja, … niti jim niso pustili vključiti možganov. Mislili so namesto njih. Samo, da je dobra ocena.

Nadaljuje v srednji šoli in fakulteti …

… ko otrokom recimo plonkanje postane navada. Sedaj v času razvite tehnologije, je tudi plonkanje na visoko-tehnološkem nivoju. Kdor si vzame pet minut časa in malo “pogugla”, lahko najde – kot pravijo prodajalci – “pravo vohunsko opremo, ki se uporablja tudi na izpitih”.

Tako pripeljemo starši svojega “sončka” do vpisa na fakulteto. Prej se pozanimamo kako ga vpisati in ga seveda lastnoročno vpišemo. Na fakulteto. Ker on še ne zna. Ker samostojnost ni bila v rani mladosti na seznamu vzgojnih prizadevanj staršev.

Na nekaterih fakultetah – bi rekel bolj tehničnih – se našemu “sončku” lažje zatakne, na družboslovnih pa ga starši lahko pripeljejo – s pomočjo “vohunske opreme” in kupovanja seminarskih – do diplome.

Ko pa je na vrsti diploma, pa starši spet investiramo kakih 1000 € v “ghost-writerja”, ki našemu “sončku” naredi diplomsko nalogo. Tudi magistrsko in celo doktorat, če je treba. Vendarle smo družba znanja in brez diplome in magisterija ne prideš daleč.

Fakultete seveda zahtevajo, da mora biti diplomska naloga avtorsko delo. A tudi zlagati se ni težko, če gre za višje cilje. Seveda je naročilo diplomske naloge in sodelovanje pri izdelavi diplomske naloge (ali kake druge naloge – seminarske, magistrske, doktorata), kaznivo dejanje. Gre namreč za kaznivo dejanje ponarejanje listin.

Nov poklic?

Očitno se nam je razvil nov poklic, ki se prosto oglašuje po kandelabrih in po spletu. Policija pravi, da ukrepa, a morda ni dovolj učinkovita.

Izgleda, da se le pretvarjamo, da smo družba znanja. Postali smo družba ponarejenih listin.

Članek je bil prvič objavljen na Časnik.si.

Foto: John SchnobrichUnsplash, splet

0 odgovorov

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja