Naj imata zakonca skupen denar?

Nekoč nas je obiskala gospa, ki je bila odlična prodajalka sesalcev zelo znane firme. Ko smo jo iz nekakšne vljudnosti spustili v stanovanje, si je zadala nalogo, da nam na vsak način proda drag sesalec. Stal je dve zelo dobri mesečni plači!

Gospa nam je posesala po vseh kotih in razstavila po stanovanju več kot šestdeset filtrov, s katerimi je dokazovala, da imamo velik problem s čistočo. Med drugim mi je očitala, da sem neodgovoren oče, ker izpostavljam svoje otroke alergijam. Potem so prišla na vrsto pogajanja glede nakupa …

Ko je gospa že izčrpala kar nekaj možnosti in potem, ko sem uspešno zavrnil glasovanje o nakupu sesalca (gospa je predlagala, da glasujejo vsi – tudi otroci), se je spomnila močnega argumenta, ki naj bi ženo opogumil za nakup in naredil razpoko med nama: “Saj imajo gospa svoj denar!” A midva sva imela skupen denar in za nakup sesalca mora biti večina – oba torej. In jaz nisem bil za to.

Denarne zadeve so težka tema

Ni prav veliko presenečenje, da so denarne zadeve med zakoncema vir mnogih prepirov in tudi – ni presenetljivo – denar botruje veliko ločitvam. Pa pravzaprav niti ne denar, pač pa različnost odnosa do denarja med zakoncema. Eden bi zapravljal več, drugi manj, eden bi kupil to, drugi ono. Mož bi kupil avto, žena pa novo kuhinjo, če povem zelo klišejsko.

Sam sem na primer v času mladosti najinega zakona veliko zapravljal za jadralno padalo in vso opremo, ki gre zraven. Prav nič poceni, denarja za marsikaj mnogo bolj pomembnega ni bilo, a za padalsko opremo se je pa vedno našlo. Da bo varno … je bil prikladen izgovor in dober argument.

Edinost na področju financ?

Stavek ‘Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso’ (Ef 5, 31) se štirikrat ponovi v Svetem pismu. Govori o treh stvareh: o zapuščanju staršev, pridruževanju zakoncu in edinosti med njima. Pustimo danes ob strani prvi dve in se posvetimo tretji in še to le na področju financ.

Ali postati ‘eno meso’ pomeni edinost tudi na področju financ? Vendar, kako naj se uskladiva v ‘eno meso’, ko pa prihajava iz družin z različnim odnosom do denarja: pri enem od zakoncev so se o denarju pogovarjali odkrito, drugje je bila to tabu tema, pri enem sta imela ‘ata in mama skupno blagajno’, pri drugem pa sta imela ‘ločene proračune’?

Kako pa naj prideva do edinosti, če pa se vedno spreva, ko se pogovarjava o financah? Se že pojavi kaj, kar naju zapelje v vode prepira. Poleg tega pa velja, da ‘denar tako in tako pokvari človeka’, in če pokvari človeka, gotovo pokvari tudi zakon. Zato se ne spodobi kaj veliko govoriti o njem.

Še Sveto pismo pravi, da je ‘korenina vsega zla je pohlep po denarju’ (prim. 1 Tim 6,10). Če dobro preberete ta stavek, lahko opazite, da pravzaprav ne govori o tem, da je denar korenina vsega zla, pač pa pohlep po njem … Vsekakor, denar je močna reč – za slabo in tudi za dobro. V tem sva si zakonca velikokrat edina, a teme vseeno raje ne načneta. Da je mir.

Z ženo Marinko v okviru Družine in Življenja vodiva seminar za zakonce Najin odnos do denarja.

Če se povrnem k edinosti v zakonu, ali ni tako, da naj bi zakonca, ko stopita na skupno pot začela s kulturo ‘midva’, namesto, da bi nadaljevala s kulturo ‘jaz’. Tudi na področju denarja in odnosa do njega. In zakonca naj bi seveda uporabljala svojilni zaimek ‘najino’, namesto ‘moje’. Vsak evro, ki pride v ‘najino’ družino, je ‘najin’ in ne od onega, ki ga je prinesel.

Vsak evro, ki gre iz ‘najine’ družine, sva ‘midva’ porabila in ne oni, ki ga je v resnici porabil. Za oboje – za služenje in porabljanje – sva odgovorna midva. Oba. Skupaj. Enakopravno.

Kako priti so skupnega denarja?

Nič težjega kot to! Včasih se sicer kakšnemu paru to kar čudežno zgodi. S časom namreč opazita, da je eden bolj spreten v ravnanju z denarjem, zaupanje med njima je veliko, in se prepustita temu, kar se je samo po sebi zgodilo med njima. Idealno, a večinoma ne gre tako lahko. In s časom se lahko spridi, če s to temo ne ukvarjata redno.

Je bila pa v zgornjem odstavku omenjena besedica zaupanje, ki je ključnega pomena – tudi in predvsem – ko gre za skupen denar. Zaupanje se pa izgrajuje počasi, s pogovorom in na praktičnih primerih v vsakdanjosti življenja. Tako, da noben od zakoncev ne izkorišča drugega in da noben od njiju nima niti občutka da ga, tako, da noben od njiju ne zapravlja velikih zneskov brez skupne odločitve.

