Baragova pot: Po poteh pustolovskega misijonarja (FOTO)

Moj prijatelj Uroš Primc je prav gotovo najbolj dejaven skrbnik Baragove poti. Velikokrat jo obišče z izvijačem in drugim orodjem, tako, da je pot stalno lepo prehodna in da so označevalne tablice na svojem mestu. Skratka, Uroš je duša poti poimenovane po slavnem slovenskem misijonarju, škofu, popotniku in slovničarju.

Dvakrat sva se letos odpravila po poti z namenom, da jo dobro opiševa in da 20-kilometrsko pot, primerno za vse letne čase, dobro predstaviva ljudem. Napisal sem opis poti (kratek in dolg), ki naj vam bo v pomoč, da se na poti ne izgubite. S pomočjo GPS zapisa in Geopedije sem izdelal tudi priročen in – upam uporaben – zemljevid poti.

Na kratko o poti

Dostop: Iz Ljubljane in Novega mesta je dostop do Trebnjega z vlakom. Železniška postaja je oddaljena 250 m od začetka poti. Parkiranje avtomobila je možno v Trebnjem pri župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja ali nasproti cerkve pri Baragovi galeriji. Parkiranje je brezplačno.

Čas hoje, dolžina in višina: 6 ur zmerne hoje; 20,1 km (varianta 1) ali 19,2 km (varianta 2), 820 m skupne pridobljene nadmorske višine, najvišja točka: Trebni vrh (581 m), najnižja točka: Dobrnič (242 m)

Pot: Trebnje – Trebanjski grad – Odrga (varianta 1) – Velika in Mala jama (varianta 2) – Trebni vrh – Vrhtrebnje – Šahovec – Dobrnič – Vavpča vas – Železno – Knežja vas – Mala vas – Luža – Grič – Belšinja vas – Benečija – Trebnje

Primernost: Tura je primerna za vse, ki zmorejo zmerno hoditi več ur. Pot ni nikjer nevarna ali izpostavljena in vodi večinoma skozi gozdove, travnike in vasi. Večinoma hodimo po naravnem terenu, asfalta ni veliko. Pot lahko prehodite v vseh letnih časih.

Zanimivosti ob poti: Cerkev Marijinega vnebovzetja v Trebnjem, Trebanjski grad, Velika in Mala jama, Trebni vrh, obeležje 15. poldnevnika v vasi Vrhtrebnje, cerkev svetega Duha v Šahovcu, cerkev svetega Jurija v Dobrniču, gradič Mala vas – rojstna hiša misijonarja Friderika Barage.

Geozakladi: Na Baragovi poti je moč najti 9 geozakladov (glejte: www.geocaching.com). Sedem jih je postavljenih prav z namenom opisovanja zanimivosti na poti.
1. Baragova pot – Trebnje, 2. Baragova pot – Trebanjski grad, 3. Baragova pot – Velika jama, 4. 15. poldnevnik, 5. Baragova pot – Šahovec, 6. Baragova pot – Dobrnič, 7. Baragova pot – Vavpška gmajna, 8. Baragova pot – Mala vas, 9. Prometna nesreča

Žigi: V gostilni Pavlin v Trebnjem (trenutno ga še ni), v gostilni Škerjanec v Dobrniču in v Mali vasi v gradiču.

GPX datoteka: Lahko si jo naložite s strani Pešpoti.si (klikni ‘Izvozi GPX’).

Zemljevid: Zemljevid z Geopedije (klikni za povečanje zemljevida)

OPIS POTI in ZEMLJEVID (PDF)

Natisni si opis poti in se odpravi na pot.

O misijonarju

Irenej Friderik Baraga (sam prvega imena ni nikoli uporabljal), je slovenski misijonar, škof, popotnik in slovničar. Rodil se je 28. junija 1797 v gradiču Mala vas pri Dobrniču na Dolenjskem. Še istega dne je bil krščen v župnijski cerkvi svetega Jurija v Dobrniču. Njegova starša – oče Janez Nepomuk Baraga in mati Marija Katarina Jožefa (rojena Jenčič) – sta imela pet otrok. Oče ni bil bogat, a mati je po smrti svojega očeta podedovala posestvo Mala vas poleg še drugega obsežnega imetja. Bila sta bogaboječa in pobožna ter prizadevna pri preživljanju otrok, da bi jim omogočila dobro izobrazbo.

Leta 1799 so grad Mala vas prodali in se preselili na Trebanjski grad blizu Trebnjega. Mati je umrla leta 1808, oče pa leta 1812, tako je Friderik odraščal v hiši doktorja Jurija Dolinarja, laičnega profesorja v škofijskem semenišču v Ljubljani. Najprej je študiral pravo na Dunaju (tu mu je zelo pomagal Klemen Marija Dvoržak, ki ga je papež Pij X. leta 1909 razglasil za svetnika) in teologijo v Ljubljani.

Duhovnik je postal leta 1823 in bil kaplan v Šmartinu pri Kranju in Metliki. Tedaj je pri nas vladal mrzli janzenizem, ki je Boga prikazoval kot neizprosnega sodnika, Baraga pa je ljudem govoril o Bogu, ki je oče in trpi, če vidi, da je njegova ljubezen zavrnjena. O tem je tudi pisal. Slovenskim vernikom je leta 1829 podaril molitvenik ‘Dušna paša’.

Ljudje so ga imeli radi, mnogi duhovniki pa ga niso marali, zato je leta 1830 odšel v misijone v Ameriko. Škofa v Cincinnatiju je prosil, naj ga pošlje na sever med Indijance, ki so jih brezvestni belci izkoriščali in uničevali. Spomladi 1831 je odpotoval na sever in 28. maja prispel v Arbre Croche (danes Cross Village) na severovzhodni obali Michiganskega jezera k Indijancem iz rodu Otava. Z njimi je najprej komuniciral s pomočjo tolmača, hkrati pa se učil njihovega jezika in sestavljal slovar in slovnico.

V septembru leta 1833 je prepustil postojanko drugim, sam pa odšel ob Grand River (Veliki reki) in ustanovil novo misijonsko postojanko. Tamkajšnje ljudi so belci skvarili z žganjem in svojo nenravnostjo. Belci so bili besni na Baraga, ker so imeli zaradi njegovih uspehov manj trgovanja z žganjem, in so ga hoteli ubiti. Ob napadu nanj je naredil zaobljubo, da bo vse življenje abstinent. Ker je Baraga širil omiko med Indijanci, je bil v napoto tudi državi, ki je pritisnila na škofa, da je moral oditi.

Leta 1835 je izstopil na južni obali otoka La Pointe. Tu so bivali Indijanci plemena Očipve. Zima, ki je nastopila, je bila ostra, Indijanci so odšli v lovišča z manj snega in Baraga je pozimi lahko napisal več knjig, med njimi: ‘Premišljevanje štirih poslednjih reči’, ‘Zgodovina, značaj, šege in navade severnoameriških Indijancev’ in za Očipvejce ‘Življenje Gospoda Jezusa Kristusa’.

Barago so domačini poimenovali “Duhovnik na krpljah”, ker je s tem pripomočkom za hojo po globokem snegu prepotoval na stotine milj, da je v ostrih zimah lahko dosegel oddaljene zaselke. Baraga je preprečeval, da Indijancev niso preselili, jih poučeval kako se sadi in vzgaja sadna drevesa in jim tako omogočil boljše življenje. Sam je živel skrajno revno. Pred vsakim napornim delom je dolge ure molil.

Da bi knjige lahko tiskal, se je 29. septembra 1836 odpravil v Evropo. Z etnografsko zbirko, ki jo je podaril Deželnemu muzeju v Ljubljani, in monografijo o severnoameriških Indijancih, je tudi naš začetnik etnografije drugih ljudstev. Po vrnitvi ga je škof imenoval za generalnega vikarja za vse tamkajšnje indijansko ozemlje. Leta 1840 je Slovencem spisal knjigo ‘Zlata jabolka’.

24. oktobra 1843 se je preselil na novo misijonsko postojanko v L´Ans. Tu je postavil indijansko vasico, ker so belci hoteli Indijance prepoditi v gozdove. S tem si je nakopal sovraštvo belcev in pridobil hvaležnost Indijancev. V L´Ansu je napisal knjigo Nebeške rože.

Papež Pij IX. je Baraga 29. julija 1853 imenoval za apostolskega vikarja in 1. novembra 1853 je bil posvečen v škofa v Cincinnatiju. Za sedež vikariata si je izbral Sault Ste. Marie med Gornjim in Michiganskim jezerom. Da bi dobil novih misijonarjev, je prišel v Evropo leta 1854. V istem letu je posvetil prvega duhovnika, pozimi 1854 napisal zadnjo knjigo Indijancem, potem pa se je začelo neprekinjeno misijonsko potovanje. 23. aprila 1857 je bil Gornji Michigan povzdignjen v redno škofijo.

Baraga ni nikoli meril daljav, kadar je šlo za rešitev duš. Večkrat je med potjo spal na snegu, da je prišel do ljudi. Zaradi naporov je začel bolehati, obolel mu je tudi zvesti sluga in Baraga, ki je bil istočasno škof, župnik, cerkovnik, kuhar in sluga, je oslabel. 26. oktobra 1865 ga je zadela rahla kap.

Do kraja izčrpan je sklenil svoje bogato življenje 19. januarja 1868. Pokopan je v kripti stolnice v mestu Marquette. Njegovo življenjsko vodilo je bilo njegovo tudi škofovsko geslo: “Le eno je potrebno.”

Škofijski postopek za beatifikacijo misijonarja in škofa Friderika Baraga so vodili v škofiji Marquettu, kjer je deloval. Leta 2012 je kardinalska komisija potrdila junaško stopnjo kreposti škofa Baraga. Tako je papež Benedikt XVI. 10. maja 2012 odobril, da škofa Friderika Ireneja Baraga smemo klicati častitljivi Božji služabnik. Za njegovo beatifikacijo je potrebno le še priznanje čudeža na njegovo priprošnjo.

Viri

Foto: Aleš Čerin

3 odgovorov
  1. Kristofer Pečar
    Kristofer Pečar says:

    Aleš, pozdravljen!
    Baragova pot … Dobrnič … škoda, ker nimava več konatktov. Živimo v Dobrniču in lahko bi se oglasil. Pa drugič! Pozdrav od strega lekovca Kristoferja.

    Odgovori
  2. Kristofer Pečar
    Kristofer Pečar says:

    Aleš! Torej, če te tudi letos pot zanese na naše konce …. poišči nas na številki 27 in mogoče se ti pridružimo. Lp., Kristofer

    Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja