Vse-dopuščajoča-škodo-delajoča “krščanska usmiljenost”

Zadnjič sem se pogovarjal z možem srednjih let. Potožil je, da se je pred davnimi leti v družino z njegovim dovoljenjem preselila tašča – zelo vitalna gospa, brez kakšnega posebnega razloga, samo zaradi osamljenosti. Povedal je, da je tašča kmalu pokomandirala njega, svojo hčerko in tudi otroke. Preprosto je prevzela nadzor nad celotno družino in nad vsem dogajanjem. Vse je bilo takoj pod njeno kontrolo.

Še sedaj ureja celotno življenje družine, brez nje ni mogoče narediti prav ničesar. Mož nima moči, da bi svoji tašči postavil mejo, da bi zaščitil sebe, svojo ženo in otroke. Ko kdaj zbere malo poguma in rahlo načne temo postavljanja meja, se tašča zjoče, odigra osamljeno staro gospo, “krščansko-usmiljeni” mož pa takoj popusti. In tašča kraljuje naprej. Na škodo zdravja tega moža, na škodo odnosa med zakoncema in na škodo odnosov v družini.

Kaj je meja?

Meja je pravzaprav črta, ki ločuje – v naravi recimo gozd od travnika, zemljišče enega lastnika od zemljišča drugega, državo od države, … v medosebnih odnosih pa ta “črta” ločuje eno osebo od druge, v medgeneracijskem sobivanju eno družino od druge. Zaradi meje ima tako oseba ali družina svojo identiteto, svoje odgovornosti in tudi svoje pravice. Zaradi meje se v medosebnih odnosih počutimo varne, meja nam daje občutek, da imamo dovolj “zraka za dihanje”.

Saj menda vemo, da so meje dobre, če so zdrave, saj vemo, da jih je treba postavljati, jih negovati in pri njih vztrajati. A postavljati meje – reči recimo ‘ne’ otroku – je danes prava drama, ker se otrokom, dokler so nezreli, to zdi kot dejanje sovražnosti. Šele kasneje so namreč sposobni razumeti, da so bile meje dejanja ljubezni.

Zaradi otrok-centričnosti družbe se nam zdi, da je vsak ‘ne’ že kar nasilje nad otrokom. In zato ga težko izrečemo. Ali pa se nam zdi, da moramo ‘ne’ tako zapakirati, da skoraj ne zveni kot ‘ne’.

In tako se otroci ne naučijo enakovredne dvojnosti: obstaja ‘da’ in obstaja ‘ne’. Odnos do otroka s strani starša mora v obeh primerih biti enak.

Zaradi take drže težko rečemo ‘ne’ tudi drugim, kot tale mož iz uvoda ne zmore reči ‘ne’ svoji tašči. Morda se mu zdi, da je to “nebožje”, četudi racionalno ve, da Bog stalno postavlja meje in tudi zahteva, da ostanemo znotraj njih. Nas pa Bog ne prisili, da ostanemo znotraj meja, pač pa nam iz ljubezni daje svobodo, tako, da Njegove meje lahko tudi prestopimo – seveda ne brez posledic.

Kdo jo postavlja? Vsi.

Meje si lahko in si moramo postavljati sami – najprej sebi in tudi drugim. Prvo je povezano s samokontrolo in disciplino – da sami sebe omejimo, tako, da ne hodimo po drugih, da z njimi ne manipuliramo.

Ker pa vemo, da mnogi samokontrole ne zmore(j)mo, moramo meje postavljati tudi drugim. Da bi sporočili drugemu kaj je dovoljeno – in kaj ni, kaj je pod mojo pristojnostjo in oblastjo, do kje lahko “stopiš” in od kje naprej ne.

Tako bi moral mejo postaviti mož iz uvoda svoji tašči, pa ji ne. Sama sebi si je pač noče ali pa si je ne zna. Verjetno zato, ker ji ni nihče nikoli jasno postavil meje.

Zdrave in nezdrave

Meja, ki bi jo mož iz uvoda postavil svoji tašči, bi bila zdrava meja. Preprosto že zato, ker mu ne bi bilo treba hoditi na psihoterapije in ne bi bilo treba jemati antidepresivov – njemu, njegovi ženi in v prihodnosti niti ne otrokom. Z mejo bi pač zaščitil šibkejše – sebe, svojo ženo in otroke.

Meja bi bila zdrava celo za taščo, ki bi si prav zaradi tega najbrž našla novo družbo in ne bi imela cele družine za svojo “igračko”.

Če pa bi, pa to ni primer tega moža, postavil mejo le za svoje sebične namene – morda zaradi komoditete, da bi izključil taščo, če bi bila v stiski kakšne bolezni, pomanjkanja ali zaradi svoje sovražnosti do nje, bi bila pa to nezdrava meja. Ni namen meje, da nam pomaga odstranjevati bližnje iz našega življenja, pač pa da – v primeru uničevanja – zavarujemo sebe in svoje bližnje pred zlom. In to bi moral mož iz uvoda storiti.

A kje naj v svoji šibkosti najde moč?

Mož lahko najde moč le v Njem, ki nam daje moč (prim. Flp 4,13), lahko bi jo našel v podpori, ki mu jo nudi žena, pa je ta mož ne izkoristi. Prej bi moral namreč razčistiti s svojo vse-dopuščajočo-škodo-delajočo “krščansko usmiljenostjo”. Tu bi mu pa lahko pomagal kakšen dober duhovni spremljevalec. Dober.

Prvič objavljeno na Časnik.si, spletni magazin z mero.

Foto: Bobby Nick, FreeImages

0 odgovorov

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja