E7: 150 km preko Bizeljskega, Kozjanskega in Haloz (FOTO)

Slovenski del evropske pešpoti E6 smo prehodili, pa Loško planinsko pot in tudi Idrijsko-Cekljansko planinsko pot. S sinom sva se letos podala še na drugo, daljšo evropsko pešpot, ki se vije po Sloveniji – na E7, ki se pravzaprav začne pri mejnem prehodu Robič na zahodu in konča na mejnem prehodu Hodoš na vzhodu. Vmes pa je okoli 650 km poti po slovenskih pokrajinah.

Midva E7 nisva začela od začetka, pač pa v Krškem in hodila 156 km do gradu Borl pri Ptuju. Čez gričevnate pokrajine Bizeljskega, Kozjanskega in Haloz. Namerno nisva začela na začetku, pač pa na tem vzhodnem koncu države, kjer še nikoli nisva bila. Prav želel sem si spoznati te kraje, ki se mi zdijo nekako pozabljeni.

1. dan: Krško – Zdole – Pečice – grad Podsreda – Svete gore – Bistrica ob Sotli – Brezovec

41 km, 1713 m vzpona, 15 ur hoje, GPS sled poti – 1. dan

Prespala sva v kapucinskem samostanu v Krškem (hvala br. Marko!) in se ob šestih zjutraj že znašla na poti skozi Krško proti vasicam Kremen, Zdole, Ravne, Šapole, Pečice. Kar hitro je postalo vroče. V vasici Rušno pri Pečicah naju je prijazna gospa povabila na odlične breskve. Hvala!

Naj kar takoj povem, da so bili to najbolj vroči dnevi v mojem življenju. Vseh pet dni poti je bilo peklensko. Vsak dan sva prenašala temperature preko 35 pa tja do 38 °C. V senci seveda, koliko je bilo na razbeljenem asfaltu, pa ne vem. Pet dni sem bil stalno “prešvican” in na meji dehidracije. Med potjo sva sicer veliko pila, kar niti ni bilo problem, ker je vzdolž celotne poti veliko naselij in se da povsod natočiti odlično vodo. Da ne govorim o tem, da celotna pot vodi skozi vinorodne pokrajine, kjer poleti kraljuje “špricer” – poljubna mešanica vina in mineralne ali navadne vode. Te nizko-alkoholne pijače je bilo kar nekaj na poti, a nikoli toliko, da bi jo čutila. Hvala vsem vinogradnikom za prijazno deljenje odlične pijače.

Grad Podsreda, kjer sva malicala, je en najlepše obnovljenih gradov pri nas. Ne razumem, kako so vsi gradovi lahko obnovljeni tako kot treba, le Ljubljanski je popolnoma zgrešen – izumetničen in nenaraven. Sramota za glavno mesto.

Pot do Svetih gor je vodila po gozdni cesti v senci. Med znamenito Marijino romarsko cerkvijo in štirimi kapelami na vrhu hriba sva si pred spustom v Bistrico ob Sotli vzela kako uro počitka. Premalo zame :), a odlično kosilo v gostilni Šempeter (priporočam!) je teknilo po vsej tej pijači in suhi hrani iz nahrbtnika. Še bolj pa se je po kosilu prileglo kopanje v soteski Bistrice. Kaka dva kilometra več poti v sotesko sta se izplačala.

Zvečer sva po kratkem “incidentu” s prestrašeno gospo (v teh krajih so pred kratkim kradli in izsiljevali nepridipravi in so ljudje še precej prestrašeni) pristala na seniku kmetije v vasi Brezovec. Prijazen sprejem, večerja, kozarček odličnega domačega vina in spanje na seniku. Hvala mama in hči! Tudi za vse zgodbe iz kmečkega življenja in iz težke mladosti mame, ki je kot šestletna deklica s starši preživljala muke koncentracijskega taborišča. Po vojni pa teror komunistične oblasti.

2. dan: Brezovec – Polje ob Sotli – Buče – Virštanj – Olimlje – Podčetrtek

28 km, 1363 m vzpona, 13 ur hoje, GPS sled poti – 2. dan

V deželo znamenitega vina Virštajnčana sva vstopila lepo naspana in sita po obilnem zajtrku pri gospeh (6 jajc in veliko svinjske masti! – oba skupaj seveda). V Virštanju so pripravljali veselico in fantje so ravno pripravljali dva hlajena soda z znamenitim vinom: en se je imenoval “Županovo vino”, drugi pa “Vino KS Virštanj”. Oba sta bila odlična. Hvala fantje!

Pot preko Kristan vrha in mimo golf igrišč do Olimja se je vlekla. Vmes sva se ustavila in osvežila pri uspešni podjetniški družini v vasi Slivje. Sodobni tiskarski stroji, poslovna spretnost in prilagodljivost stranki so njihova odlika. Zmožni so natisniti neverjetne tiskarske “čarovnije” tudi freske recimo znajo natisniti. Poglejte na steno minoritskega samostana v Olimljah. Z zanimanjem sva si ogledala proizvodnjo. Rekli smo še nekaj “gospodarskih” in mimo cerkvice sv. Andreja sva se spustila v Olimje.

Kar štiri ure se nisva mogla spraviti v pogon izpod sence mogočne lipe pred znamenito cerkvijo. Poskusila sva še znamenito čokolado in našla nekaj geozakladov. OPOMBA: Vso pot po E7 sva s sinom iskala geozaklade, ki so posejani vzdolž poti E7. Hvala SpiritedLittleWolf in Snufek za ta super dodatek poti. 

Dobil sem žulje, tako, da nog nisem več mogel brez bolečin spraviti v čevlje. Pa sva s sinom menjala: jaz sem naprej hodil v njegovih “tevkah”, on pa v mojih gojzarjih. Na začetku se je obneslo odlično!

Prijazni pater Ernest naju je povabil, da bi tu prenočila, a sva se zahvalila in po njegovem blagoslovu ob petih popoldne nadaljevala pot – pa ne po normalni cesti v nekaj kilometrov oddaljeni Podčetrtek, pač pa preko hriba Rudnica in mimo gradu – več kot 3 ure vzpona in spusta. Prespala sva kar v župnišču na terasi. Prijazni župnik Jože (hvala!) nama je omogočil prhanje ter prinesel celo “modroca” in blazini. Pica v Podčetrtku (pri krožišču) je fenomenalna – okusna, s “kolikor-se-izmisliš” dodatki in zelo velika – dovolj jo je bilo za večerjo, zajtrk in pri Boštjanu še za malico.

3. dan: Podčetrtek – Sveta Ema – Brestovec – Rogaška Slatina – Rogatec – Donačka gora (Rudijev dom)

32 km, 1237 m vzpona, 13 ur hoje, GPS sled poti – 3. dan

Podčetrtek sva zapustila po prvi jutranji maši (še pred mašo naju je zbudil zvok orgel iz cerkve – hvala organistu!) in se mimo term napotila na razgledni hrib, kjer kraljuje cerkve Svete Eme. Po pobočjih nad Sotlo sva okoli poldneva v najhujši vročini “prikrevljala” v Rogaško Slatino. Kosilo v lokalni gostilni in “tankanje” znamenite mineralne vode (ki me je res čez čas malo “pognala”). Nato sva se preko hribov in dolin, skozi vasi pod grebenom med Bočem in Donačko goro odpravila v Rogatec.

V Rogaški sva pri točenju vode srečala moža, ki se mu je življenje podrlo: utonila mu je 13-letna hči, umrla žena in dobil je raka. Vse skoraj istočasno. Moža je to pognalo v hudo depresijo, a je sedaj bolje. Tudi raka je pozdravil. Želim možu obilo božjega blagoslova.

Vzpon iz Rogatca na Donačko goro je bil “ubijalski” za mojo psiho in tudi dodatne žulje – tokrat na vsaki nogi sredi podplata za evrski kovanec velik žulj od “tevk”. Boleče in nič kaj spodbudno za naslednje jutro.

Dom je bil zaprt. Lepo sva se stuširala na pipi in prespala na mizah pred kočo. Noč je bila strašno vetrovna.

4. dan: Donačka gora (Rudijev dom) – Kupčinji vrh – Jelovice – Ptujska gora – Janški vrh – Sveta Trojica nad Podlehnikom

30 km, 1446 m vzpona, 13 ur hoje, GPS sled poti – 4. dan

Ali ste opazili, da sva s sinom vsak dan imela kar zajeten vzpon – vsak dan preko 1200 m ali po domače za okoli štiri Šmarne gore. Ja, pokrajina na vzhodu Slovenije je prav neverjetno razgibana. Sam sem pričakoval bolj ravnino, je bilo pa stalno gor-dol-gor-dol. Sedaj po Donački, ko sva vstopila Haloze, je bilo pa še najhuje. Doline so neverjetno globoke in pobočja strma. Kdo bi si mislil, da so vinorodne Haloze tako strme!

S sinom sva spet zamenjala čevlje. Žulji od prej so se malo zacelili, tam kjer so pritiskale “tevke”, pa moji čevlji niso. Do znamenite romarske cerkve na Ptujski gori sva hodila celo dopoldne. Vmes sva se pod Jelovicami odžejala z odličnim “špricarjem”. Gospa, ki je tik pred penzijo, je ostala brez službe v tovarni aluminija, sedaj obdeluje strme bregove, redi nekaj živali in pridela nekaj vina. Kljub temu je vedra in se veseli življenja. Bravo!

Perfektno kosilo sva dobila v minoritskem samostanu – hvala, draga Magda, ki si zgled ne samo dobre kuharice, pač pa tudi predane matere otroka s posebnimi potrebami. To vem iz drugih virov. Na Ptujski sva bila tudi popolnoma sestradana, ker nama je že na Donački gori zmanjkalo hrane, tako da sva oba skupaj na eno ribjo konzervo in nekaj kruha hodila celo dopoldne.

Od Ptujske sva se spustila v dolino Dravinje, se vzpela na Janški vrh, se spustila v Dolane in spet vzpela na Dežno, potem pa še kar naprej gor-dol-gor-dol vse do Svete Trojice nad Podlehnikom, kjer sva dobila večerjo in prenočišče v minoritskem samostanu. Hvala Damjan!

Kako težko mi je bilo gledati prelepe Haloze, ki tako hitro in kar pred našimi očmi propadajo. Mladi se izselijo, starejši pomrejo in kmetija se izprazni. Na pobočjih in slemenih se bohotijo le vikendi. Ne, to ni prava pot za vrnitev življenja v odročno pokrajino.

5. dan: Sveta Trojica nad Podlehnikom – jezero Dežno – Podlehnik – Majski vrh – Dravci – grad Borl

25 km, 921 m vzpona, 10 ur hoje, GPS sled poti – 5. dan

Takoj pod Sveto Trojico je lepo jezero Dežno, ki sva ga zaradi geolova obhodila. Potem pa se je pa začel še finalni, celodnevni gor-dol do gradu Borl. Lepo, vroče, naporno. Žulji pa vedno hujši.

Na poti sva se ustavila na turistični kmetiji Korpič. Izjemno lepa lokacija, krasna etnološka zbirka starih kmečkih orodij in strojev, ki nosi naslov “Od zrna do kruha”. Morda bi bilo še bolje od “njive do kruha”, ker so v zbirki orodje in stroji iz celotne verige od njive do peke kruha. Zelo zanimivo za sina, bodočega strojnika in tudi zame. Mož nama je perfektno razložil načine uporabe orodij in posodja. Hvala! Na koncu nama je gospodinja postregla z izvrstnim pecivom, gospodar pa s “špricerjem”. Rekli smo še nekaj gospodarskih in poslovila sva se od prijazne družine.

Do gradu Borl sva šla še nekajkrat gor in dol. Za prevoz do Ptuja pa sva poklicala prijatelja kapucina Jurija (hvala Jurij!). Od tam pa na vlak in zvečer sva bila v Ljubljani.

Zaključek

Pot je lepa, četudi se predvsem preko Bizeljskega in Kozjanskega vije precej po asfaltu. Meni je pravzaprav tak treking skozi naseljeno pokrajino vedno bolj všeč. Pogovori z ljudmi in njih usode me nagovorijo in dajo misliti. Ta pot je zaradi dolžine in tudi zaradi stalnega gor-dol kar precej naporna. Vode iz naravnih virov na poti ni, jo pa najdete pri prijaznih ljudeh. A jo največkrat seveda izboljšajo z vinom, ki je v teh krajih perfektno. Prav nikjer nisva pila kakšne kislice, pač pa vrhunska vina.

Ljudje iz teh krajev odhajajo, najbrž ker je življenje tako trdo in težko, a tudi zaradi nespametne politike “proletariziranja” kmeta v preteklih časih socializma. Tako se nam je pokrajina ob vzhodni meji izpraznila. Le ob koncih tedna jo obiščejo vikendaši. A to ni to! Več o problematiki teh krajev sem pisal na Časnik.si: Rešite severovzhodno Slovenijo!

Ljudje v teh krajih so prijazni, odprti, pripravljeni pomagati, pripravljeni povabiti človeka v intimo svojih domov, četudi je bilo nekajkrat čutiti, da si je treba zaupanje pridobiti. Slišati je bilo, da se po teh krajih potikajo nepridipravi in kradejo, ter izsiljujejo ljudi. Tako, da je njihov strah do neznancev, ki kar takole pridejo, upravičen.

Z veseljem se bom še vračal v te kraje, za katere želim, da bi se razvili in ne do konca izpraznili. Bog vas blagoslovi, dragi prebivalci Bizeljskega, Kozjanskega in Haloz.

Statistika

– 156 km in 6680 m vzpona

– 5 dni hoje ali 64 ur (vključno s počitki, ki pa tokrat niso bili dolgi)

Foto: Aleš Čerin

3 odgovorov
  1. Matjaž
    Matjaž says:

    Aleš, tako dobro si tole opisal, da me je prav prijelo, da bi šel enkrat peš po teh krajih:) Veliko boljše in doživeto, kot da bi jih prepeljal z avtom:)

    Odgovori
  2. Aleš Čerin
    Aleš Čerin says:

    Matjaž, povabljen. Meni je tako popotovanje po sredogorju veliko bolj všeč kot klasični hribi. Je pa tak pohod tudi precej naporen. Se mi zdi kar neverjetno, da sva začela in končala nekje na 200 m, najvišji hrib je bil visok vsega 600 m, vsak dan sva pa delala preko 1200 m! višine. Pokrajina pa lepa, ljudje prijazni. Edino škoda, ker je veliko asfalta. Ceste so pač v teh letih odkar je E7 postavljena, pač asfaltirali. Prometa pa ni veliko, tako, da zaradi varnosti ni nobenih težav.

    Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja