, ,

Skavt se uči z delom in česa se podjetja lahko naučijo od skavtov

Že več kot osem let se poklicno ukvarjam z izobraževanji, treningi in s svetovanji. Na področju laboratorijske analitike, sistemov vodenja kakovosti in vodenja. V okviru svetovanja v podjetjih večkrat pomagam vzpostaviti učinkovit sistem izobraževanja.

Sistem izobraževanja v podjetjih je mnogokrat birokratski

V teh letih sem opazil, da v nekaterih podjetjih, še precej bolj izrazito v podjetjih z visoko izobrazbeno strukturo, praktičnega, ročno-spretnostnega znanja ne jemljejo več resno. Odgovornim se zdi, da je dovolj, če zaposleni ve kako se kaj naredi, kar  pomeni “zna povedati ali zapisati”.

V nekaterih bolj birokratskih okoljih je celo dovolj, da je telo zaposlenega (lahko celo brez vklopljenega uma) prisotno na izobraževanju, pa se že dokaže usposobljenost. Seveda, saj se je zaposleni podpisal v ustrezen formular! Če tudi dejansko zna izvesti proces pa kot da ni pomembno, četudi je že na prvi pogled očitno, da bi znanje moralo biti zelo praktično. Da bi človek ne samo vedel kako naj bi se nekaj izvedlo, pač pa da bi tudi v resnici znal praktično izvesti.

Kako se skavt loti treninga ali kako zakuriti ogenj z lokom

Sin, zagret skavt, se je pred časom namislil, da bi se naučil zakuriti ogenj z lokom. Tako kot so to počeli včasih. To ni lahko! Seveda je navodil v skavtskih priročnikih in na internetu dovolj. Pa jih je preštudiral. Tudi nekaj filmčkov na YoutTubu si je ogledal. Naučil se je torej zakuriti ogenj – teoretično. Če bi bil sin zaposlen v kakem reguliranem okolju, bi se lahko že podpisal v ustrezen formular in to bi bilo formalno dovolj za dokazovanje usposobljenosti. Četudi o ognju še ni ne duha ne sluha …

Sin pa seveda s takim znanjem ni bil zadovoljen. Pa je začel z nabiranjem pravih materialov, z izdelavo pripomočkov in seveda s praktičnim preizkušanjem. Čez nekaj časa se mu je začelo kaditi, iskrice, še manj pa ognja, pa še ni bilo od nikjer.

Med silnim drgnenjem – trening je trajal tedne in tedne, si je tudi okrepil mišice, znal razporejati pritisk, pod pravim kotom pritiskati na podlago, … Skratka polno ročne, telesne spretnosti, ki je brez praktičnega treninga in dovolj časa namenjenega treningu ni mogoče dobiti.

Ko se mu je zataknilo, je poklical izkušenega mojstra, ki mu je povedal nekaj dobrih “fint”. Fant jih je vpeljal v prakso in čez nekaj tednov, je bil sposoben “proizvesti” iskrico. Ki pa jo je treba pravilno (da ne ugasne) prenesti v netivo (npr. v suho travo). Spet ročna spretnost in vaja. Že ko je imel iskrico v netivu, mu še kar nekaj časa ni uspelo razpihati drobne iskrice v plamen. Ko mu je enkrat vendarle uspelo je navdušen pridrvel v hišo in vpil: “Zakuril sem!”

Kaj je mladi skavt potreboval, da se je te spretnosti naučil?

Hotenje: Zelo očitno je, da je mladec imel močno željo, da bi se nekaj zahtevnega naučil. Kot se sedaj reče – bil je motiviran. Kako v podjetjih, kako starši  motiviramo, da bi ljudje resnično hoteli nekaj znati?

Znanje: Mladi skavt si je najprej nabral teoretično znanje – knjige, filmčki. Vendar se pri tem ni ustavil.

Praktični trening: Mladi skavt je vsako stopnjo v procesu do popolnosti praktično natreniral. Za uspeh je bilo treba vsako stopnjo v resnici znati izvesti z upoštevanjem vseh pomembnih podrobnosti, kar lahko spoznaš samo s praktičnim delom. Fant si je med treniranjem pridobil kako naj rečem občutek, spretnosti in tudi mišice (neverjetno kako so se mu razvile). Pridobil je torej fizično sposobnost, da je bil proces sploh sposoben izvesti.

Čas za vajo: Vzel si je dovolj časa, da je razvil znanje, spretnosti in tudi mišice.

Pomoč izkušenega: Ko je čutil, da napredka kljub vaji ni, je znal poiskati pomoč izkušenega skavta. Kar ga je pognalo naprej.

Vztrajnost: Proces učenja je z vzponi in padci trajal kar nekaj mesecev, a mladec ni obupal. Pa smo spet pri prvi točki: hotenju.

Kakšno zrno?

Ali je v skavtski zgodbi kakšno zrno za podjetja, ki delujejo v reguliranem okolju sistemov vodenja kakovosti? Ali je v tej zgodbi kakšno zrno za naš sistem izobraževanja – od osnovne šole do fakultete? Ali se v njej skriva tudi kakšno zrno za nas starše?

OPOMBA: Fotografija prikazuje sina Boštjana, ki se uči že nove, še težje spretnosti – kurjenja ognja s svedrom.

5 odgovorov
  1. Darja
    Darja says:

    Res vredno razmisleka za marsikatero podjetje in posameznike. Ja, teorija je eno, praksa pa drugo. Ampak pri nas je največvredna teorija, zato tudi tako veliko ljudi misli, da so strokovnjaki na skoraj vseh področjih.

    To me je spomnilo na sina, ko je bil majhen, ko je pred vsako zimo govoril kako on zna smučati in kako bo on na počitnicah smučal po strmini. Vse na podlagi gledanja smučarjev na TV. Ko je pa znašel se na smučišču ni hotel niti na smučke 🙂

    Odgovori
  2. Aleš Čerin
    Aleš Čerin says:

    @Darja. Hvala za komentar. Tale mi je dobra: ” … pri nas je največvredna teorija, zato tudi tako veliko ljudi misli, da so strokovnjaki na skoraj vseh področjih.”

    Vaš sin gotov zdaj že smuča. Ko je poskusil in zvadil …

    Odgovori
  3. Bojan
    Bojan says:

    G. Aleš,

    Kapo dol pred vztrajnostjo vašega sina.

    Žal pa je vsaj, po mojih izkušnjah, realnost čisto drugačna. Statistični podatki iz leta 2005 kažejo, da je takrat v Sloveniji bilo več kot 99 % majhnih in srednje velikih podjetij. Takšna podjetja so praviloma lastniška (do 5 lastnikov).

    Ti vodijo svojo politiko pridobivanja kapitala, kjer posameznik predstavlja samo strošek podjetja. Vsakršna izobraževanja, ki se jih ti posamezniki morajo udeleževati so zgolj pesek v oči, ker pač podjetje mora dosegati standarde ali zakonsko določene obveznosti. Zato je važen papir in ne dejansko znanje, kje šele praksa.

    Posameznik, torej zaposleni, se tega dejansko zaveda, zato niti ne vlaga svojega časa ali truda v takšen sistem izobraževanja.

    Vedno pa se najdejo/najdemo tudi izjeme, ki takšna ali drugačna izobraževanja dodobra izkoristimo, saj vemo, da nam bo to lahko koristilo v prihodnosti. Ampak, takšna mentaliteta žal v Sloveniji ni cenjena oziroma vsaj po mojih izkušnjah zelo redko kje; namreč, če gledamo piramido zaposlenih, se vsak nadrejeni dejansko boji znanja podrejenega, saj le ta z nadgrajevanjem svojega znanja in uveljavljanjem le tega dejansko ogroža njegovo eksistenco – kot nadrejeni, pa ni pripravljen vložiti toliko truda, da bi ostal za svojo pozicijo bolj kompetenten kakor njegov “izzivalec”. Tako se vse prepogosto dogaja, da so ljudje, ki so pripravljeni vlagati v znanje in to tudi praktično uveljavljati, tisti, ki najprej ostanejo brez služb.

    In če nas takšna mentaliteta dejansko uči, manj kot znaš, več veljaš, kam potlej gremo?

    Se veselim vašega odgovora in lep pozdrav!

    Odgovori
    • Aleš Čerin
      Aleš Čerin says:

      @Bojan: Hvala za pohvalo sina. Zanimivo razmišljanje, četudi se ne strinjam z vsem.

      Če pravite, da je za mala in srednja podjetja pomemben samo papir in ne znanje, to po moje ne drži. Lastnika pač zanima ali bo zaposleni to kar naj bi delal tudi v resnici znal delati ali ne. Še kako. Je pa res, da so kakšna z zakonom predpisana izobraževanja (ki so res namenjena samo puljenju denarja iz žepa podjetnika) odveč. Izobraževanja, da se razumeva, ne znanja. A to je problem kakovosti izobraževanja.

      Podrejeni/nadrejeni: Ja, to je možno in se seveda dogaja, da se nadrejeni boji podrejenega, ki zna. To je resnični problem v kakšnih velikih korporacijah. A v taki si pravzaprav kompetenten človek niti ne želi delati, kajne? Jaz bi iz takega okolja čimprej ušel in si našel prostor, kjer se moje znanje ceni in nagradi.

      Če bi tale mentaliteta “manj kot znaš, več veljaš” obveljala, se nam slabo piše. Od vzhoda prihajajo ljudje, ki resnično znajo. In po njih se bomo morali začeti zgledovati.

      Vse dobro.

      Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja