Mami, greva na faks

Mame na informativnem dnevu

Sin je bil v soboto na informativnem dnevu na pedagoški fakulteti. Pravi, da so nekatere dijake, kmalu študente – torej so stari kakih osemnajst let, na informativni dan pospremile njihove mame. Mame so se zanimale, kako je z vpisnimi pogoji in še vse drugo jih je zanimalo. Ko bo čas za vpis na fakulteto, bodo – mame seveda – izpolnile tudi formularje za vpis in hodile na govorilne ure. Tudi v medijih sem zasledil zapis na to temo. Celo anketo so objavili, kjer je kar četrtina glasovala za to, da bi bili pripravljeni svojega otroka spremljati na informativni dan na fakulteto.

Včeraj je Branko Cestnik na svojem Facebook profilu objavil povezavo do članka na Vatican Insider-ju, kjer govorijo o tem, da bo “mamizem”, ki ga definira kot “veliko dozo čustvene odvisnosti (predvsem moškega) od svojih staršev (predvsem od mame)” prištet med razloge, zaradi katerih se lahko razglasi ničnost zakonske zveze. In naprej pravi: “Če se je torej nekdo poročil, da bi v ženi našel nadomestno mater ali pa se poročil in kljub poroki ostal premočno vezan na svojo mamo, se to lahko razume kot huda čustvena nezrelost, ki je vplivala na zmanjšanje svobodne volje pri odločanju za poroko.”

“Kličem v zvezi z razpisom. Za sina gre …”

Zadnjič mi je podjetnik, lastnik podjetja z nekaj deset zaposlenimi pripovedoval, da so se na oglas za službo (za precej tipično moško delo), javljale tudi mame in se zanimale o podrobnostih razpisa. Njemu je bilo sicer že na podlagi tega jasno, koga pa prav zares ne sme vzeti v službo.

Med znanci je pred časom krožila zgodba, da si je najstniški sin med počitnicami želel s punco sam na morje, pa se je skrbni očka vrgel v internetno iskanje primernega apartmaja, se dogovoril z lastnikom o vseh podrobnostih in seveda apartma tudi plačal. Ker se ubogi otrok še ne znajde dobro. Aha, za poskrbeti za streho nad glavo na morju je še otrok, za imeti punco – in vse dejavnosti, ki gredo zraven, je pa že zelo odrasel. Kaj se nam je zgodilo, da smo tako iztirili, da otrokom (se mi zdi, da predvsem mame sinovom) ne omogočimo izkušenj, ki bi jim omogočale samostojno življenje? Po eni strani jim ne omogočimo niti najbolj osnovnih izkušenj kot je izpolnjevanje formularjev za vpis na fakulteto, po drugi strani, pa jim že v zgodnjih najstniških letih omogočimo spolne izkušnje.

O maminih sinčkih je sicer odlično razmišljal že Miha Mazzini pred slabimi štirimi leti.

Začne se v otroštvu, se nadaljuje v najstniških letih in se potegne v zrela leta

Spomnim se primera, ki se mi zdi prav boleče ilustrativen. Nekoč sem v bolnišnici spremljal obnašanje mame, ki je prišla po sina, ker so ga odpustili iz bolnišnice. Fant je bil v zgodnjih najstniških letih. Mama ga je oblekla, ga tudi počesala in ko si je ubogi otrok poskusil sam popraviti nogavice, ga je nežno udarila po roki in zažvrgolela: ”Zakaj pa imaš mamo? “.

Nesamostojnost otrok podpira tudi šolski sistem. Starši morajo biti vsakodnevno aktivno vključeni v domače naloge, v brskanje po zvezkih. Mame – in tudi očetje, da ne bo pomote – namesto otrok delajo celo projektne naloge. Brskajo po internetu, iščejo ilustracije, lepijo plakate, … Učitelji take naloge tudi dobro ocenijo, četudi se na daleč vidi, da niso plod samostojnega dela otroka. Naloge, kjer je opaziti, da starši niso imeli prstov vmes, so ocenjene slabše. Narobe svet!

Skrb za nesamostojnost svojih otrok starši gojimo tudi globoko v najstniška leta, ko se na primer otrok vpisuje v srednjo šolo. Ste že kdaj slišali starše, kako se pogovarjajo med seboj: “Kam ste se pa vi vpisali?”. Kot da se starši kam vpisujejo! Pa saj pravzaprav v resnici se vpisujejo. Namesto petnajstletnika se najprej odločijo na katero šolo bo hodil. Ker on ne ve, kaj je zanj dobro! Namesto najstnika tudi izvedejo simbolni akt vpisa. Kot da najstnik ne ve, kako mu je ime, kdaj se je rodil, kako je ime očetu in materi, … Prav ne privoščijo najstniku, ki bi tako rad bil odrasel, nekaj samostojnosti.

Poznam možakarja, Nemca, starega okoli 60 let, ki je vpričo mene iz Poljske (tam sva bila skupaj kot svetovalca), po telefonu “rihtal” stanovanje v Frankfurtu – svojemu 26 let staremu sinu. On še ne zna, je bil izgovor kolega. Tako se nesamostojnost potegne v trideseta, štirideseta, … in tudi naprej. Skrb za nesamostojnost se da seveda prignati tudi do skrajnosti. Poznam možakarja, ki je star malo čez petdeset, pa mu mama še vedno kuha, pere, … in tudi umiva lase.

Tudi drugačne zgodbe

V zanimivi knjigi Milene Miklavčič ‘Ogenj, rit in kače niso za igrače’ je opisana zgodba najstnika iz Žirov, ki je leta 1967, star komaj dobrih štirinajst let, kupil parcelo za hišo in začel graditi. Najstnik je hodil v šolo, raznašal časopis, igral na veselicah, … in počasi – v glavnem s svojimi rokami – zidal hišo. Seveda si je pridobil tudi vse papirje in ogromno izkušenj. Iz njega se je razvil uspešen podjetnik.

Ivo Boscarol, direktor uspešnega podjetja Pipistrel, ve povedati, da si je na dan vpisa na fakulteto v Ljubljani poiskal stanovanje in službo, s katero se je ves čas študija preživljal.

“Vaši otroci niso vaši otroci …

… sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so. Po vas prihajajo, a ne od vas. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.” pravi Kahlil Gibran v knjigi Prerok. Kdor to in nadaljevanje zgodbe razume in udejanja, v vzgoji ne more zaiti. Pika.

Foto: Aleš Čerin

0 odgovorov

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja