Dam, pa ne do konca. Da ohranim vpliv in moč.

V Sloveniji se je v preteklih desetletjih razpasla gradnja predimenzioniranih hiš. Tudi 400 m2velike hiše niso izjema. Pred gradnjo namreč čisto racionalno razmislimo, dvignemo hišo za nekaj vrst “ceglov” in že imamo – namesto podstrehe – bivalno mansardo. Tako hiša dobi možnost bivanja več družin pod isto streho. Logično in seveda finančno ugodno. Računaš, da se bosta z ženo na stara leta, ko bodo noge opešale, preselila v pritličje, v nadstropjih bodo pa lepo “pospravljeni” otroci z družinami. Izgleda sanjsko.

Poznam človeka, ki je za svoje štiri otroke v isti hiši “naračunal” in zgradil za vsakega eno stanovanje. Ob gradnji, ki ni potekala na lahek način in je trajala desetletja, si je precej uničil hrbet. Sedaj je zagrenjen. Dva otroka sta že odšla, dva pa še bosta, se mi zdi. Z ženo bosta najbrž ostala sama v ogromni bajti …

Krvavi žulji in uničena hrbtenica

Če le moreš torej, narediš hišo zase in za svoje otroke. Ta mlade dva se v stanovanjski stiski in – roko na srce – tudi v iskanju komoditete, v resnici velikokrat preselita v zgornji “štuk”. Tako ju imaš kot tast na dosegu roke in v območju svojega vpliva. Tako jih lahko “pokomandiraš”, jim ukazuješ ‘kaj, kdaj in kako bomo kaj delali’ in če te ne ubogajo, jim nabijaš krivdo nehvaležnosti. Da ne cenijo dovolj tvojih krvavih žuljev in uničene hrbtenice.

Če pa bi si otrok ali bog-ne-daj zet dovolili v stanovanju kaj spremeniti – na primer podreti kakšno predelno steno, se nanj jeziš, ker ‘podira, kar s zgradil s svojimi rokami’. Daš, pa ne do konca. Da ohraniš vpliv in moč. Če sin ali zet ni dovolj močan, ali že če ni enoten s svojo ženo, težko odide, četudi bi celo finančno zmogel.

Včasih niti ni nujno, da tast lahko pride v copatih k ta mladim, pa vseeno ohrani moč vpliva. Preko čustev. Če pa še zakonec potegne s svojimi starši, je katastrofa blizu. Spet smo pri onem svetopisemskem: “Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.” 1 Mz 2,24, ki ga ne opravimo do konca in sploh ne v tem vrstnem redu. Včasih tega procesa ne zmoremo opraviti vse do smrti staršev, velikokrat niti po smrti staršev ne. Gre za princip “oditi-se pridružiti”, ki ga imamo zapisanega prav na začetku Svetega pisma, ko nam je Bog pravzaprav ukazal, da pretrgamo vez z matično družino in ustvarimo novo družino – novo entiteto. In vsaka entiteta ima, če želi obstati, svoje meje. 

Zarisati meje, doseči dogovor in skrbeti za uresničevanje

Seveda je rešitev ‘več generacij v eni hiši’ učinkovita, cenovno ugodna in ima tudi sicer veliko prednosti. Stari starši, recimo, vidijo odraščati ‘otroke svojih otrok’, v hišo se povrne – bogdaj – otroški živ-žav, generaciji si lahko pomagata med seboj. Stari starši popazijo na vnuke, ta mladi ta starim pomagajo pri premagovanju starostnih tegob ali pa samo pri premagovanju osamljenosti.

A sobivanja se je treba lotiti odgovorno, kar je precej velika redkost. Tu nalagam težo odgovornosti na tasta. Tast mora poskrbeti za to, da se sobivanje (spo)razumno uredi. Tast je glava osnovne družine, on ima moč in vpliv v svojih rokah, on na koncu odloči. No, tako naj bi bilo … Če ni tako, potem kličemo težave v hišo in za mlade je bolje, da jo takoj popihajo stran. Tast mora najprej v svoji glavi narediti odločitev, da želi izgubiti nekaj moči– ali še bolje – se je voljan sprijazniti s tem. To vem da moškega boli.

Tast je tisti, ki poskrbi za to, da pride do pogovora o načelih in praktičnih rešitvah sobivanja, da pride na koncu do jasnega dogovora. Tast naj tudi poskrbi, da se dogovor jasno zapiše. Tako vsi vemo kaj točno smo se zmenili, zapisan dogovor je moč v prihodnosti pogledati, če je treba, spremeniti.

Tast je tudi varuh zaveze (dogovora) in njegovo uresničevanje redno preverja s sinom ali zetom. Tast tudi ustavlja svojo ženo, če slučajno preveč pametuje in se preveč vtika v vzgojo vnukov, če je preveč “proaktivna” pri pomoči, če želi biti stalno na obisku in motiti zasebnost mlade družine.

Skratka, tasti, treba se je sprijazniti z nekaj izgube moči, omogočiti risanje meja, sklepanje dogovora in skrbeti za njegovo uresničevanje. A izguba moči najbolj boli, kajne?

Članek je bil prvič objavljen na Časnik.si, spletni magazin z mero.

Foto: Aleš Čerin

4 odgovorov
  1. Tadej
    Tadej says:

    Dobro napisano in tako naj bi tudi bilo. Poleg opisanih nevarnosti in težav so velikokrat prisotne še novo nastale tegobe med ‘tastom in taščo’, saj je to obdobje, ko več ali manj vse doleti mena in še kakšne druge spremembe, ki se potem lahko na nek način rešujejo v okviru razširjene družine. S tem je pa katastrofa samo še bliže. Za reševanje vseh teh kompleksih situacij, pa je še tako velika modrost velikokrat premalo in se je treba hočeš nočeš zanašati na Boga, ki edini lahko reši ta gordijski vozel. Blagoslov vsem :-).

    Odgovori
    • Aleš Čerin
      Aleš Čerin says:

      Tadej, hvala. Ja, tudi to je res. Težave med “ta starima”, ki se še kako lahko odražajo tudi na mladih. Vključevati Boga v vse svoje odnose, to je to. A tudi sam narediti svojo “domačo nalogo”. Vse dobro.

      Odgovori
  2. Gregor
    Gregor says:

    Še nisem tast, ampak opažam, kako je v nas skoraj gensko zapisano “Če le moreš torej, narediš hišo zase in za svoje otroke. “. Za svoje si želim, da bi odrasli na “svojem” in radi prihajali domov na obisk. Pomagali bomo, seveda, ampak v tem obdobju se mi zdi je največ, če jih znaš naučit in pripravit, da bodo lahko samostojni in “si upali”.

    Odgovori
    • Aleš Čerin
      Aleš Čerin says:

      Bravo Gregor za tele besede: “…jih znaš naučit in pripravit, da bodo lahko samostojni in “si upali.”” Ločevati bistveno od nebistvenega in jih pripraviti na sveti, ki prihaja, na svet v katerem so viharji. Močni viharji. Vse dobro.

      Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja