Rojena v časih, ko, če se je kaj pokvarilo, smo popravili …

Tole sem dobil nekje na Twitterju. Fotografijo prijetnega starejšega para, ki sta očitno praznovala 65-letnico skupnega življenja. Reporter ju je vprašal: “Kako vama je uspelo ostati skupaj 65 let?” Odgovor gospe: “Rojena sva bila v časih, ko, če se je kaj pokvarilo, smo POPRAVILI in ne vrgli stran …”

Stranmetanje odnosov in ljudi

Potrošništvo in posledična naravnanost na “stranmetanje” o katerem sem zadnjič pisal se je zalezlo tudi v naše odnose. Podobno kot delamo s stvarmi, ki se nam jih skoraj nikoli ne izplača popravljati, tako delamo tudi z ljudi. Pač odvržemo.

Tako v Sloveniji “odvržemo” približno vsak tretji zakon. Sozakonca s tem “odvržeta” drug drugega, velikokrat s tem tudi odnos z otroci, ki so samo kot stranski učinek. Pa še naporni so. Otroci namreč. Posebej za vzgajati, ko zrastejo v pubertetnike. Mnogokrat jih zato odvržemo že kar prej – še preden se rodijo. Da nas ne bremenijo s svojo odvečno prisotnostjo in zahtevnostjo.

Kako se popravi odnos?

Težko, počasi in z vztrajnostjo. Ter naravnanostjo na trajnostnost – kako moderen izraz. Pri poroki, ki jih tudi ni več prav veliko, se namreč zavežemo predvsem za trajnostnost odnosa. A kaj ko tudi zavez nočemo več sklepati. Tale zaveza je prav težka. “Jaz … , sprejmem tebe, …, za svojo ženo in obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja”. Ja, gre za vse dni življenja in ker vemo, da je v odnosih vedno težko, se zaveze raje otepamo. Ker niti nočemo popravljati, zato ker raje vržemo stran. Kot da želimo v odnosih samo malo poskušati v smislu če bo šlo bo šlo, če ne, se pač “vrževa stran” in si dobiva raje novega. Kot nov pralni stroj. (Pretiravam s terminologijo.)

Zanašamo se na ljubezen, za katero trdimo, da je čustvo. Če je, je, če je ni, je pač ni. Še drugi izraz smo raje izumili – kemija. Ni več kemije med nama pravimo. Saj morda gre res za kakšne biokemične procese tudi v odnosih, a človek je le več kot skupek kemijskih reakcij, kajne?

Stephen R. Covey, v svoji uspešnici “7 navad zelo uspešnih ljudi” pravi: “Ljubezen je glagol. Ljubezen-občutek je sad ljubezni-glagola ali ljubečih dejanj. Torej ljubite jo. Žrtvujte se. Prisluhnite ji. Bodite empatični. Potrjujte jo.” No, vse tole nam je na kratko razložil že Jezus (in nam pravzaprav razlagajo vse religije) z zlatim pravilom, ki je obče veljaven, a se mi zdi, da velja še prav posebej za može in žene: “Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!” (Mt 7,12)Kar začnimo z uporabo tega pravila. Kar pri svoji/em najbližji/em.

5 odgovorov
  1. ana kos
    ana kos says:

    Prav imaš, Aleš!

    Danes se mnogo stvari zavrže, preden bi morda sploh ugotovili, da sploh niso tako slabe, kot se včasih zdi …

    Jaz kljub vsemu še vedno navijam za eno zvezo – od začetka do konca …

    Odgovori
  2. alcessa
    alcessa says:

    Oh jej, lepo je pisati takšne poetične “resnice”, ne da? Kar toplo postane pri srcu, ko človek omenja prejšnje čase …

    Na žalost je resnica velikokrat drugačna. Generacija mojih starih staršev je ostala skupaj, ker se velikokrat niso poročali zaradi kakšne prehude romantične ljubezni, vsaj na kmetih ne. Na kmetih si se poročil na kmetijo, delal in imel otroke. Brez prehude romantike tudi prehudih težav ni bilo, razen, če je bil mož pijanec in pretepena, lačna žena ni imela kam.
    Generacija staršev je sprobala malce roknrol svobode in pri tem nehote naredila otroke (takrat zelo pogost poja, ker načrtovanje otrok kljub obstoju kontracepcije ni bilo modernov), zato se je bilo treba poročiti. Če so imeli pomotoma narejeni froci srečo, jim njihovega obstoja nihče ni zameril, če pa ne, pa se jih je zavrglo in to kljub temu, da je zakon na papirju obstajal še naprej. Torej na posebej družbeno sprejemljiv način: dajmo se pretvarjat, da smo družina, froci pa naj se kar sami pobrigajo zase. Kaj pa bodo rekli sosedi.
    Zelo sem vesela, da živim v času, ko se za zvezo s partnerjem lahko odločiš iz ljubezni. Za mojega moža je imam namreč dovolj, da bi vse odločitve in spremembe najinega odnosa sprejemala z določeno mero spoštovanja in pozitivnih čustev do njega. Se pravi, da ločitev ne bi pomenila zavrženja, temveč bi bila posledica zanimanja tudi za njegovo dobrobit. Ker je tudi moj prijatelj. Nobenega razloga ni, da bi ohranjala videz dobrega zakona, če bi pripadajoča vsebina izginila. Nisem vezana na njegov denar za svoje preživetje, na sosede se požvižgam in mojo generacijo so vzgajali v veri, da otrok rabi oba starša, tudi če sta ta ločena (nimam otrok, a če bi jih imela, jim fotra pač ne bi vzela, ne glede na status zakona).

    Kolikor vem, sem ravnokar opisala tipično zgodovino 3 generacij v Sloveniji, enega od prevladujočih tipičnih vzorcev. In stvar je jasna: v preteklosti je bilo slabše.

    Odgovori
    • Aleš Čerin
      Aleš Čerin says:

      @alcessa: Hvala za vaš izčrpen komentar. Se v marsikaterem pogledu strinjam z njim. Res je lepo gledati stare čase z razdalje in samo slutiti kaj vse se je takrat dogajalo. Vsekakor so se dogajale tudi hude reči – pijanstvo, pretepanje, zanemarjanje žene in otrok. Tako kot sedaj. Gotovo je bilo tudi veliko več “gospodarsko” pogojenih zvez, ko sta se dva “fotra” vse zmenila – kar brez romantične ljubezni. A verjetno je tudi kakšen socialni racional za to. Morda to, da je bilo življenje težje, na splošno se je bilo treba veliko bolj boriti za goli obstoj. Življenje je bilo v tem smislu bolj trdo. Morda je bilo zato pomembno, da človek ni ostal sam.

      A se ne strinjam, da je sedaj ko je vse labilno – mislim na trdnost zvez med moškim in žensko, ko ni več zavez (tu mislim poroko), ki bi dajale večjo trdnost, ko ni niti veliko premisleka o tem, da s skupnim bivanjem človek stopa tudi v odnos, … v redu. Po moje ni. Spet seveda generaliziram.

      So pa včasih znali potrpeti in so odnose tudi popravljali – po moje vsekakor bolj kot sedaj. Tudi tako “scrkljani” niso bili ljudje. So po moje, več prenesli. Vsekakor je dejstvo, da je več zvez ostalo, kar je bilo dobro za otroke.

      Evo, ste me kar sprovocirali v razmislek. Hvala.

      Odgovori
  3. Rak
    Rak says:

    Aleš, čestitam na temi in odnosu do nje. Tudi sam sem organizacijsko tehnični človek, ki zna marsikaj “popravit”, o tem bi več in bolj ojektivno povedali otroci in vnuki, se pač trudim do tam, kjer me čas in tehnika še nista “povozila”.

    No s “popravilom” odnosov so pa stvari bolj kompleksne, a vseeno sem tik pred “zlato”, pa sva jih morala kar precej vzdrževati in “popravljati”, da sva vzdržala do sem, kjer sva. Pa se je splačalo in tudi dalo, saj smo za večino “okvar” v odnosih itak sami krivi. Ampak, če spoznaš vzrok, tudi diagnoze ni težko postavit in izbrati ustrezno “zdravilo”.

    Prijetne prihajajoče praznike želim tebi in vsem tvojim.

    Odgovori
  4. Aleš Čerin
    Aleš Čerin says:

    Rak, hvala za komentar. Ja, ja popravljanje odnosov je precej kompleksno, a vredno. Še bolje je preprečevanje, a se mi zdi, da te šele popravljanje pripelje (če te) do preprečevanja.

    Blagoslovljene velikonočne praznike vam želim.

    Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja