Zloraba četrte božje zapovedi

V oktobrski mesečni prilogi Naša družina sem v članku »Zakone rešuje vera«, avtorja dr. Stanislava Slatineka, prebral tele besede: “Kadar matere skrbijo za mladoletne otroke, jih vzgajajo tudi tako, da jim dajo vedeti, da bodo v starosti in bolezni oni skrbeli zanje. Nekatere matere otrokom takole rečejo: “Ko bom opešala, me boš pa ti preživljal!” Poznamo veliko primerov, da so otroci pustili šolo in se niso poročili samo zato, da so skrbeli za enega od svojih bolnih in onemoglih staršev. Tako ravnanje lahko samo pohvalimo. So otroci, ki so sposobni tako velike žrtve in krščanske ljubezni. Vsi otroci pa tega ne zmorejo.” V novembrski številki iste revije se je na to odzval že psihoterapevt Janko Bohak.

V resnici poznam kar nekaj primerov, ko so se otroci odpovedali svojemu življenju, da so poskrbeli za svojega starša. Sinovi se velikokrat niti ne poročijo, ker – za mamo – nobena ni dovolj dobra. Pravzaprav si v takih primerih mama svojega sina kar preprosto “rezervira” za na stara leta.

Pod krinko spoštovanja četrte božje zapovedi, se fantom (in tudi dekletom, a po moje manj) vzbuja slabo vest že v rani mladosti. Tako, da otrok niti ne opazi. Z vnaprejšnjim vzbujanjem krivde ljubeče slovenske matere počasi, s skoraj nevidnimi nitmi privežejo fante nase. Vsota teh sicer drobnih niti je tako močna, da ko pride čas, fant preprosto ne more oditi v svet. In z nepripravljanjem na samostojno življenje ga naredimo še fizično odvisnega od “hotela mama”, v resnici nesposobnega zaživeti na svoje.

Tako je v resnici nemogoče zapustiti starše ali bolje, sila, ki bi bila za to potrebna, je premajhna.

Privezan na mamo

Poznam primer moža z velikega grunta v eni od gorskih vasic na Gorenjskem, kjer se sin, ko bi bil čas za to, ni poročil. Iz spoštovanja do matere. Če je imel kakšno dekle, ni bila dovolj dobra – za mater seveda. Vse je spodila. Ko se je možakar že krepko v zrelih letih, želel poročiti z vdovo z otrokom je dejala, da “take s teličkom pa že ne bo jemal”. Mati je slabo skrbela za gospodinjstvo. Niti kuhala ni, zato sta živela slabo in v zanemarjenem. Hiša se jima je začela podirati na glavo.

V obupu se je sin – tedaj že preko šestdeset – lotil celo novogradnje. Nekako na pol, a z namenom, da bi le privabil kakšno mlado na kmetijo. “Da bi ta mlada imela kmečki turizem,” je dejal. Ko se je mati pri skoraj stotih letih poslovila s tega sveta in ko je bil sin star okoli sedemdeset, je bilo seveda vseh sanj konec. Nekaj let po smrti matere je umrl še sin. Osamljen, zagrenjen, zapuščen.

Kmetija sedaj žalostno propada. Zaradi zlorabe četrte božje zapovedi, ki jo dr. Slatinek postavlja na piedestal velike krščanske ljubezni, ki je ne zmore vsak otrok.

Herojska žrtev za očeta

Drug primer: Bogati in ekstremno škrti oče je – namesto, da bi si po smrti žene sam uredil življenje, da bi poskrbel za zdrav odnos z žensko – privezal nase svojo mlado hčer. Skrbela je zanj in za njegove muhe. Ko je možak zapustil svet, je bila hčerka že krepko preko petdeset, blizu šestdeset. Biološka ura je odbila, pa vendar je bilo očitno, da gospa hrepeni po odnosu. Hišo, vrt, celo ograje okoli vrta, … vse je dala preurediti, polepšati, popraviti. Tudi za sebe je začela bolj skrbeti. Da bi se vendarle našel kakšen ženin. Ni ga bilo. Osamljena je kmalu umrla. Zaradi herojske žrtve tako cenjene krščanske ljubezni do očeta.

Ko takole hodim po podeželju in opazujem propadajoče kmetije, imam občutek, da je za veliko propada, med drugimi okoliščinami kriva tudi zloraba četrte božje zapovedi.

Kaj pomeni “spoštovati”?

Katekizem katoliške Cerkve, ko razlaga četrto božjo zapoved (Spoštuj svoje starše), pravi takole: “Otroci dolgujejo staršem spoštovanje (otroško vdanost), hvaležnost, učljivost in pokorščino. … Če bi se starši znašli v položaju pomanjkanja, bolezni, osamljenosti ali starosti, so jim odrasli otroci dolžni moralno in gmotno pomagati.” Pravilno! A kaj, če prihaja do zlorabe nekaterih pomenov teh plemenitih besed? Predvsem “otroška vdanost” in “pokorščina” sta taki, ki se ju da zlahka zlorabiti.

Sam sicer menim, da otroška vdanost nima veliko povezave s spoštovanjem, četudi ima v besedica “vdan” v SSKJ” naslednji pomen: ki čuti veliko čustveno naklonjenost in spoštovanje do koga, združeno s pripravljenostjo upoštevati njegovo voljo, potrebe, želje. 

Menim tudi, da se otroška vdanost – predvsem drugi del – vdanost s koncem otroštva konča. Če se ne, se tu skriva velika možnost za zlorabe. A kdaj se otroštvo v naših krajih pravzaprav konča? Pri petnajstih, dvajsetih, tridesetih, ….? Kdaj je mati – pa še recimo brez moža – sposobna dojeti, da je čas, da sina pusti v svet. Če noče sam oditi, kdaj bi ga bila sposobna sama “brcniti” v svet?

Tudi beseda pokorščina ima precej negativne konotacije in potenciala za zlorabe. V SSKJ pokorščina naslednji pomen: priznavanje oblasti, gospostva koga. Prav oboje – oblast in gospostvo – je marsikateremu staršu težko spustiti iz rok in oboje se rado zavleče na tak ali drugačen način v pozna leta otrok. Tudi, ko že davno niso več otroci.

Mi je pa v Katekizmu katoliške Cerkve všeč, da v okviru razlage četrte božje zapovedi piše, da imajo “starši dolžnost ljubiti in spoštovati otroke kot osebe in kot božje otroke”. In prava ljubezen se kaže po moje prav v tem, da otroka starši vzgojijo tako, da je na koncu otroštva dobro opremljen za samostojno življenje, da je sposoben zaživeti samostojno in da lahko brez slabe vesti vstopi v nov odnos. Sveto pismo to sicer lepo opiše že v prvi Mojzesovi knjigi (1 Mz 2, 24), potem ko Bog Adamu predstavi Evo: “Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.” Kako težke besede za marsikatero mamo (tudi očeta!), ki v sebi dolga leta goji lastniški odnos do svojih otrok (predvsem sina): zapustiti starše, pridružiti se ženi, postati z njo “eno meso”.

Na nevarnost lastniškega odnosa do svojih otrok je briljantno opozoril Kahlil Gibran v Preroku: “Vaši otroci niso vaši otroci. Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so. Po vas prihajajo, a ne od vas. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.” Mag. Janko Bohak v odgovoru na članek dr. Slatineka priporoča staršem za meditiranje prav te besede. Res, če starši tole dobro razumemo, ne bomo napletli na tisoče nevidnih niti okoli otroka, niti, ki bi preprečevale njegov odhod v samostojnost in v drug odnos.

Se je treba zavarovati pred zagrenjenim ostarelim človekom

Kapucin Miha Sekolovnik je okviru Socialnega tedna 2012 v pogovoru z naslovom ‘Krivulje življenja – tri generacije na istem kavču’, na vprašanje iz občinstva “kako skrbeti za ostarele starše” takole odgovoril (od 48:20)“Ne se bati ostarelega človeka … Se je pa treba zavarovati pred zagrenjenim ostarelim človekom, ki ti lahko stalno nalaga krivdo, da ne poskrbiš dovolj dobro zanj. Tako, da je en zakon tudi to: “Poskrbi zase najprej, potem lahko za drugega.” … Se mi zdi nevarno nasesti temu, da se starši delajo bolj nemočne kot so. Tega, da bi več nemoči prodajali navzdol svojim otrokom kot jo imajo, ne smemo kupiti od staršev. Človek mora celo življenje rasti, ker človek lahko raste v veri, zaupanju, ljubezni …”

Še praktični vidik

Kaj če bi vsi otroci tako herojsko poskrbeli za svoje starše, da bi se odpovedali starševstvu? V Sloveniji poprečna ženska rodi nekaj več kot enega, okoli 1,2 otroka na žensko. Si predstavljate, da bi si vsi starši takole “rezervirali” enega otroka, ki bi se herojsko odpovedal starševstvu, da bi poskrbel za starša? Za starševstvo nam ostane samo še (v poprečju seveda) okoli 0,2 otroka. Enega otroka bi torej “pokurili” za starša, 0,2 otroka pa za starševstvo. V resnici gre slovenski narod s staranjem prebivalstva v biološki propad. Med drugim tudi zaradi herojsko velikih žrtev otrok in njihovega udejanjanja – bolje zlorabljanja – “krščanske ljubezni”. Temu bi sam raje rekel patologija odnosov.

Članek je bil najprej objavljen na Časnik.si.

Foto: Aleš Čerin

2 odgovorov
  1. Mateja Jemec Tomazin
    Mateja Jemec Tomazin says:

    Hvala za prispevek. Samo majhna (dobronamerna) opomba. V SSKJ ni definicij, ampak gre za pomene, napisane na podlagi zbranega gradiva. Gradivo za SSKJ se je začelo zbirati že konec 50-ih let prejšnjega stoletja in verjetno vsi opazimo, da so se razmerja še kako spremenila. Zato je treba tudi razlage v slovarju vzeti z zrnom soli, kajti jezik je odraz narodovega vedenja in nikakor tisti, ki narodovo vedenje/mišljenje/obnašanje narekuje.

    Odgovori
    • Aleš Čerin
      Aleš Čerin says:

      Spoštovani! Najlepša hvala za tole opombo. Odlično! Mi je odlično, da se takole izboljšujemo. Sem v besedilu popravil.

      Se strinjam, da so razlage zapisale narodovo vedenje, a po drugi strani imam občutek, da na nek način tudi vplivajo na naše vedenje, mišljenje in obnašanje. Se mi zdi, da je podobno kot veselje in smeh. Če si vesel se smejiš, a – meni se je zdelo zelo zanimivo – če se smejiš, to vpliva tudi na povečanje veselja. Zanimiva je ta človeška narava.

      Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja