Ugasniti in odvreči. Preprečiti otrokom.

“Reklame imajo velik vpliv na naše razmišljanje” sem zapisal v članku ‘Promoviranje “kulture začasnega” s pomočjo reklam‘. Temu je veliko ljudi oporekalo, češ, da imamo ljudje pamet, da vso to nesnago odfiltriramo. In da reklam pravzaprav ne vidimo več, da reklame v bistvu sploh nimajo več vpliva na nas.

Kaj bi moral vsakdo vedeti kako marketing deluje?

Pa sem našel tale kratek in zanimiv zapis slavnega avtorja, podjetnika, marketinškega strokovnjaka, blogerja in govorca Setha Godina, z naslovom “Kaj bi moral vsakdo vedeti kako marketing deluje?”, ki ga tule kar prevajam:

Da deluje.

Marketing deluje.

Zgodbe odmevajo.

Ideje se širijo.

Marketingarji lahko zlezejo pod kožo in (včasih) spreminjajo naša mišljenja. In našo kulturo. In naš planet.

Kar pomeni, da če si marketingar, si odgovoren. Ne samo za učinke, pač pa tudi za stranske učinke.

In pomeni, da če si potrošnik, te manipulirajo, hipnotizirajo, in kako drugače povzročijo, da spremeniš svoje standarde in svoje cilje.

Če te to ne osreči dolgoročno, ne kupi.

Vir: Quora

Kdo nosi etično odgovornost za učinke in tudi za stranske učinke?

Kako veliko etično odgovornost daje tule marketinški strokovnjak marketingarjem! Za učinek in tudi za stranske učinke. Bravo Seth Godin! In kako daleč so – tako se mi zdi – nekateri naši marketingarji oddaljeni od etičnega razmišljanja in delovanja. Sklepam iz precej nadutega odgovora, ki sem ga dobil od strokovnjakov, ki so pripravili reklamo ‘Z novim letom v nova razmerja’ podjetja Mikro in Polo.

Takole sem zapisal njihov odgovor na Časnik.si: “S sedeža podjetja sem dobil strokoven odgovor v slogu “marketing v današnjem času je velikokrat stvar provokacije, saj na takšen način lahko najbolj pritegnemo pozornost kupcev” in “šlo je za popolnoma simbolni pomen fotografije in ne za dobesednega”, “odločili smo se preseči družbeno sprejete standarde, ki so v navadi pri tradicionalnem oglaševanju”, “marketinška akcija, ki »krši« splošna družbena pravila ali je na nek način provokativna, pozitivno vpliva na všečnost sporočila in preseneti publiko” ter “trendi v marketingu se nenehno spreminjajo; mi smo tako dobri in imamo tako strokovno podkovano marketinško ekipo, da tem spremembam (zelo uspešno) sledimo”. Poudarili so še, da “gre zgolj za (OPOMBA: mojo) osebno interpretacijo, ki pa je na žalost zgrešila naš namen in da različni ljudje različne stvari dojemamo drugače”. Nič o stranskih učinkih na katere sem v članku opozarjal. Razen to, da je to moja osebna interpretacija.

Za etičnost vsake marketinške akcije sta po moje odgovorna dva: marketinško podjetje in podjetje, ki reklamo naroči. Oba za oboje: za učinke in za stranske učinke.

Ugasniti, odvreči. Nesnago.

Prav tako kot se nam potrošnikom zdi, da reklame ne vplivajo na nas, da njihov vpliv zlahka izločimo, se nam zdi, da brez težav prepoznamo nesnago pri gledanju slabih oddaj, slabih nadaljevank, slabih filmov na TV, jo prepoznamo na socialnih omrežjih, v igricah, v glasbi, v knjigah, revijah. In jo odstranimo iz glave.

Pa ni tako. Tako kot nam reklame – Seth Godin – ‘zlezejo pod kožo in spreminjajo naša mišljenja, našo kulturo in naš planet’, tako se v nas useda nesnaga s TV, z interneta, iz knjig, revij, glasbe, … Spreminja nas. Osebno. Družine. Družbo. Kulturo.

Moder človek se nesnage znebi. Tako da ugasne, odvrže.

Izogniti se. Nesnagi.

Če človek zazna pravočasno, se lahko nesnagi izogne.

Če si trikrat padel v isto jamo, se ji četrtič izogni.

Tako kot možakar, ki je na poti v službo naletel na jamo v pločniku. Mislil je, da jo bo prestopil, pa je padel vanjo. Malo potolčen je šel na delo. Drugi dan, ista jama. Mislil je, da jo bo preskočil, če bo vzel zalet. Ni mu uspelo, padel je vanjo, dodal nekaj bušk in spet šel na delo. Tretji dan, ista jama. Sedaj se je odločil, da bo šel mimo nje. Šel je preblizu, rob jame se je zrušil in spet je padel vanjo. Že močno “obunkan” je šel na delo. Četrti dan se je odločil, da bo šel po drugi poti …

Viru nesnage se je treba izogniti. Na daleč.

Preprečiti otrokom. Dostop do nesnage.

In če imamo otroke, preprečimo otrokom, da gledajo, poslušajo, berejo. Nesnago. Brskajo po. Nesnagi. Tako, da se oče in mama zavedata, da je nesnaga skrbno zapakirana v preobilje virov vpliva, da skrbita, da imata občutljiv detektor za nesnago, da ga imata (stalno) vklopljenega, da prenos nesnage v otroške glave preprečujeta, vsaj zmanjšujeta in – če je treba – ukrepata. Včasih tudi radikalno.

Tako da ugasneta, odvzameta, onemogočita dostop, se pogovarjata, … Sta budna, trdna v veri, močna in da je oče možat. Da delata iz ljubezni (prim. 1 Kor 16,13-14). Da sta si oče in mama v odnosu do nesnage edina.

Tole je sicer bolj – kot pravi papež Frančišek v apostolski spodbudi Radost Ljubezni – ‘stalen nadzor*’ (AL** 260) in ‘obvladovanje prostorov’, nadaljevati pa je treba s ‘sprožanjem procesov zorenja’ (AL 261). Tako, da počasi in vztrajno vodimo otroke v ‘preudarnost, zmožnost dobrega presojanja in razumnost’ ter da ‘spodbujamo odgovorno svobodo’ (AL 262). Ker nam je mar. Ker smo ‘starši vredni zaupanja’ (AL 263).

*Bolj pravilen izraz bi bil čuječnost – vključuje, budnost, pozornost, pazljivost.

**Amoris Laetitia (Radost Ljubezni)

Foto: www.freeimages.com

Članek je bil prvič objavljen na Časnik.si, spletni magazin z mero.

5 odgovorov
  1. Natti
    Natti says:

    “…zelo veliko mladih, ki se ne morejo ogreti za ideale šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, tako ljube papeževemu krogu. Ta ne razume, da so to v veliki meri ideali njegove lastne mladosti, ne mladosti sedanjih mladih.” /A. Maver, Časnik.si,13.3.2017 iz komentarja na članek B. Cestnika: Še zaostritev spopadov okrog papaža frančiška/

    Pa skoraj ne morem ne dodati mnenja g. Aleša Mavra in se zraven vprašati: ” Kakšne ideale pa imajo sedaj mladi?” Naučiti se čimveč igric na pametnih telefonih, posneti čimveč selfijev, nabrati čimveč všečkov? Zakaj pa ne bi mogle biti tradicionalne vrednote šestdesetih, sedemdesetih let še vedno dovolj zanimive za mlade? Morda zato, ker jih odrasli več ne postavljamo v ospredje in smo mi “zamočvirili” okolje in imamo, kar imamo. S slabim zgledom mladim si žagamo vejo, na kateri sedimo. Vedno znova se sprašujem, kdo bo nam, ki bomo čez 20-30 let starčki v domovih za stare, menjal plenice in skrbel za nas. Migranti?

    Odgovori
    • Aleš Čerin
      Aleš Čerin says:

      In ne moremo mimo tega, da se bi dotaknila zgleda odraslih, kajne? V povezavi s simboliko zgornje slikce. Dobro si povedala. Res, zglede kakšnih idealov dajemo stari mladim? Nekje sem prebral: “Kdor umre z največ igračami ob smrti, ta zmaga!” Nabiranje čimveč igračk in nabiranje všekov, selfijev, selfijev, igric, … To je povezano. Zaboli, kajne?

      Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja