Manjka sunek
Mlad moški, mlada ženska
Prišla sta z roko v roki. Oba sredi tridesetih. Ona lepa, popolna. On primerno mišičast, brez dlak, z nekaj zametka odvečnega trebuha. Razgrnila sta dve beli brisači na travnata tla ne preveč imenitne plaže nekje na hrvaški obali in se naveličano ulegla.
Iz torbe sta potegnila vsak svoj telefon in se zatopila vsak v svoj zaslon. Nobene besede, niti očesnega stika. Vsake toliko sta si kaj pokazala na zaslonu. To je bila vsa komunikacija med njima. Dajala sta občutek, da se nekako težko prebijata skozi odnos.
Manjka realnost
Ne poznam ju, sploh ne, ne poznam njune osebne zgodbe. Vem, da posplošujem, da si rišem svojo zgodbo, a zdela sta se mi simbol ne-več-tako-mladih, ki imajo vse, a jim manjka bistveno, ne-več-tako-mladih, za katere se zdi, da se težko odločajo – za bistveno.
Zdi se, da jima manjka realnost življenja, zdi se da jima manjka globina. Ne po svoji krivdi. Še enkrat, ne po svoji krivdi. Skoraj gotovo v mladosti nista okusila realnosti, najbrž jima je bilo vse “prineseno k riti”, najbrž so jima bili problemi že “preventivno” odstranjeni. Časi so taki, da starši kar rinemo – otroke in tudi ne-več-tako-mlade odrasle – stran od realnosti življenja.
Morda imata težave z zanositvijo, morda pa se bojita odgovornosti, ki pride s sprejetjem otrok, morda pa se preprosto težko odločata. Ali pa sta le “komot”.
K soočenju z realnostjo bi jima gotovo pomagal nepredvidljiv sunek, recimo v obliki otroka – še bolje več njih, ki bi ju pognal v vsakdanji boj s “posranimi” ritkami, smrkavimi nosovi in vročičnimi čeli.
Vsaj meni, študentu tretjega letnika faksa pri 22-ih, je pomagal. Če ne, bi bil tudi sam tak. Na “komot”. Zlahka. Sunek mi je pomagal pri odločitvi za zakon v zelo neugodnem času študija, pomagal k soočenju z realnostjo skrbi za preživetje družine. Kmalu so prišla potolčena kolena, popackani zvezki, v najstniški dobi še spopadanje z mozoljastimi obrazi, tudi nekaj malega ekranskih pretiravanj, pa moje težave pri postavljanju meja, ko so otroci odhajali v svet, … Vse to. A to je realnost življenja. Ni lahko.
Na “komot” smo
Ljudje smo pač tako sestavljeni, da smo na komot, če le gre – zdi se mi – skoraj brez izjeme. Sami sebe sicer rišemo plemenite in dobre, pa nismo taki – evo mene. Če ne bi poznal Boga, če mi Bog ne bi pripeljal žene, če se ne bi poročil in sprejel sunka v obliki otroka, če se takrat ne bi soočil z vsakdanjimi skrbmi za preživetje družine, bi se “razlil” iz struge realnosti življenja v mlakužo plitve vsakdanje brezveznosti.
Za mladega moškega in mlado žensko iz uvoda bi morebitno srečanje z realnostjo življenja pomenilo boj, ki bi bil vse kaj drugega kot boj za dober rezultat v igrici z zaslona ali boj za kopičenje “lajkov” in zbiranje vsebin plitvih novic.
Morda jima pa manjka pogum za stopanje v neznano, v negotovo, v nepredvidljivo.
Neznansko težko je, še posebej, če tega nisi navajen, ker je v neznano, v negotovo in v nepredvidljivo namesto tebe vedno stopal nekdo drug – recimo mama.
Očeta, ki bi fanta usposobil za to stopanje in mu dal vsakodnevno vedeti, da ima dovolj moči, da zmore, ki bi mu pokazal kako biti moški – z zgledom in besedo – morda ni bilo blizu. Je bil odrinjen ali pa se je umaknil. Najbrž kombinacija obojega. Tako je morda fant ostal negotov, neodločen, mlada ženska to čuti in se ne more predati.
Pahniti, suniti, zagnati
Za korak v realnost bi se morala odločiti sama, a zdi se jima, da nista dovolj močna. Morda ju bo moralo kaj pahniti, suniti, zagnati … nekako premakniti – v to kar sama razumsko nočeta.
Zdi se, da se je včasih tak “sunek” kar zgodil, sedaj se vse zelo načrtuje in če načrtovanje spodleti, se “uredi” kako drugače.
Kako bi jima privoščil! On bi postal junak tudi v realnem svetu, tak, ki bi stopil ven iz moškega egoizma, ki bi bil pripravljen dati življenje za svojo lepotico in za one, ki so mu zaupani. Opazil bi, da je zmožen, da ima moč – pa ne le za to, da napada – recimo prepreke na poti do ciljev poslovne hierarhije, pač pa da zgradi obzidje, kjer se bo lepotica počutila varno in pripravljeno, da se odpre življenju. Vedno znova.
Postal bi tudi tak junak, ki bo dan za dnem zdržal na obzidju in ga bo sproti obnavljal, ko bo načet, tak junak, ki bo zmožen vztrajnega boja s klasičnimi moškimi skušnjavami (denar, moč, vpliv), tudi z onimi “oblinasto” oblikovanimi – z zaslona ali iz samote svoje pisarne.
Kdo bo sunil?
Morda je za par z začetka članka prepozno, morda bo za mnoge prepozno, a občutek je, da se že kažejo mladi, ki se jim je priskutila topla plitvina brezveznosti vsakdana, mladi, ki so pripravljena raziskovati, se učiti in tudi poslušati – Resnico. Ter odriniti na globoko.
Ti že “suvajo v rit” – najprej sebe, že “pospravljajo svojo sobo”, kot pravi Jordan B. Peterson v knjigi 12 pravil za življenje in že spreminjajo svet. V smeri sprejemanja realnosti življenja. Bogu hvala.
Foto: Jessica To’oto’o, Unsplash
Detektiv Sherlock Holmes( čeprav izmišljen lik) je imel sposobnosti, da je na podlagi določenih gibov oblike rok hoje in še česa prepoznal tudi morebitnega storilca. Opazovati par na morju in takoj postaviti diagnozo, kaj z njem (z njima ni v redu) je skoraj tako kot je ugotavljav slavni detektiv. Samo on je izmišljena oseba in je namenjen za razvedrilo bralcem. Takšna diagnoza para pa ni ravno za razvedrilo in veselje bralcem.
Brez pogovora z človekom je res težko podati takšno mnenje. Kaj če morda ne morata imeti otrok.. Ampak sta že obsojena, da ju je treba suniti..Zakaj… Tudi, če je človek terapevt ne sme dobiti občutek, da ve kaj je za druge dobro. In to je problem današnje družbe. Tudi kot starši seveda vemo kaj je za našega otroka dobro. Ampak to naše vedenje mora imeti mejo. Tudi otrok si mora, ko odraste postaviti svoj svet, takšno življenje, ki je njegovo ne naše. Danes pa vsi vedo, kaj je za drugega dobro. Terapevt za klienta, sosed za soseda šef za delavca in tako naprej… Vsi torej vedo bolje kaj je dobro zame kot jaz sam… To me spominja na tisto kot v jugovojski…vsi so vedeli, kaj je dobro zate in tudi misliti ni bilo dobro, ker zakaj pa …če drugi mislijo zate. Na podlagi svojih izkušenj ( jaz sem pa v teh letih delal to in to … sunek v času študija za zakon…). to je pač vaš primer.. Poznam pa tudi takšne, ki so se poročili v študentskih letih zbluzili in se na koncu ločili.. Torej vsak človek je zgodba zase. In, če nam je Bog dal svobodno voljo potem bodimo tudi mi vsaj toliko tolerantni do drugih, da jih pustimo živeti njihovo življenje. Tudi, če mislimo, da ni po naših prepričanjih.
Dragi Peter! Hvala za dolg in vsebinsko bogat odgovor. V mnogočem se strinjam z njim. In prav imate – ne sme se postavljati diagnoze (= ugotovitev, določitev bolezni), še najmanj pa tako brez pogovora. To sploh ni bil moj namen. Konkretni par me je le spodbudil, da sem razmišljal o tej temi (namreč o odlaganju rojstva otrok na poznejša leta), ki je v Sloveniji in v našem delu sveta velik problem. Tu se morda strinjava.
Precej na začetku članka govorim o tem: “Ne poznam ju, sploh ne, ne poznam njune osebne zgodbe. Vem, da posplošujem, da si rišem svojo zgodbo, a zdela sta se mi simbol ne-več-tako-mladih, ki imajo vse, a jim manjka bistveno, ne-več-tako-mladih, za katere se zdi, da se težko odločajo – za bistveno.
Zdi se, da jima manjka realnost življenja, zdi se da jima manjka globina. Ne po svoji krivdi. Še enkrat, ne po svoji krivdi. Skoraj gotovo v mladosti nista okusila realnosti, najbrž jima je bilo vse “prineseno k riti”, najbrž so jima bili problemi že “preventivno” odstranjeni. Časi so taki, da starši kar rinemo – otroke in tudi ne-več-tako-mlade odrasle – stran od realnosti življenja.
Morda imata težave z zanositvijo, morda pa se bojita odgovornosti, ki pride s sprejetjem otrok, morda pa se preprosto težko odločata. Ali pa sta le “komot””.
Morda ste opazili, da uporabljam izraze kot so “ne poznam ju”, “posplošujem”, ” zdi se”, “riše si svojo zgodbo”, “sta mi simbol”, “morda imata težave z zanositvijo”, … Še enkrat: ta konkretni par mi je bil samo v spodbudo k razmišljanju o splošnem problemu.
Ko pa govorim o sebi, pač povem kaj je v zgodnjih dvajsetih pomagalo meni in tega nikomur ne vsiljujem. To pa menda na svojem blogu lahko povem.
Vse dobro želim.
OK, boomer …
Malo žleht sem začel, ampak oba veva, da je to kliše, tako da upam, da ni zamere. Ampak v bistvu sem s to uvodno provokacijo povedal že skoraj vse.
Aleš, različni smo. Nekateri gredo na morje tudi počivat, celo počivat eden od drugega. Nekateri pač niso tisti tipi, ki še na morju ne dajo miru in gredo ob sončnem vzhodu veslat, nato se nažrejo fig, dan pa prebijejo bodisi v garanju skozi kakšno knjigo ali pa rokodelstvu okrog hiše. Nekateri so na morju pač “kup dreka”. Ker je morje – in vse pade od njih. In kar prinesejo svojih težav s seboj, jim tudi na morju ne uidejo. Gotovo da jim z zgoraj opisanim stilom funkcioniranja tudi na morju uideš, se jim izogneš in se lahko delaš, da jih ni – kot to uspe doma. Lahko ti celo kakšen “sunek” pomaga, da dooolgo ni treba pogledati teh težav v oči, ker je pač preveč plenic, prečutih noči, ekonomskih projektov in sploh vsega … ampak da potem, ko gredo otroci od hiše, ugotavljaš, da si pravzaprav doma samo dobro utečen team (ki je kar naenkrat ostal brez glavne proizvodnje).
Saj, drugače, se strinjam, verjetno bi jima res čisto prav prišel en “sunek”. Ker ju življenje samo na sebi doslej še ni izzvalo, da bi ga zares “zagrabila” – mogoče. Ker se danes ogromno mladim (in manj mladim) ni treba zares odločiti, da zaživijo, da zagrabijo življenje. Ker imajo mnogi od njih izkušnjo staršev, ki so cele dneve garali in od tega niso nič imeli. Ki jim je bila gradnja vikenda pomembnejša od družinskega izleta. In ki jim po drugi strani ni treba nič migati za svoje preživetje. Pa še, ki so v totalni senci svojih megauspešnih staršev, ki kar še nočejo spustiti vajeti, in si sploh ne morejo predstavljati, da bi kdaj lahko sami kaj takega dosegli, in zato pač na komot uživajo na fevdu svojih roditeljev. In dodajmo še to, da so ti “podivjano uspešni” starši pogosto (v pomanjkanju časa in energije) s kombinacijo avtoritarnosti in zanemarjanja zlomili hrbtenico svojim otrokom.
V ozadju pa je pomojem tudi ideologija: vaša generacija je bodisi verjela v komunistične sanje ali pa je vse sile napenjala, da se podre totalitarizem. Moji generaciji tega ni treba – in ko so se podrle sanje v bratsvo in edinstvo se zdijo vsake druge nadaljnje sanje prevara, mora. Nihilizem je iz filozofskih sfer postal družbena realnost. Vsake toliko kar naletim na kakega mladega, ki kontemplira samomor – ne iz hudega, iz dolgočasja. Sodoben tridesteletnik s povprečno situiranimi starši relativno hitro doseže nivo zagotovljenega preživetja, kjer mu je večina pridobitev dobe dana na pladnju, in mu nikakor ni do tega, da bi vložil ogormno več energije, da bi dobil tistega malo zadovoljstva. In za sodobnost je značilno, da smo odpravili na vseh ravneh tiste “gričke eksotermnih procesov”, ki so včasih ljudi silili k temu, da so se v življenju zmigali – danes so zadovoljitve na skoraj vseh ravneh na razpolago praktično brez vložka energije, in za “samo malo manj kvalitete” dobiš dobre “storitve”. FastFood je skoraj hrana, Pornografija je skoraj spolnost, hiša od staršev je skoraj tvoja ..
Tako da sem sam pravzaprav zelo prepričan, da ne manjka tako zelo sunek. Ker bi tudi ob sunku hitro zmanjkalo zaleta – in bi se življenje spet ustavilo.
Manjka odločitev.
Oziroma, manjka klic. Manjka – vera.
Smo kot Abrahami v Babiloniji, kjer nam nič ne manjka. Samo slišati moramo svoj “Pojdi v deželo, ki ti jo pokažem.” Zagledati moramo svoj “goreči grm”.
Ampak, ja, včasih imam vseeno občutek, da ko kdo zagleda kakšen goreči grm, to takoj objavi na IG in FB in snepa … ne gre pa tja in se prepriča, kaj se dogaja. Ker je lajke za fotko že itak dobil.
@Jernej Kurinčič, hvala za tako dolgo in vsebinski odgovor. Niti ne potrebuje še mojega odgovora, ker se lepo dopolnjujeva.
Na koncu pa dodaš bistvo, ki sem ga sam v tem članku zanemaril: “Manjka odločitev. Oziroma, manjka klic. Manjka – vera.
Smo kot Abrahami v Babiloniji, kjer nam nič ne manjka. Samo slišati moramo svoj “Pojdi v deželo, ki ti jo pokažem.” Zagledati moramo svoj “goreči grm”.
Ampak, ja, včasih imam vseeno občutek, da ko kdo zagleda kakšen goreči grm, to takoj objavi na IG in FB in snepa … ne gre pa tja in se prepriča, kaj se dogaja. Ker je lajke za fotko že itak dobil.”
Odlično! Le da je morda za koga, ki mu svetopisemske zgodbe ne pomenijo nič, pretežak.