Veliko skušnjav je tule, potrebnih je veliko pogovorov ter veliko ljubezni in spoštovanja. To pa je edino kar lahko pripelje do ‘enega mesa’ na področju financ. A se splača. Tudi zato, da ne kupiš precenjenega sesalca samo zato, ker ima ‘gospa svoj denar’, da mož spozna, da obstaja še kaj drugega kot egoizem letenja s padalom. In če tega ne spozna sam, se ga “sklati z neba”.

Članek je bil prvič objavljen na Časnik.si, spletni magazin z mero.

Foto: freeimages.com, Miroslav Sárička

6 odgovorov
    • Natti
      Natti says:

      “In če tega ne spozna sam, se ga “sklati z neba”.”

      Ni mi dalo miru, kaj si mislil s tem stavkom, in se šla sedajle še enkrat brat tvoj članek ter se spomnila tvoje nesreče, ki ji zaradi preživetja gotovo rečeš sreče s padalom.

      Ko se tako ozreš nazaj, vidiš veliko dodatnih “obvestil”. Tudi ozavestenje tvojega odnosa do družinskega proračuna. Kakšno deljenje izkušnje in spoznanja!

      Aleš, hvala!

      Odgovori
      • Aleš Čerin
        Aleš Čerin says:

        Draga Natti! Ja, gre za nesrečo, ko sem s kakih 200 m strmoglavljal na tla … in pristal na eni redkih smrek na sicer golem pobočju. Sem pisal o tem na blogu (tule) in se zahvalil svojemu angelu varuhu.

        Ja, sedaj ko z ženo pripravljava pričevanja, se veliko ozirava nazaj. Res vidiva veliko – kot praviš – dodatnih obvestil. Ki jih dolga desetletja nisem poslušal. Tudi ne glede odnosa do denarja. Kar niti ni najhuje. Hujši je oni moški napuh – vse zmorem, vse je v mojih rokah.

        Hvala Natti tebi za odziv(e). Tu (na blogu) in tam.

    • Aleš Čerin
      Aleš Čerin says:

      Hvala lepa. V Družini in Življenju pripravljamo seminar za zakonce o odnosu do denarja in materialnega. In vidim kako pomembna je ta tema, koliko gorja in koliko razdora dela. Še posebej med katoličani, ki imam nekako vcepljeno, da je denar nekaj “nebožjega”, nekaj kar je zlo samo po sebi. Po drugi strani pa je Jezus veliko govoril o denarju, o odnosu do premoženja. Več kot o nebesih in peklu.

      Vse dobro.

      Odgovori
  1. mirodel
    mirodel says:

    Imeti vsak svoj denar? Nikdar nisem razmišljal o tem. Odkar obstajajo računi na banki, najin denar priteka na in odteka iz istega računa. In ta račun vodi in skrbi za vse potrebne evidence že več desetletij izključno soproga. Res je, včasih pride do dileme, je ta ali oni nakup res potreben za enega ali drugega ali pa skupne, ampak do dileme ne prihaja od partnerja, večinoma je to samocenzura tistega, ki si nekaj želi. Končno se glede nakupa vedno uskladiva. K sreči je nekaj več denarnih prilivov kot odlivov, zato je takšno ravnaje morda tudi malo lažje.
    Na koncu bi dodal, da družinsko bogastvo ni samo denar, premoženje oziroma stanje na računu v banki, večje “skupno” bogastvo sta medsebojni odnos, medsebojna pomoč, spoštovanje, razumevanje ….. in če je tudi ta “račun” skupen, je denar drugotnega pomena.

    Odgovori
    • Aleš Čerin
      Aleš Čerin says:

      Dragi mirodel! Tudi midva imava skupni račun odkar pomniva in tudi pri nama je žena bolj spretna z operiranjem s financami. Odločitve delava skupaj. Vse – tudi neumne. Žal. A tudi v odnosu do denarja so močne učne točke in – kdor vidi – se tu lahko veliko nauči o pomembnih rečeh: o naši grešnosti (predvsem o napuhu in o pohlepu), o prioritetah v življenju, o odnosih med možem in ženo, odnosih s starši, …

      Ni nepomembno, da je v Svetem pismu toliko napisanega o denarju in premoženju. Na primer tole sem našel zadnje čase in me precej nagovaja: Res je prava pobožnost velik dobiček, a le za tistega, ki je zadovoljen z najnujnejšim. Ničesar namreč nismo prinesli na svet, zato tudi ne moremo ničesar odnesti. Bodimo torej zadovoljni s tem, da imamo živež in obleko. Tisti pa, ki hočejo obogateti, padajo v skušnjavo in zanko, to je v mnoge nespametne in škodljive želje, ki ljudi pogrezajo v pogubo in uničenje. Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju. Po tem so nekateri hlepeli in tako zablodili proč od vere, s tem pa sami sebi zadali veliko bolečin. (1 Tim 6,6-10).

      Odličen zadnji odstavek! Hvala!

      Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja