,

Intervju za Slovenski katehetski urad: Potrpežljivost pri vzgoji

Aleš, na vašem blogu »Preprostost« pri opisu avtorja piše »mož, oče štirih otrok, dedek, skavt, predavatelj, podjetnik, bloger«. Kako združujete vse naštete vloge?

Prav lahko. Otroci odhajajo do doma, prihajajo pa vnučki in se nekako izravna s prej. S tem, da imava z ženo z vnuki precej manj dela kot z otroci 🙂 Poleg tega pa kot skavt nisem več aktiven v državnem in mednarodnem okolju, pač pa samo v okviru lokalne skupine. Predavanja, pa naj bodo poslovna ali druga, izobraževanja in svetovanja so pa delo v katerem preprosto uživam. Pisanje bloga Preprostost in tudi pisanje za spletni portal Časnik.si mi je pa izredno pomembno in v zadovoljstvo. Tako se prisilim v razmišljanje. Opazil sem, da če človek piše, ga to naredi »čuječega« in občutljivega za dogajanje v družbi. To zahteva tudi razmišljanje in ukvarjanje z družbenimi pojavi, kar mi je bilo včasih kot naravoslovcu zelo težko. Pa še to je, da me pisanje mojstri v izražanju misli, kar mi je pomembno in dragoceno.

Od kje izvira vaše navdušenje nad »bolj preprostimi izbirami«, kot je zapisano v podnaslovu bloga? Kaj vas vodi pri pisanju bloga?

Tole je precej dolga zgodba … Verjetno moje navdušenje za »bolj preproste izbire« izvira že iz družine, iz vseživljenjske »frančiškovske« izkušnje bratov kapucinov v naši župniji in tudi izkušnje preprostega bivanja v naravi pri skavtih. Duha preprostosti, ali kot mu pravijo kapucini – uboštva, sem srkal torej že pri verouku.

Celo pri svojem poslovnem delovanju sem odkril, da so naša delovna mesta obremenjena z odvečnim – največkrat z odvečno birokracijo, ki jo je treba odstraniti in delo popreprostiti. Tako sem prišel na idejo, da bi začel odstranjevati odvečno tudi iz svojega življenja.

S pisanjem bloga želim širiti zavedanje o pomenu »bolj preprostih izbir« na naša življenja in prinašati tudi praktične vsakdanje rešitve. Včasih si ljudje česa kar ne upamo poskusiti, ko pa vidimo dovolj podrobno napisano in da je nekdo napisano tudi uporabil v praksi, nas to spodbudi k akciji.

Ali je preprostost izziv in priložnost hkrati?

Res, oboje je. Iskati bolj preproste izbire v življenju ni lahko, niti ni preprosto, pač pa zahtevno in razmišljujoče plavanje proti toku potrošniške miselnosti. Tudi priložnost je – za odvreči odvečno »kramo« iz naših življenj. Kaj in koliko je za koga odvečno, pa je spet izziv iskanja …

Veliko pišete in predavate. Katere teme ljudi v današnjem svetu najbolj nagovarjajo? Kdaj se vam zdi, da ste spodbudili razmišljanje, morda celo pripomogli k spremembi delovanja?

Ja, kar veliko predavam okoli. Tudi po župnijah. O iskanju bolj preprostih izbir, o vodenju družine, o solidarnosti, o tem česa vse starši »oropamo« svoje otroke.  Vesel sem, ko se ljudje oglasijo, da so kakšno reč spravili v življenje. Tudi sicer verjamem v moč besede, seveda besede, ki temelji na izkušnji in je podprta z dejanji. Nikoli ne vemo, kaj vse lahko z jasno besedo spremenimo v glavi sočloveka. Res je kot pravita reperja Murat & Jose: »V besedi je moč.«

Naša kateheza je namenjena katehetom, pa tudi staršem in vzgojiteljem. Kako vzgajati, da bo že otrok znal izbirati preprosto?

Klasičen odgovor je seveda  z zgledom in to drži. Dodal bi še, da z ozaveščanjem in s podajanjem velike slike. Pri tem pa je treba biti potrpežljiv in vztrajen. Marketinška industrija je namreč  močno psihološko podprta in usmerjena v veliki meri na otroke. Nemogoče je, da se otrok sam upre skušnjavam tega sveta. Pri odločitvah mu moramo pomagati – kot sem rekel – s plastičnim podajanjem velike slike, ozaveščanjem in lastnim zgledom. A prej moramo biti sami ozaveščeni starši.

Če se ozrete na vzgojo svojih otrok in vnukov, na kaj ste ponosni? Bi lahko oblikovali pet vzgojnih načel, ki ste jim sledili in bi jih zagotovo še enkrat ponovili?

Otroke sva vzgajala skupaj z ženo. Prav vesela sva, ko vidiva, kako se lepo osamosvajajo, kako v zgodnjih dvajsetih  odgovorno samostojno zaživijo, kako so odprti za življenje in kako so pripravljeni narediti tudi kaj za skupno dobro. Z ženo sva izjemno vesela, ko opazujeva vnučka, ki rasteta v ljubečem okolju harmoničnega odnosa. Evo, na vse to sem ponosen.

Pet načel? Tole vprašanje je pa težko, moram dobro premisliti. Prvo načelo:  Ohrani vero v Boga in ljubi svojo ženo. Boga postavljaj na prvo mesto, na drugo pa ženo. Otroci dobro odraščajo le v okolju, kjer se počutijo varne. Drugo: Imej otroke rad in jim to tudi pokaži, tako da jim posvetiš čas in ne le denar ter materialno. Tretje: Premisli, kakšne odrasle ljudi bi rad iz svojih otrok in vsak dan vztrajno deluj v tej smeri. Četrto: Otrok ne razvajaj. Omogoči jim izkušnje, tudi težke. Življenje v katerega bodo vstopili ni lahko, še precej težje je in z več skušnjavami kot naše. Peto: Spusti otroke v svet. Omogoči, da se postopno osamosvajajo in prevzamejo odgovornosti. Naj pa kar povem, da tem načelom nisem uspel vedno slediti in sem velikokrat padel. Sedaj za nazaj sem »pameten«.

Všeč mi je pa tudi tole o otrocih iz Preroka, Kahlila Gibrana: »Vaši otroci niso vaši otroci. Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so. Po vas prihajajo, a ne od vas. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.« Splača se prebrati tole celotno besedilo o otrocih. Po moje je tole najboljši vzgojni napotek staršem in vzgojiteljem. Kdor ga razume in ponotranji, pri vzgoji ne more zaiti.

V tokratni reviji je osrednja tema posvečena blagru »Blagor ubogim v duhu«? Kaj vam pomenijo blagri? Kako jih izpolnjevati v vsakdanjem življenju?

Tole je pretežko vprašanje zame. Najbrž je bolj za kakšne teologe … Smo pa blagre enkrat obravnavali pri skavtih, ko nam je pri tem pomagal škof Jurij Bizjak. Škof nam je razložil blagre in sem si prav zapisal, da ta o »ubogih na duhu«, iz katerega se včasih malo ponorčujemo, pravzaprav govori o tistih, ki se zavedajo svojih pomanjkljivosti in prosijo Boga za pomoč, o tistih, ki niso naduto samozadostni. Tudi pri vzgoji otrok je treba prositi Boga za pomoč, pravzaprav mu jih kar izročiti – po tem seveda, ko postoriš vse kar je v tvoji moči. Najbolj me pa zadane zadnji, oni o zasramovanju, preganjanju in o plačilu v nebesih.

Ob začetku katehetskega leta se srečujemo s pisanjem načrtov. Za nekatere je to rutina, za druge nujno zlo, za tretje pa dobrodošlo orodje. Kako vi pojmujete načrtovalni proces? Zakaj se vam zdi potreben?

Ne vem sicer kako izgleda načrtovalni proces ob začetku katehetskega leta. Niti ne vem, kdo ga v resnici piše. Kateheti? Tako lahko le na splošno rečem, da je načrtovalni proces, če je dobro zastavljen, odlično orodje, ki nam omogoči, da razmislimo o namenu in ciljih našega dela ter o poteh, ki vodijo do uresničitve ciljev. Podobno kot pisanje bloga, nas pisanje načrta mojstri v izražanju misli, bistri in usmerja v »delati prave reči, na pravi način«. In če načrt potem vzamemo resno in ga poskušamo udejanjiti, ja, potem je to pravo orodje. Delati načrt samo zato, da ga imamo, da nekomu pokažemo nekaj na papirju, potem nima prav veliko smisla.

Številne dejavnosti so povezane tudi s hitrim tempom. Kje sami črpate moč za delovanje? Si vzamete tudi čas zase, za svojo dušo?

Seveda. Moja ljubezen so dolgi, večdnevni pohodi po Sloveniji, ko se sam ali pa le z najbližjimi – ženo ali otroki – odpravim po naših gozdovih, mimo osamljenih kmetij, skozi mesta in vasi. Letos sem se odpravil na štiridnevno romanje po Jakobovi poti od Ljubljane do Trsta. Vsako leto grem tudi na skavtski tabor. Skoraj vsakodnevno se tudi ukvarjam s športom. Zadnje čase me navdušuje orientacijski tek, ki je zame idealen šport: gibanje po neznanem terenu v naravi, »dela« pa oboje – telo in glava. Dvakrat letno pa greva z ženo tudi na seminar za zakonce, ki ga organizirata Dani in Vilma Siter.

In še nekaj besed v spodbudo ob novem katehetskem letu …

Želim vam veliko moči in potrpežljivosti pri poučevanju in vzgoji vaših »strank« – zahtevnih in napornih mladih. Robert Baden Powell, ustanovitelj skavtstva, je na vprašanje zakaj je vredno biti skavtski voditelj (po moje to velja tudi za vas katehete) odgovoril: »Voditelj lahko zaigra na struno v mladem človeku, ki odzvanja v večnost.«

Foto: Aleš Čerin

0 odgovorov

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja