Radijska kateheza: O vlogi očetov

Z Marinko sva imela pogovor z odlično voditeljico Marjano Debevec v oddaji ‘Radijska kateheza’, kjer sva komentirala papeževo katehezo o očetih in malo podelila najine poglede na vlogo očeta v družini.

Tule si lahko preberete papeževo katehezo ‘O očetih’, ki jo je imel 15. 2. 2015, v arhivu radia Ognjišče pa lahko poslušate celoten pogovor (izberi datoteko z imenom ‘rk 2016 06 15’) ali pa katehezo poslušate tule:

V: Prosim, da se na začetku na kratko predstavita.

M: Sva Aleš in Marinka Čerin, imava 4 otroke, tudi tri vnuke, poročena sva 32 let. Živimo Štepanji vasi, v župniji, ki jo vodijo bratje kapucini, kjer tudi sodelujeva v skupini odraslih skavtov in v zakonski skupini.

V: To so gotovo pomembne izkušnje, tudi te iz zakonske skupine, da človek drugače pogleda na svoj zakon. Danes bomo govoril predvsem o vlogi očeta. Papež v katehezi predstavi očeta kot zaščitnika in varuha družine. Kako vi doživljate to vlogo gospod Aleš?

A: Oče varuje življenje. Lahko se navdihujemo pri Sv. Jožefu. On se je odločil za življenje, ko je bila Marija noseča, četudi je vedel, da ni bila noseča z njim. Opomnil ga je Gospodov angel v sanjah, a lahko bi te sanje, potisnil v ozadje in se odločil v skladu s svojo moško naravo. A on je poslušal Gospoda in se odločil za življenje. Ko je bilo ogroženo komaj rojeno dete, je bil spet opomnjen v sanjah, spet ni sanj potisnil v ozadje in je organiziral beg v Egipt.

Gospodov angel gotovo prihaja tudi v naše očetovske sanje, a mi jih porinemo v ozadje, da glasu ne slišimo in včasih tudi ne verjamemo … v Boga samega pravzaprav. Očetje mnogokrat tudi komaj spočetega življenja ne zavarujemo dovolj, ko ne nudimo opore noseči ženi, dekletu, ne prevzamemo odgovornosti za svoja dejanja in kar podležemo feminističnemu vzkliku: “Moje telo – moja pravica!”. Ne gre samo za telo žene, dekleta, pač pa tudi za telo, za življenje komaj spočetega otroka! Vidim močno vlogo nas očetov pri – rečem kar direktno – preprečevanju splavov, ko bi bila velikokrat dovolj samo očetova podpora ženi in otroku v tej izrazito prvi fazi življenja. Pomembno se mi to zdi, da zavarujemo življenje.

V: Gospa Marinka?

M: Se spomnim primera, ko sem prišla s prvo novorojenčico iz porodnišnice domov in po nekaj dneh je moral biti mož cel dan odsoten zaradi dela. Cel dan sem ga pogrešala in nama dojenje ni šlo … Dojenček je jokal. Ko se je pa mož zvečer vrnil domov, sem se sprostila, se razveselila, dojenček se je najedel, spal celo noč in vse je normalno steklo. Začutila sem kako potrebujem moža.

A: Izgleda precej enostavno, pojaviš se in mleko steče … (smeh).

A: V Svetem pismu je citat, za katerega se zdi, da je namenjen prav nam možem, v takih kratkih odsekanih stavkih, skoraj kot v vojaških poveljih: “Budni bodite, stojte trdni v veri, možati bodite, bodite močni! Pri vas naj se vse dela iz ljubezni.” (1 Kor 16,13-14). To so navodila za ‘biti varuh družine’. Razmisliti moramo kaj za moškega pomeni ‘biti buden’. Nekje sem prebral primerjavo s stražarjenjem na obzidjih mest. Sedaj obzidij okoli mest in hiš ni več. Zlo, ki se ga včasih niti ne zavedamo, kar sami spustimo v okrilje našega doma, recimo po optičnem kablu. Zdi se mi, da je vloga očeta poleg te prvinske vloge varovanja življenja, tudi to, da je čuječ, da je možat, da je močan, da stoji trden v veri in da dela vse v ljubezni. Da se preprosto vpraša, kje so nocoj moji otroci, kaj delajo na Facebooku, kaj jih zaposluje na internetu.

V: Mogoče tukaj še eno podvprašanje … Dostikrat mlada dekleta, ki se spustijo zgodaj v spolnost, pravijo, da ni bilo očeta, ki bi jih zaščitil, ki bi stal ob njih. Da bi v tem, čeprav bi takrat mogoče naletel na upor z njihove strani, začutile varnost.

A: To je ta vloga očeta! Tudi to, da se vpraša kam odhaja v petek zvečer moja 16-letna hči. Midva sva postavljala – sva si rekla – “gostečnikovska” vprašanja: “Kam greš? Kdaj prideš nazaj? Kdo bo tam? Kdo od odraslih bo tam?”. Skupaj sva zahtevala, da se odgovori na ta vprašanja. In če se ni odgovorilo, se ni moglo iti in od tu naprej je bil pobeg. A pobeg je nekaj drugega kot ignoranca očeta. To “domačo nalogo” oče mora opraviti. Očetje smo za to, da odidemo za hčerko v “lajf”, kjer je možnost za ranjenost, za droge, za nevarnosti, … Oče mora oditi od doma in hčerko “privleči” nazaj, potegniti iz nevarnosti domov. Če pa mu tega ni treba, če se otrok drži ure, ga pa pričaka. Buden, čuječ.

V: Če nadaljujemo s papeževo katehezo. Papež pravi, da vsaka družina potrebuje očeta. Tega se zavedamo, vidimo posledice kakšen so, če očeta ni. Papež pravi, da je potem oče ganjen, ko pa doživi, da je svojo modrost prenesel na sina. V Knjigi pregovorov takole piše: “Sin moj, če bo tvoje srce modro, se bom tudi jaz iz srca veselil. V sebi se bom radoval, ko bodo tvoje ustnice govorile kar je prav.” Kako ste vi to doživljali?

A: Vzgoja je zanimiv, tudi kompleksen proces, dolg približno dvajset let, ki ima to slabo lastnost, da se rezultati ne pokažejo takoj. Na rezultate, na to ganjenost, o kateri govori papež, je treba dolgo čakati.  Če ti je v dvajsetih letih v življenju otroka nekako šlo, se že kot starec lahko razveseliš, ko otrok modrost, včasih prav z najinimi besedami izraža v življenju in jo pravzaprav živi.

Se mi pa zdi, da vzgoja otrok, ni v resnici vzgoja otrok, pač pa vzgoja samega sebe, vzgoja za ‘upati si biti tudi ranljiv’ in vzgoja ‘za vzdržati v odnosu z najstnikom’. Še precej težje je, če se zanašamo samo nase, če nimamo komu izročati. Mi kristjani lahko takrat, ko naredimo z Božjo pomočjo vse kar zmoremo, potem tam, kjer ne zmoremo, prosimo: “Bog, daj še ti malo. Glej tvoji otroci so tako kot moji … Jaz jih oskrbujem, daj mi še ti malo pomagaj.”

V: Gospa Marinka, kako pa vi doživljate to, ko po vseh teh letih gledate nazaj na vzgojo otrok, pa tudi na sadove, ki jih gotovo žanjeta?

M: Rada bi rekla, da mora biti vzgoja ves čas prepletena z ljubeznijo in s pogledom uprtim daleč v prihodnost. Ne samo v tisti trenutek, ko si otrok nekaj zaželi, da mu takoj ustrežeš. Treba je pomisliti bolj dolgoročno: “Je to za njegovo vzgojo, prihodnost RES dobro?”. Zelo se mi zdi pomembno, da sta oče in mama enotna pri vzgoji. Sta različna, mama je velikokrat bolj nežna, popustljiva, oče je bolj trd, odločen, postavlja meje, … V tem se dopolnjujeta. Pred otrokom pa naj delujeta enotno. Če se očetova odločitev mami zdi pretrda, naj se uskladita na samem. Naj mama malo omili očetove stroge zahteve. Tako bo otrok imel trdnost in ne bo problemov. Jaz sem pri hčerkah kot mati pogrešila, ker nisem na samem z možem, ko se mi je vzgoja zdela nekoliko prestroga, dovolj omilila. Pri sinovih sva že napredovala, ker sem se tega bolj zavedala.

V: Verjetno tudi zato, ker sta bila kasneje rojena, ko človek zori, dozoreva ta način vzgoje …

M: Ja, gotovo. Ko dobimo otroke, smo še precej nebogljeni, tudi mi še rastemo v odnosu, v izkušnjah. Nihče nas ni dobro pripravil na odnose, na vzgojo otrok in se sproti, ko otroci rastejo, tudi mi učimo recimo na raznih šolah za starše, v župniji, v zakonski skupini, na raznih duhovnih vajah. Če to prenašaš v svoje življenje, se kar pozna in je koristno.

V: Papež pravi, ko sedaj govorimo o vzgoji otrok, o vlogi očeta, da ima oče vlogo postavljanja meja otroku, ga mora učiti kaj je prav in da mu mora oče znati umakniti pretirano čustvovanje in zamerljivost. Zato, da bi otroka usmeril na pravo pot. Kaj je torej, gospod Aleš, tisto pravo opominjanje, ki otroka ne potlači, ampak ga nekako dvigne, mu pomaga, da gre po pravi poti naprej?

A: Zdi se mi pomembno, da je tudi oče zmožen – tako kot je rekla Marinka – pogledati naprej, da je sposoben videti otroka že kot odraslega človeka. To je del bogopodobnosti. Otroku moramo na poti v odraslost pomagati, da ko bo šel tam okoli dvajsetega leta v življenje kot odrasel človek, bo znal presojati, se bo znal odločati med prav in narobe, bo pripravljen sprejemati posledice svojih dejanj. Oče mu mora omogočiti priložnosti za izkušnje, ki so včasih trde. A šele te pomagajo.

Oče mora omogočiti, da že mladostnik vključi v proces odločanja, recimo o izbiri poklica. Velikokrat slišim starše, da se pogovarjajo, poniževalno do mladega človeka: “Kam ste se pa VI vpisali?”. Nič se nismo v množini vpisovali! Kam se je vaš mladostnik vpisal? Za katero šolo, poklic je prevzel odgovornost? Enostavno moramo pustiti, da se mladostnik tudi narobe odloči. Midva sva že slišala od odraslih otrok: “Če se ne bi sama odločila za to šolo, je ne bi nikoli naredila.”

V: Verjetno mu daš s tem tudi dostojanstvo …

A: Dostojanstvo, človekovo dostojanstvo! Naj recimo tudi sam opravi akt vpisa v šolo. Mi skavti verjamemo v pomen simbolne govorice dejanj. Saj ni težko očetu, da če je že pri vpisu, da gre v pisarno in vpiše otroka. Ma kaj, ali otrok ne zna povedati kako mu je ime, kako je ime materi in očetu, kdaj se je kdo rodil in od kod je doma. To 16-letnik zna. Torej, če malo pretiravam, pustimo jim promiskuitetno spolno življenje, a tega pa ne bo znal povedati. Otroku damo dostojanstvo, damo mu odgovornost. Tu gre za prenos odgovornosti za učenje.

Papež govori o opominjanju, pa vendar je samo besedno opominjanje premalo, treba je pravzaprav prenesti odgovornost – recimo za šolanje – najstniku. Glej, midva sva šolo že naredila, to je pa tvoja šola. Midva sva delala te napake …

Marinka je prej govorila, da sva se učila vzgoje na svojih otrocih … Šele kasneje sva prišla do tega, da je treba prenesti odgovornost. Dokler sva samo opominjala, ni zaleglo nič. Ko pa sva prenesla odgovornost, so se pa začele spremembe. Ne takoj. Tu pa je pomembna ta potrpežljivost o kateri govori papež … Ko ne vidiš takoj učinka svojih ukrepov. Ampak vendarle: treba je biti senzitiven, da opaziš drobne spremembe, ki se dogajajo in niso tako velike kot bi si jih želel. Gredo pa v pravo smer. In to cenimo, to opazimo in pohvalimo. Da se postavi tudi meje. Pri nas pravimo: “Pri nas se šola ali se pa dela.” Dokler se šolaš, ti ni treba delati (OPOMBA: Tu misliva na službo). Če se pa ne šolaš, je pa treba začeti delat. Lenoba ni pri nas nekaj kar podpiramo.

V: Pri vsem tem procesu vzgoje pa je najpomembnejše, da je oče navzoč v družini. Ker če očeta ni, potem vse to, o čemer sta sedaj govorila, nima pomena. Oče mora biti ob otroku, da ta ve, da se lahko na nekoga zanese, da mu bo nekdo postavil mejo. Kako vidva to poskušata, vi kot oče in vi kot mama ob očetu?

A: Navzočnost očeta v družini je pomembna. Ne samo taka telesna navzočnost. Prej sem že govoril o čuječnosti … Da se potrudiš. Meni se zdi ignorantsko, da se kakšen oče ali mati pohvali, da ni na Facebooku, ker ga to ne zanima. To te mora zanimati, če imaš najstniške otroke! Vsi so na Facebooku. Vedeti je treba kaj Facebook je, kako deluje, kako zasvojljiv je, ko še nas odrasle včasih zasvoji. Temu bi jaz rekel ignoranca, prej kot neka pokončna drža kristjana. Ne, prav s tem se je treba ukvarjati, da vidiš kam svet gre, kakšne pasti čakajo naše otroke. Včasih govorimo, da je tempo prehiter, da ne zmoremo, da je to potrata časa. Tempo življenja se je v resnici povečal, a mislim, da ne sme biti izgovor …

Midva sva se začela zavedati tega, da manjkam v družini, nekaj zaradi pretiranih hobijev, še bolj pa takrat ko sem stopil na samostojno poslovno pot, ko so se mi začele odpirati možnosti za tedenska svetovanja v tujini. Tako bi lahko bil po cele tedne odsoten iz družine. Skupaj sva se odločila, kako bova zagotavljala prisotnost očeta v družini.

M: Takrat sva se nekako odločila, da bi naša družina prenesla en teden odsotnosti na mesec. Res je bila kar težka odločitev. Lahko bi bilo veliko več denarja, več zaslužka, … ali pa še vedno dovolj in več prisotnosti očeta v družini.

Sva prav hvaležna, da nisva takrat podlegla požrešnosti, ampak sva se odločila v korist družini. To obdobje smo lepo preživeli, morda je to celo nekoliko pomagalo pri najinem odnosu, ker sva tisti teden, ko je bil mož odsoten oba začutila koliko nama drugi pomeni, kako hrepeniva drug po drugem, kako se pogrešava, kako sva lahko srečna, da imava drug drugega. Vedno sva se s takim veseljem srečala po tistem tednu in sva si imela ogromno za povedati, do dveh ponoči sva se pogovarjala, … Morda sva se v tem obdobju celo več pogovarjala, kot pa če bi bil ves čas doma.

V: Gre pa torej za postavljanje prioritet …

A: Ja, točno tako. Za postavljanje prioritet. Saj celo pravimo, da je čas denar. To se pravi, da pravzaprav tehtamo med časom, ki ga boš namenil za služenje denarja in – tule je Marinka lepo rekla ‘dovolj’ – časom, ki ga nameniš prisotnosti v družini. Manj denarja je takrat za nas pomenilo manj komoditete, manj luksuza, manj noblese, … obenem pa več prisotnosti. To dvoje je treba stehtati. Če se to da, če se tega zavedaš. Midva se kar naenkrat zavedala, češ, a to bo sedaj tako, da bom samo še ob sobotah prisoten. V nedeljo se namreč leti na svetovanja, od ponedeljka do petka delaš, v petek ponoči se vrneš in bi edino sobota še ostajala za nas.

V: V nedeljo se leti?

A: V nedeljo se leti! Vsi svetovalci v nedeljo letijo in se v petek vračajo. V nedeljo in petek so letališča najbolj polna … V bistvu bi bila samo še sobota tisti dan, ko bi bil z družino. Sem videl obilo ločenih kolegov svetovalcev, ljudi, ki niso zmogli razmejiti. Je pa težko … Veste ko posel začneš, ni posla. Ko se pa začne, ga je pa nenadoma preveč. In najprej nisi navajen reči ‘ne’, ker si vsemu prej rekel ‘ja’. Je treba zavestno iti v to odločitev.

Sem vesel, da sva z Marinko to takrat naredila. In predvsem to, da sva se skupaj odločila, skupaj dogovorila, da ni bilo nobenih očitkov ne v to ne v ono smer. Še danes lahko rečeva, da je bila to pravilna odločitev …, pravilna in skupna. Si ne očitava v smislu, da sem takrat premalo zaslužil, kako bi bilo, če bi bilo več. Tako sva se odločila, da je en teden na mesec tista odsotnost, ki je za naju znosna. In tako kot je Marinka rekla, včasih je bila odsotnost še navdihujoča in koristna.

V: Še en vidik vzgoje, ki ga papež omenja v svoji današnji katehezi. Pravi, da navzočnost očeta – verjetno tudi matere – ne pomeni nadzora. Kako torej tole razlikovati – navzočnost in nadzor? Kakšna je razlika med tema dvema pojmoma?

A: Ne vem, če se papežem čisto strinjam … Tudi papež ne govori samo o nadzoru. Sem prav posebej podrobno prebral – papež govori o pretiranem nadzoru. Se mi zdi, da moramo podčrtati v njegovi katehezi besedico pretiran. Oče mora opraviti domačo nalogo, mora biti prisoten, oče mora ob podpori žene tudi pognati otroke v svet, jih mora pripraviti na realnost življenja in pri tej navzočnosti opraviti tudi del nadzora. Ne vem kako naj rečem drugače.

Pri nadzoru ne sme pretiravati, še enkrat poudarjam. Torej: biti navzoč, obenem biti čuječ, se spraševati to kar smo že rekli – kje so danes moji otroci, jih pričakati, ko se vrnejo iz “lajfa”. Jaz temu ne bi rekel nadzor, jaz bi temu rekel ljubezen. Meni je mar zate. Sem čul pozno v noč, da sem te počakal … Saj je lažje ležati, lažje spati kot čuti … S takim nadzorom se v resnici izkazuje ljubezen. Da pa je treba iskati ravnotežje ljubeče kombinacije navzočnosti in nadzora. Se mi zdi, da je premalo te ljubeče kombinacije, ko pravzaprav otroke prekmalu spuščamo v okolja kamor ne sodijo, sploh ne bo takih urah.

Oče mora biti prisoten, da nadzira tudi domači računalnik. Otroci so danes namreč klik stran od pošastno perverznih vsebin. Majhni otroci so izpostavljeni ekstremno perverznim spolnim vsebinam – pornografiji. Zasvojenost s pornografijo se kaže že pri najstnikih. Tako, da oče mora “zganjati” nadzor nad uporabo računalnika, da je računalnik v nadzorovanem prostoru. Nalašč uporabljam to besedico, ki je bila tudi meni tuja. Ne da si “kontrol frik”, da ga nadzoruješ tam kjer ga ni treba, pač pa ga nadzoruješ tam, kjer je treba.

Naš primer: otroke smo k skavtom poslali brez starševskega nadzora za 14 dni na tabor. Zakaj? Zato ker sva se midva potrudila, šla k odraslim skavtom, spoznala te mlade voditelje, videla kakšne vrednote imajo, kako delujejo, … S skavti kamorkoli, brez kakršnegakoli starševskega nadzora! Ko pa spuščamo preko optičnega kabla neumnosti v svojo hišo … Pravzaprav v hišo spuščamo vse: evangelij, papeževe kateheze, … pa neumnosti tudi. Tam je nadzor potreben in starša ne naredita prav, če tega nadzora ni. Da je otrok sam v tihoti svoje sobe, klik stran od neumnosti! Ja kdo pa ne bi podlegel? Mlad iščoč človek! Takega imam pred očmi.

V: Nadzor kot zaščita?

A: Nadzor kot zaščita! Če pa nadzora ni treba, ne nadzirat! Ne vsako malenkost: “A imaš jopico? A te zebe?” Teh nadzorov je lahko veliko in jih zganjamo tam, kjer ni treba, tam, kjer je treba, pa ne.

V: Mogoče zdaj preidimo na bistvo vzgoje, o čemer govori tudi papež. Kaj otroci najbolj potrebujejo? To je odnos med očetom in mamo. Ljubezen med očetom in mamo, ki jim dejansko daje varnost. Kaj pomeni biti mož-oče navzoč ob materi svojih otrok? Kaj to za vas pomeni?

A: Bi rekel da se nekoč odločiš. Imam tako izkušnjo, da sem včasih imel vse kaj drugega na prvem mestu kot … Boga recimo … in da dam takoj za Bogom na drugo mesto ženo. Odločil sem se, po neki milosti najbrž, in sem dal javno ženo na prvo mesto kar se ljudi tiče. In ji tudi povedal … Sem se izpostavil možnemu očitku. Tudi otrokom sem povedal: “Žena je moja najpomembnejša oseba v življenju.” Pika! Potem pa naprej – otroci, starši, prijatelji, sosedje … Da postaviš take prioritete … Ko Boga postaviš na prvo mesto, se mi zdi, da avtomatsko postaviš ženo na drugo mesto, otroke, … žlahto, … in kje so potem šele hobiji. Včasih to velikokrat zamešamo.

Otroci nimajo nič proti temu, če so na odličnem tretjem mestu. Se jim zdi normalo, da tja sodijo. Tudi cenijo, če se odnos med možem in ženo krepi, kot se je nama v enem obdobju začel. V odrasli dobi to opazijo in pohvalijo. Najstniki niso še prav radodarni s pohvalami, čim pa izidejo iz najstniškega obdobja, se pa to pravzaprav zgodi. Odnos med možem in ženo je pač treba začeti negovati, začeti se ukvarjati z njim, ga postavljati na prvo mesto. Midva sva se odločila za odraslo-skavtsko pot, to naju je potem napeljalo na seminarje Družine in Življenja, pa potem v zakonsko skupino. To potem samo steče, ko si enkrat v enem tako zdravem okolju.

V: Hm … Gospa Marinka, kako pa vi doživljate ta prvi odnos – z možem kot temelj za vzgojo otrok?

M: Meni se to zdi najbolj pomembno, da imava midva dober odnos in da predvsem vzgajava z zgledom. Da od otrok ne zahtevava nekaj, česar midva nisva sposobna živeti. Se mi zdi, da otroci črpajo predvsem iz tega, ko nas opazujejo, kako se pogovarjava, o čem se pogovarjava, kako živiva, kako usklajujeva različne poglede.

Pri nama, se mi zdi, da zdaj v teh zadnjih letih, ko sva tudi v zakonski skupini, ko bolj poglabljava odnos z Bogom, ko več bereva Sveto pismo in dobre knjige, to delava kar v kuhinji za kuhinjsko mizo. Se pogovarjava kakšnih 15 minut do pol ure na dan in če otroci pridejo mimo lahko kaj slišijo, kaj posrkajo, četudi ni direktno namenjeno njim. Kakšna misel, kaj se jih gotovo tudi dotakne.

V: Mogoče sedaj zadnje vprašanje. Papež tudi pravi, da so očetje nenadomestljivi varuhi in posredniki vere v dobro, v pravičnost in v Božje varstvo. Danes se zdi, da se na sploh v družbi ta vera v dobro izgublja. V dobro … Lahko bi rekli z veliko in malo začetnico. Kako to oživiti? Kako vidva to poskušata?

A: Z molitvijo. Nekoč je Dani Siter, skupaj z ženo Vilmo voditelj gibanja Družina in Življenje, pribil, da je oče v družini varuh zaveze. Mene se je to zelo dotaknilo. Jaz sem torej varuhe zaveze za to, da moliva, sem varuh zaveze za to, da prebirava Sveto pismo, za to, da iščeva Božjo voljo.

To me je takrat kar zadelo in sem se spraševal, če sem v resnici varuh zaveze. Jaz sem najraje take reči kar prevalil na ženo. Od takrat naprej, ne da ne padem, da mi vedno “rata”, ampak vendarle, čutim to, da sem jaz varuh zaveze in tisti, ki da iniciativo za molitev. Nič ni hudega, če da oče iniciativo za moliti v družini. To sem jaz takrat nekako spoznal. In ko oče pokaže iniciativo za molitev in da tudi moli, … Pravzaprav bi bilo dobro, če bi takrat vsaj podprl ženino iniciativo za molitev …

Otroci, sem mi zdi, tako dobijo zavedanje, da je nekaj kar nas presega, dobijo občutek za presežno. Da je Nekaj, kar tudi očeta v vsej njegovi vsemogočnosti, ko ga otroci še pred puberteto vidijo kot vsemogočnega, presega. Ko se oče tako obrača k Nebeškemu očetu, ko prosi za Njegovo milost, pravzaprav v praksi pokaze, da ni vsemogočen. To otroci pač posrkajo in je to del njih, ta zmožnost občutiti presežno.

Občutijo tudi, da je Nebeški oče z nami, tudi z očetom je. Tam, kjer se oče ne obrača na Boga, tam ni toliko milosti. Kot pravi papež, oče tako lahko izgubi pogum in zapusti bojišče. Ja, če tole ni moški izraz! Bojišče! Papež je vedel kateri izraz uporabiti. Vzgoja najstnikov je borba, bojišče. Ne bi ravno primerjali z obstreljevanjem v vojnem stanju, ampak vendarle, oče se mora boriti, da obstane na bojnem polju odnosa z najstnikom. To je naš način … bojevanja in izkazovanja Božjega, bi rekel.

Tako kot je prej rekla Marinka, oče išče Božji namen tudi s prebiranjem Svetega pisma. Mi smo imeli idejo, v moji primarni družini, da Sveto pismo ni za brati, ker se ti lahko zmeša. Ali pa tudi ne razumeš, ti mora kdo razložiti. Božja beseda deluje tudi, če ne razumeš čisto vsega. Se mi zdi, da je treba branje Svetega pisma prav načrtno vnesti v naše družine. Da se Sveto pismo pojavlja na naših policah, na naših kuhinjskih mizah, odprto, prebirajoče, … Tako je možnost, da otrok kdaj kaj prebere in ga kaj navdihne.

Poleg tega sem pa enkrat slišal en rek: “Kjer oče moli, moli cela družina.” Ne podcenjujem moči ženske molitve, imam obilo dobrih izkušenj prav z Marinkino molitvijo. Ampak vendarle, tam kjer oče, kjer gre oče na kolena, sklene roke, zmoli, … je celo statistično pokazano, da je večja verjetnost, da otroci v odraslem obdobju ohranijo vero. Jaz trdno verjamem v to. Še posebej za sinove je ključna očetova molitev.

V: Še gospa Marinka, še vaša sklepna beseda … Kako pa vi vidite pomen te očetove molitve in potem tudi skupne seveda.

M: Ja, molitev nama v življenju veliko pomaga. Lažje je iti skozi težke situacije, lažje je sprejeti kakšne odločitve, ki so negotove, ko še ne vidiš kako se bo izšlo, ampak, če zaupaš v Boga v njegovo pomoč, da ti bo stal ob stani, lahko sprejmeš težke odločitve.

Zelo pomembno se mi zdi, da to vlogo očeta v družini tudi žena podpira, predvsem s tem, da mu kaže spoštovanje. Predvsem je pomembno – tudi jaz se na tem področju še vedno učim – da se žene ne skoncentriramo samo na to kar še ni popolno, kje ga je pa še polomil, kaj bi lahko še izboljšal, ampak da damo tudi priznanje za vse tisto, kar dobrega naredi za družino. Ker tega je mnogo več, samo žene to težko izrazimo, oziroma se nam to zdi kar nekaj samo po sebi umevnega.

Res se mi zdi vloga očeta pri vzgoji v družini nenadomestljiva. Jaz sem to videla pri svojem dvomesečnem dojenčku, ko še ni dajal kakšnih posebnih izrazov na obrazu, tudi bolj sem takrat jaz skrbela z njega, ga dojila, previjala. Potem je pa mož šel za 14 dni v tujino in ko se je vrnil, je ta mali otrok – jaz sem čisto osupnila – izrazil z obrazom tako veselje, tak nasmeh, kot ga še nikoli nisem videla na njegovem obrazu. Kako se je dvomesečni dojenček razveselil očeta, ko se je vrnil po 14-dnevni odsotnosti! Se pravi, da je čutil njegovo navzočnost.

V: Sklenimo torej današnjo katehezo s tem povabilom k večji navzočnosti očetov, rekli ste ne samo fizični, ampak predvsem duhovni, čustveni, psihični …

A: Čuječi prisotnosti.

V: Sklenimo torej s to čuječo prisotnostjo očetov v naših družinah. Marinka in Aleš Čerin najlepša hvala za obisk v našem studiju. Želim vama lep večer še naprej.

A: Hvala lepa za povabilo.

M: Hvala lepa. Nasvidenje.

0 odgovorov

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja