Stotinke dneva

Nekdo je vprašal filozofa koliko je ura (What’s the time?) Ta se je zamislil in odgovoril: “Yes, … what the time is?” Kaj je torej čas? takole je rekel sveti Avguštin: “Če me nihče ne vpraša, vem kaj je. Če pa želim onemu, ki me vpraša, razložiti, ne vem.”

Pravimo: “Čas teče (Tempus fugit).” V originalu je rimski pesnik Virgil zapisal: “Fugit inreparabile tempus (teče nepovraten čas).” Če boste tale članek prebrali do konca, bodo odtekle približno 4 minute. Te minute so za vas odšle. Za vedno. Te minute so za vas izgubljene … ali pa ne. Na koncu članka se vseeno vprašajte, kako ste investirali teh nekaj minut v začetku leta 2018. So bile porabljene za kaj vrednega, za kaj koristnega? Vrednega – za koga? Koristnega – za koga?

Čigav je čas?

V napuhu pravimo, da upravljamo svoj čas. Celo izobraževanja imamo o upravljanju svojega časa. Pa je čas sploh treba upravljati? In ali je čas sploh moj? Dr. France Arhar je v predavanju na Nikodemovih večerih leta 2012, ko je govoril o denarju  in s tem povezanih obrestih povedal, da je čas Božja, absolutna kategorija in da je zaračunavanje časa dovoljeno samo tistemu, ki je večen (je pokazal gor).

Časa torej ne vodimo in upravljamo mi, lahko pa vodimo in upravljamo samega sebe – seveda v času, ki nam je dan. In to – vodenje in upravljanje samega sebe – lahko delamo dobro ali slabo.

Prioritete

Vredno bi se bilo torej vprašati, kako vodim in upravljam samega sebe, komu ali čemu namenjam samega sebe –  v času, ki mi je dan. Bogu, ljudem, stvarem? Vsemu temu, a kakšne so prioritete? Koliko časa namenjam Bogu, koliko ljudem, koliko stvarem? S tem razmišljanjem pridemo do iskanja ravnotežja med mojimi dejavnostmi – med dejavnostmi v povezavi z Bogom, z ljudmi in s stvarmi. Pravimo, da če je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu. Koliko minut pa posvetimo Bogu v dnevu? Prvo minuto? Zadnjo? Ali se Zanj sploh ne menimo?

Če gremo v področje človeškega. Kakšno je ravnotežje med ljudmi in stvarmi? Če dam prednost ljudem pred stvarmi (sam imam prav to načelo – ljudje pred stvarmi), katerim ljudem? Samo sebi (jaz, jaz, jaz, …) ali posvetim čas tudi drugim? Kdo pa so najpomembnejše osebe v mojem življenju? Bi jih lahko postavil v vrsto po pomembnosti?

Čas novoletnih zaobljub

Začetek leta je čas novoletnih zaobljub. Tule najdete seznam najpogostejših. Novoletne obljube so bolj kratke sape, še posebej, če so obsežne in če cilji niso določeni.


Mimogrede, o novoletnih obljubah in o zahvaljevanju je lepo govoril moj prijatelj Benjamin Siter na Silvestrovo v duhovni misli na Radio Prvi.


Kaj ko bi si letos zadali kot novoletno obljubo le eno stotinko dneva? Morda dve, največ tri? Da bi eno, dve, tri stotinke dneva posvetili najpomembnejšemu!

Dan ima 24 ur ali 1.440 minut ali 86.400 sekund. Če izračunamo, vidimo, da je stotinka dneva 14 minut in 24 sekund. Če zaokrožimo, 15 minut.

Kaj ko bi 15 minut na dan posvetili molitvi in spoznavanju Božje volje? Recimo tako, da bi ta čas prebirali Sveto pismo? Vsak dan. Ne več kot 15 minut.

Kaj ko bi 15 minut na dan posvetili osebam, ki so nam najbliže? Dobri kandidati so žena/mož, otroci, starši, jaz (v tem vrstnem redu po pomembnosti). Vsak dan. Ne več kot 15 minut.

Konsistentnost pred intenzivnostjo

Za to, da bi se nas kaj dobrega prijelo in da pri tem vztrajamo je bolj pomembna množica drobnih, a stalnih dejanj, kot pa eno ali le nekaj intenzivnih dejanj. Drobnih, takih skoraj nevidnih dejanj, za katere zlahka najdemo čas. Ker ne trajajo dolgo – le stotinko dneva.

Dobra stran vsakdanjega, konsistentnega opravljanja nečesa dobrega je, da nam po nekaj mesecih ta dejavnost preide v navado. In potem ni več težko. Ta čas pa rabimo nekaj discipline, ki pa je ne maramo. A ker gre le za malo stotinko dneva, je možnost uspeha večja.

Vse dobro v novem letu.

Članek je bil prvič objavljen na Časnik.si, spletni magazin z mero.

Foto: Agê BarrosUnsplash

0 odgovorov

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja