(Ni)smo za skupaj!

Veliko zidov se zgradi zato, ker ta mladi in ta stari ne znamo sobivati in živeti v sožitju, včasih niti sodelovati ne. Veliko časa in denarja se vrže v gradnjo zidov, katerih vsebina pogosto ostane prazna, na polprazna ali zasedena z navlako. Gradnja izčrpa in vodi do zadolževanja, finančnih težav, v pretirano delo; posledica so slabi odnosi in odtujenost in ločitev.

Rešitev več generacij v eni hiši je učinkovita, finančno ugodna in ima veliko praktičnih prednosti, a v naši zavesti, se je zaradi slabih praks zasidrala ideja, da ta stari ne smejo biti tako blizu, da bi lahko prišli na obisk v copatih, da je treba starše zapustiti.

V resnici je treba zapustiti starše, se pridružiti ženi (možu) in postati eno (prim. 1 Mz 2,24). Kaj ko bi zapustili starše in bi lahko sobivali, kaj ko bi se pridružili sozakoncu in postajali eno – zakonca med seboj in obenem gojili spoštovanje med generacijama!

Začne se z molitvijo za bodočega kandidata

Dobri medgeneracijski odnosi se začnejo že takrat, ko starši molijo za bodočega zakonca svojega otroka. Če molijo za neznanca, ki se bo nekoč pojavil v življenju otroka, potem – ko se to res zgodi – to ni neznanec, temveč znanec iz molitve. Dobi obraz. Ko pa pride prvič v hišo, postane kandidat(ka) za snaho, zeta in prva poteza staršev naj bo, da ga (jo) sprejmejo resno in z vso ljubeznijo.

Starši v kandidatu takoj opazimo lastnosti, ki nam niso všeč, za katere “vemo”, da niso optimalne za našega “sončka”, in začnemo vestno opozarjati nanje. Tako se položijo dobri temelji za ‘čim dlje od ta starih’.

Po poroki začeti z ustvarjanjem kulture “midva”

Dobro je, da se ta mlada takoj po poroki preselita za nekaj let na svoje. Če to ne gre, potem se morata tast in tašča obvladovati (še posebej tašča, če pride h hiši ta mlada), da se ne vtikata, da sta zadržana in ne preveč proaktivna pri nudenju pomoči. Za vse to je treba izprositi Božje milosti.

Ta mlada morata imeti možnost za ustvarjanje edinosti (eno meso = edinost na čustvenem, duhovnem področju, na področju spolnosti, glede pravil skupnega življenja, vzgoje otrok, odnosa do staršev, odnosa do denarja, …). Takoj morata začeti ustvarjati kulturo ‘midva’, sicer se rado zgodi, da nadaljujeta kulturo ‘jaz’ ali celo ‘jaz in moja mama’ ali ‘jaz in moj ata’.

Skušnjava lastniškega odnosa do otrok se rada pojavi tam, kjer odnos med ta starima ni dober, ko bi še kar naprej imela otroka na prvem mestu in začneta tekmovati z njegovim sozakoncem za naklonjenost. Prave prioritete:  Bog, žena/mož, otrok, starši, drugi.

Če se odločimo za sobivanje …

… se je treba takoj začeti truditi za sožitje. Pobudo morata dati stara. Večjo težo odgovornosti nosi tast, ki mora omogočiti proces dogovarjanja. Tast, ki je glava osnovne družine (prim. Ef 5, 23), v proces povabi vse in se na koncu odloči. Če tast ni glava družine, potem kličemo težave in je za mlada bolje, da jo takoj popihata. Tast pa mora biti pripravljen izgubiti nekaj moči. Vem, da to moškega boli.

Tast mora torej poskrbeti, da pride do pogovora, do dogovora in da se dogovorjeno zapiše. Tako vemo kaj smo se dogovorili, dogovor je moč v prihodnosti pogledati, če je treba, spremeniti.

Mi smo se preprosto usedli za mizo – ta stara in ta mlada, pa tudi (takrat še) najstniška otroka.

Oblikovali smo preambulo “ustave”: 1. Smo dve družini. 2. Imamo se radi, se spoštujemo in se ne vtikamo drug v drugega.

Pogovorili smo se o načelih in vrednotah in jih zapisali: spoštovanje, dobronamernost, odprtost, nevmešavanje, resnicoljubnost, medsebojna pomoč, odkritost, potrpežljivost, zaupanje, preprostost, ekologija, pravičnost v ljubezni, kar si sposodimo, vrnemo.

Na koncu smo zarisali jasno mejo med “nami in vami”, se pogovorili tudi o konkretnih podrobnostih ter vse zapisali: porazdelitev stroškov, kako pridemo na obisk, glede dogovorov o odsotnosti, o čiščenju skupnih prostorov, glede kidanja snega, obešanja zastave, zaklepanja vhodnih vrat, skupnega nakupovanja, obdelovanja vrta, košnje trave.

Skrb za uresničevanje

Tast je tudi varuh dogovora in uresničevanje preverja s sinom ali zetom. Če je treba, ustavlja svojo ženo, ki se morda preveč vtika v vzgojo, če je preveč proaktivna pri pomoči, če želi biti stalno na obisku in motiti zasebnost mlade družine.

Življenje pa gre svojo pot. Z leti se spreminjajo okoliščine, se spremenijo navade, ljudje. Mi se prilagajamo. Tako, da se pogovarjamo, včasih “zapnemo”, se opravičimo, kaj spremenimo, pogledamo veliko sliko in gremo naprej. Skupaj.

Članek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje, reviji za krščansko duhovnost

Foto: Redd AngeloUnsplash

0 odgovorov

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja