Odvreči navlako

Kupujemo, kupujemo in kupujemo …, pa se nam stvari nabirajo in nam polnijo življenja. Če smo še malo nagnjeni h kopičenju (kot kakšen hrček), potem se stvari nabere še več.

Stvari nam polnijo prostore, polnijo nam čas: hraniti jih je treba, premikati sem in tja, nekatere čistiti, se jim ogibati, pospravljati, nekatere vzdrževati in jih – včasih še dobre – metati stran. Postopno, ne da bi opazili, se množica stvari spremeni v navlako.

Kaj je navlaka?

Če preprosto pogledamo v Slovar slovenskega knjižnega jezika, vidimo, da je navlaka definirana takole: nekoristne, odvečne stvari. Troje: nekoristne – odvečne – stvari.

Stvari

Prvo kot prvo: navlaka so stvari. Oseba nikoli ni navlaka. Oseba seveda lahko pripomore – in to bistveno – h količini navlake, lahko dela navlako, ni pa oseba navlaka.

Včasih se sicer obnašamo tako, da osebo obravnavamo kot navlako – preprosto jo odvržemo. Odvržemo odnos. Še posebej v dobi utilitarizma, ko mora vsaka oseba imeti vrednost za nas, če ne gre v smeti.

To poudarja tudi papež Frančišek v Radosti ljubezni, spodbudi o ljubezni v družini (naloži PDF): “To, kar se dogaja s stvarmi in okoljem, se prenaša na medosebne odnose: vse se lahko zavrže; vsak predmet lahko uporabimo in potem zavržemo, potrošimo in uničimo, izkoristimo, dokler služi.” (Radost ljubezni, poglavje 39).

In naprej kjer papež govori o nasilju in manipulaciji v spolnosti: “V tem času je zelo nevarno, da tudi spolnost obvladuje uničujoč duh »uporabi in odvrzi«. Telo drugega pogosto uporabljamo kot predmet, ki ga obdržimo, dokler nam nudi zadovoljstvo, in ga zavržemo, ko izgubi privlačnost.” (Radost ljubezni, poglavje 153)

Ko nekdo dela napoto v našem življenju, ga preprosto odvržemo. Na primer ženo, dekle, moža, fanta, očeta, mamo, dedka, babico. Slišal sem, da je nekdo odvrgel ženo, ker se mu je ni splačalo imeti.

Odvečne

Odvečne stvari so tiste, ki so nam odveč, nam ne služijo več, jih ne uporabljamo več ali pa izredno redko.

Takoj “na prvo žogo” vidim kot svojo navlako dve radioamaterski postaji (z vso opremo), ki sem ju pred več kot dvajsetimi leti, ko sem še letel s padalom, potreboval, sedaj pa mirno počivata v omari, jemljeta prostor in ne koristiti nikomur. Se ju bom znebil.

Še veliko je tega. Veliko dela bo.

Nekoristne

Nekoristne za koga? Zame, za mojo ženo in za mojo družino, komu drugemu pa lahko nam nekoristne stvari pridejo prav. To da pride stvar še komu prav, je treba omogočiti.

Koliko nekoristne in koliko odvečne?

Kakšna naj bo – če rečem malo v poslovnem žargonu – stopnja odvečnosti in stopnja nekoristnosti, da bi se stvar štela za navlako in da jo pošljemo iz našega življenja? Na to vprašanje ne bom odgovarjal. Vsak naj si odgovori sam, za poročene naj bo to stvar dogovora, naj bo stvar iskanja edinosti med zakoncema.

Kot prvo pa si je treba priznati, da se je navlaka nabrala tudi v našem življenju. Vsakemu se je. Vsaj nekaj.

Jaz je imam mnogo. Začenjam z odmetavanjem.

Kako pa? Podarjanje ali odprodaja in darovanje denarja ubogim.

Komu darovati? Bova določila skupaj z ženo.

Še en izziv: Preprečevati kopičene prihodnje navlake. Pomaga četrti R (refuse).

Foto: Ashim D’SilvaUnsplash

0 odgovorov

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja