Primerjanje otrok

O “lepi” starševski navadi primerjanja svojih otrok z drugimi.

Kaj pa drugi?

Gledam tole črno-belo fotografijo. To so moji sošolci in sošolke, ko sem bil v drugem razredu osnovne šole*.

Spomnim se, da ko sem prišel iz šole, sem – če smo dobili “ocene nazaj” – vedno staršem takoj povedal za oceno.

Pri meni piflarju so bile to večinoma petice, kakšna štirica, trojka je bila že katastrofa. Ne glede, če sem dobil petico, štirico ali bog-ne-daj trojko, vedno je bilo prvo vprašanje: “Kaj pa drugi? Koliko so pisali?”. Še bolj je zabolelo, če sem slišal: “Koliko je pa pisal Ta-pa-ta?”. Ta fant je bil namreč referenca. Še večji piflar.

Zanimivo, da tudi če sem pisal pet in če je bilo petk veliko, se je moja petka razvrednotila, če jih je bilo pa malo, je pridobila na teži. Podobno je bilo s štiricami in s kakšno trojko.

Včasih, če je bilo petk malo in sem bil med srečnimi dobitniki petke, sem bil skoraj junak. Stalno primerjanje!

V srcu je ostalo primerjanje

Spričevalo iz 8. razreda

Spričevalo iz 8. razreda

Kako malo pomembne so sedaj vse te ocene iz osnovne šole, srednje šole, tudi one s faksa nimajo prav nobene teže! Nikoli se ne spomnim, da bi jih kdo gledal. Pomembno je bilo le preprosto dejstvo, da sem šolo naredil.

Ne spomnim se, da bi me v poslovni karieri kdo vprašal glede ocen v gimnaziji, niti ni nihče nikoli odprl indeksa. Kot da ocene nikogar ne zanimajo. Samo starše so. In še to le “takrat”. Tisto minuto.

Da jim je v srcih od veselja in ponosa vzdrhtelo srce. Potem so pozabili. Takoj.

Ne spomnim se več svojih ocen in tudi meni se ne zdijo pomembne. Nikoli ne odprem indeksa s faksa, da bi se “naslajal” nad onimi težko prigaranimi desetkami. Niti ne vem kje ga imam.

Mi je pa v srcu ostalo stalno primerjanje.

Kot da se vrednost otroka meri z ocenami, ki največkrat merijo le nekaj lastnosti človeka – predvsem sposobnost pomnjenja in sposobnost reproduciranja nazaj učitelju. Morda malo poenostavljeno, a velikokrat je tako. In te lastnosti niso med najbolj pomembnimi za uspeh v življenju.

Česa vse ne merimo?

Četudi govorimo, da je vsak človek unikat, da mu je Bog dal posebne talente, da ima vsak človek svoje prednosti in pomanjkljivosti, pa potem starši v praksi to zreduciramo na le nekaj elementov, ki po naši presoji štejejo. Na druge pozabimo.

Kot da se vrednost otroka meri z ocenami, ki največkrat merijo le nekaj lastnosti človeka – predvsem sposobnost pomnjenja in sposobnost reproduciranja nazaj učitelju.

Recimo, otrok ima lahko odlično lastnost vživljanja v drugega človeka, dobro mu gre pri navezovanju stikov, lahko je povezovalec soljudi za skupno dobro ali skupni projekt, lahko je voditelj – v razredu in na igrišču, lahko je radoveden iskalec novih tehničnih rešitev, ki jih zna tudi spraviti v življenje, lahko je dober prijatelj, lahko je empatičen in sočuten, dober poslušalec, zna kompleksno temo preprosto razložiti, zna dobro narediti kakšen predmet iz lesa, kovine, lahko se dobro znajde na traktorju, …

Vse te lastnosti so visoko cenjene – nekatere v poslovnem svetu, druge omogočajo uspešno življenje v zakonu, mnoge od teh prispevajo k boljšemu in lepšemu svetu.

Pa se ne ocenjujejo. Jih ni v sistemu. In za mnoge starše zato ne obstajajo ali pa jih podcenjujejo.

Opaziti in izraziti. Namerno.

Mnogo je še darov in prizadevanj v otroku, ki se ne ocenjujejo. Starši jih zlahka spregledamo, še posebej, če se prepustimo družbenemu ozračju golega ocenjevanja produktivnosti.

Starši moramo vse te neocenjevane darove in prizadevanja prav namerno vnesti v svoj sistem razmišljanja, jih opaziti, ceniti in jih otroku predstaviti kot pomembne ter vredne. Naj se to “zapeče” v otroka.

*Poglej fotografijo našega razreda in povej kateri otrok sem 🙂

Foto: Aleš Čerin

2 odgovorov

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja