Štiri dni sam po samotnih “pstotah” Idrijskega (FOTO)

Idrijcem in Cerkljanom je uspelo po relativno ozkem območju speljati 184 km lepe poti (Idrijsko-Cerkljanska planinska pot) po samotnih pobočjih naseljenimi z osamljenimi kmetijami, po ozkih grapah in z vodami bogatih dolinah (poglejte si zemljevid poti).

Večkrat sem že šel na dolgo pot, prehodil tudi celotno E6 in lansko leto Loško planinsko pot, a še nikoli sam. Vedno v bogati družbi svojih otrok, sestre in nečakov. Tokrat pa sam. Ja, tokrat sem prav želel iti in biti sam. Občutiti globoko samoto in si dati priložnost za razmišljanje. O vsem mogočem.

1. dan: Šebrelje, Jagršče, Idrijske Krnice (5 ur hoje)

Začel sem sredi popoldneva v Reki v dolini Idrijce (malo za odcepom v Cerkno), se povzpel mimo Divjih bab na Šebreljsko planoto, naprej v vas Jagršče in zvečer ob osmih sem se ustavil Idrijskih Krnicah pred cerkvijo Svetega Florijana. Cerkev je fenomenalno opremil z mozaikoma Sv. Florijana ob vhodu in Sv. Joahima in Ane, ter Marije z detetom v notranjosti (poglejte si mozaika in opis) znameniti pater Marko Ivan Rupnik.

Tu sta mi najprej zakonca Lapanje razkazala cerkev in me potem prijazno povabila v hišo. Kmalu je na mizo prišel odličen narezek, pivo in prijeten pogovor se je zavlekel v noč. Dokler se niso vrnili otroci iz doline. Prvi večer sem torej spal kar na krušni peči v dnevni sobi prijazne družine. Iskrena hvala za prijaznost in zaupanje.

Sploh so Vrhovci (tako jim pravijo dolinci) “prava posebnost v gostoljubju. Ko prideš v hišo, si vzamejo čas, se usedejo, radi se pogovarjajo in za razliko od navade večjih in mestnih naselij se na mizi kmalu pojavijo razne, predvsem doma pripravljene dobrote. Radi obujajo spomine in se vmes hudomušno pošalijo. Pri teh ljudeh dobiš občutek, da si pri njih dobrodošel.” (Vir: knjižica “Cerkev Svetega Florijana v Idrijskih Krnicah”). Marko in Martina Lapanja sta bila prav taka.

2. dan: Jelenk, Kanomlja, Vojsko, Mrzla Rupa (14 ur hoje)

Zgodaj zjutraj, preden sta se zakonca odpravila v službo, smo skupaj spili kavo in sam sem se odpravil na vrh Jelenka (1107 m) in se počasi in mimo samotnih in večinoma že opuščenih kmetij spustil v dolino Kanomlje.

Potem pa vzpon proti Vojskemu. Med potjo sem si ogledal znamenito Šturmajce, mogočno, dobro ohranjeno domačijo, kjer je prejšnih časih v 8 objektih živelo kar 70 ljudi. Danes je ohranjena okoli 200 let stara kašča in pa mogočna, s freskami poslikana osrednja hiša. Hiša je na ogled in lahko si pogledate, kako so živeli včasih. Sam sem se preprosto usedel v hišo in kake pol ure samo srkal: duha preteklih časov, način preprostega, a težkega življenja na tej gigantski domačiji. Zdi se, da so v teh strminah živeli sposobni ljudje, inovatorji, voditelji (si predstavljate gospodarja, ki je moral voditi kar 70 ljudi?) in organizatorji. Šturmajca še vedno s svojo notranjščino in okolico seva prejšnje čase. Hvala gospodu Julijanu Petriču za ohranitev mogočne kmetije in duha časa.

Na Vojsko sem se vzpenjal po samotnih pobočjih nad Kanomljo, švical in se boril z vročino. Hvala bogu, vode je povsod polno. Z Vojskega me je pot vodila na razgledni Hudournik, od koder sem si lahko ogledal celotno prehojeno pot, pa tudi Zahodne Julijce, Krnsko pogorje, Triglav, Kamniške Alpe in seveda bližnje “kuclje” – Kojco, Porezen, Blegoš.

Zvečer sem se še “privlekel” – po 14 urah na nogah – do kmetije Omevkar na Mrzli rupi nad dolino Zgornje Idrijce. Gospdar me je prijazno sprejel na senik, mati so me postregli z mlekom, malo smo se pogovorili o življenju v teh krajih, visoko – kakih 1000 m – nad dolinami. Mi meščani si sploh ne znamo predstavljati kaj pomeni vsak dan hoditi s 1000 m, kakih 15 km po ozkih in pozimi drsečih cestah v šolo in na delo. Občudovanje, da ljudje vztrajajo na teh višinah. In to ne zagrenjeni, pač pa veseli in navdušeni. Učim se.

3. dan: Zgornja Idrijca, Hleviše, Strug, Zadlog (14 ur hoje)

Zjutraj sem se spustil v divjo in nenaseljeno dolino, pravzaprav krajinski park Zgornja Idrijca in se mimo slovenskih piramid – Idrijskih klavž ter mimo kmeta Tratnika povzpel na Hleviško planino. Prijazni ljudje na poti so mi ponujali odlične slive, šnopc, ki sem se ga pa kar malo branil. Pred mano je bila še dolga pot na Črnovrško planoto.

Klavže so mogočne pregrade na rečicah v okolici Idrije, ki so služile zapori vode. Za njimi se je nabralo jezero in ko so vodo naenkrat spustili, je ta odplavila les, ki so ga nasekali po celotni dolini. Vse tja do Idrije, kjer so les nekakšne grablje ustavile. Lahko smo ponosni na načrtovalca klavž domačina Jožefa Mraka za res ekološki in v tistem času edini možen način transporta lesa.

V vročini in kar dobrem švicanju sem se povzpel na Hleviško planino, tam dobro jedel – golaž z idrijskimi žlikrofi, se pogovoril z oskrbnikom o poti in se spustil – spet! – čisto v dolino. Osvežitev, pravzaprav kar kopanje v mrzli Idrijci, mi je dala moči in volje, da sem se spet povzpel iz doline na Črnovrško planoto, točneje v Zadlog.

Večerni vzpon še do Špičastega vrha, kjer sem si postlal kar na razglednem stolpu. Noč je minila v družbi polha “Tečkota”, ki je vso noč švigal po dilah okoli mene. Si predstavljate ležišče v prvem nadstropju mogočnega lesenega razglednega stolpa, pogled iz spalne vreče na polno luno, družbo divjih živali (v gozdu pod mano je vse gomazelo) in radovednost polha, ki je stikal po opremi?

4. dan: Strmec, Javornik, Črni Vrh, Podroteja (11 ur hoje)

Pogled na vzhod sonca in čudovit razgled po Sloveniji mi je že zjutraj vzel sapo. Pozajtrkoval sem rumene slive, ki mi jih je v Zadlogu ponudil prijazni domačin in mi jih tudi pomagal nabrati. Hvala.

Spust na Strmec in kar dolg vzpon na Javornik. Lepe kmetije, žal že skoraj vse predelane v vikende za nas meščane. Škoda, ker se pokrajina takole prazni – pravzaprav polni z meščani, a samo za vikende. Še spust v Črni Vrh in naprej preko Idrijskega loga v Podrotejo. Vroče in naporno.

Štop do Ljubljane (hvala Gašper!) in počitek v domači postelji. Se prileže po treh nočeh v spalki.

Zaključek

Prvič sem se na tako dolgo pot podal kar sam. Poti po teh krajih so res zelo samotne – na celotni poti (razen v nekaterih vaseh) nisem srečal nikogar – zato je potrebno kar nekaj poguma, da se odpraviš v “pstote” sam.

Ljudje v teh krajih so res gostoljubni, prijazni, pripravljeni pomagati, te vzamejo pod streho, pripravljeni so se pogovoriti, si vzeti čas. Hvala vsem!

Na taki poti je človek res sam, ima priložnost v miru moliti, premisliti in se odločiti. Sem imel občutek, da se mi je glava čisto izpraznila “navlake”, da se je naredil prostor za kaj novega. Kaj pa bo to novo? Še ne vem.

Foto: Aleš Čerin

12 odgovorov
  1. Tomaž
    Tomaž says:

    Lepo, Aleš! V soboto sva s prijateljem Klemenom ‘presekala’ del tvoje poti – iz Suše na Jagršče in mimo Jereba (kjer sva prenočila) naprej proti Spodnji Trebuši. Bila sva namreč na tridnevni poti s Posavca na Sv. goro.

    Odgovori
      • Tomaž
        Tomaž says:

        Tako, tako, peš. Na Stražo sva dol prišla z Zaganjalščice, potem pa po eni bližnjici na pol priplezala v Jagršče, od tam pa naprej. Ja, v petek malo prej iz službe, v nedeljo sva pa že okušala Svetogorsko pokoro. Napišem na blogu.

    • Aleš Čerin
      Aleš Čerin says:

      @Peter: Me veseli, da sem vas nadušil. Vse dobro vam želim na poti. Priporočam, da si nabavite knjižico, ki je odličen vodnik po poti in tudi vključuje zemljevid celotne poti.

      @Rak: Se popolnoma strinjam. Meni je zelo ljubo biti sam in od časa do časa srečati domačine in kakšno reči o življenju v tem okolju. Prava priložnost za učenje – drugačne naravnanosti.

      Odgovori
  2. Anka
    Anka says:

    Lepo pozdravljen, čestitke za pot, za opis in seveda za krasne fotografije iz našega konca. Imam samo dva popravka: Kmetija nad Kanomljo so Šturmajce in vračal si se najbrž čez Črni Vrh in Idrijski log (pravzaprav je to Koševnik, dvigal si se čez Idrijski log) v Podrotejo. Še veliko potepov vam želim,

    Odgovori
    • Aleš Čerin
      Aleš Čerin says:

      @Anka: Najlepša hvala. Sem imel obilo težav z vašimi krajevnimi imeni. Že nekajkrat sem popravljal. Sedaj tudi po vaših navodilih. Se oproščam za mojo šlaparijo.

      Hvala za dobre želje. Vsekakor se vrnem na drugi del poti. Najbrž naslednje leto.

      Kje pa ste doma? Morda sem šel ravno mimo vas?

      Odgovori
  3. Katja Anžič
    Katja Anžič says:

    Aleš, tudi mene je kot odziv na tvoj zapis prevzela Anina misel: “Občudujem in spoštujem!”; poleg tega pa še hrepenenje, da bom tudi sama uspela oditi na tako pot. Res si že nekaj let želim, a od besed k dejanjem še nisem prešla :).

    Odgovori
    • Aleš Čerin
      Aleš Čerin says:

      @Katja: Letos smo bili že blizu, da odidemo na kakšno tako pot. Pa je padlo v vodo. Morda je še čas … Daj pomeni se doma in najdemo nov termin. September je lahko lep.

      Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja