,

TEDx Ljubljana: 1 € na dan – pot v bolj preproste izbire

Predstavljajte si, da imate zjutraj ko se zbudite na voljo za prehrano samo en evro. Le toliko sme stati vaša prehrana v tem dnevu. To je toliko kot po definiciji Svetovne banke predstavlja absolutno mejo skrajne revščine (=sedaj je 0,88 €). Da si lažje predstavljamo: 1 € stane šestina pice – brez piva ali dve tretjini skodelice kave v kavarni.

Kot sem si naračunal iz družinskih knjigovodskih knjig sem bil pred projektom navajen za hrano porabiti 5€ na dan. Pa da se razumemo tudi 5€ na dan ni prav veliko, ker sem bil že prej precej „preprostostno“ naravnan. Torej preskok od 5 na 1 € bo zahteven, a da je tako zahteven, sem ugotovil šele kasneje.

Pa sem si prvo jutro, tako kot vedno, najprej pripravil čaj. Voda, dve filter vrečki, pol limone in tri žlice sladkorja. Ko sem izračunal, sem zgrožen ugotovil, da me je tole stalo že 22 centov! To pomeni 22 % dnevne porabe denarja in iz tega sem dobil le 8 % energije. „Tole pa ne bo šlo“ sem si rekel. Kaj lahko naredim? Čaj lahko naberem na vrtu. Kaj pravzaprav potrebujem iz limone? Kislino – ne lahko živim brez nje. C-vitamin? Ne, ga je v solati z vrta dovolj. Kaj pa razne „cide“, ki omogočajo limoni preživetje dolge poti z druge celine? Sladkor? Naj bo, ta prinaša energijo.

Projekt 1 € na dan

Želel sem pokazati, da so – tokrat na področju prehranjevanja – možne drugačne izbire, želel sem pokazati ali je mogoče v Sloveniji za 1 € in nekaj osebnega angažiranja na majhnem, napolpraznem vrtu, dobiti dovolj energije (za svoj življenjski slog, kar pomeni trikrat tedensko lažja telesna aktivnost, naj bi po tabelah potreboval na dan 2.839 kCal), dovolj beljakovin (okoli 60 g), dovolj vitaminov in mineralov. Za trajnostno preživetje, kot je sedaj modno reči.

Najprej mi ni šlo. Mislil sem, da bom pač samo preprosto zmanjšal količino hrane, ki sem je navajen od prej. Začel sem hujšati, kar ni bilo preveč trajnostno 🙂 Tako sem začel razmišljati, iskati in spreminjati svoje navade.

Najprej sem iz prehrane črtal procesirano hrano in začel vrednost hrani dodajati sam. To me je vodilo v nabavo le osnovnih surovin. Začel sem peči svoj kruh kar v kuhinjski pečici in tako me je kilogram kruha v tistem obdobju stal skupaj z elektriko le 30 centov, kar sem mi zdi malo v primerjavi s kruhom, ki sem ga pred tem kupoval v trgovini. 7 krat manj! Če računamo naprej: štiričlanska družina poje okoli 4 kg kruha na teden, zanj letno v trgovini pusti 410 €. Če kruh peče doma, za isto količino kruha nameni le 80 € na leto. Razlika je 330 €. Če je to veliko ali malo, presodite sami, pomeni pa 60 % minimalne slovenske plače.

Seveda mi je prehranjevalna „logistika“ pobrala nekaj časa, a po nekaj tednih sem se privadil, se dobro organiziral pri nakupih in si pridobil veščine preprostega, hitrega in tudi okusnega kuhanja. Primer: Po dvomesečnem treningu mi peka 2,5 kg kruha v kuhinjski pečici vzame samo še 9 minut časa. Sem štopal 🙂 Od ideje, da bom pekel kruh do pospravljanja.

Iskal sem tudi nove možnosti nabave poceni in dovolj kakovostne hrane, predvsem beljakovin in jih našel v mlekomatu v Ljubljani, kjer se da dobiti vrhunsko mleko za 60 centov. Kmet ima mlekomat kar na svoji štali – brez transportnih stroškov in najemnine si lahko privošči tako ceno. Pred projektom me ta „mlečna avtomatika“ sploh ni zanimala, četudi sem se tedensko vozil mimo.

Med projektom sem vse skrbno dokumentiral, kar je bilo meni, ki se ukvarjam z odstranjevanjem birokracije iz poslovnih procesov, strašno odveč. Tako sem vse, kar sem zaužil, stehtal, zapisal in za vsak gram hrane izračunal njeno vrednost – v evrih, kilokalorijah in gramih beljakovin. Priznam, dokumentiranje je precej tečno, na videz nepotrebno, a kot se je izkazalo – pomembno. Le tako sem dobil realne podatke na podlagi katerih sem se lahko odločal. Iz procesa dokumentiranja pa je prišlo spoznanje, da je treba odločitve – pri hrani in tudi v drugih življenjskih situacijah – osnovati na dejstvih.

Pri nas namreč razsaja „se ne splača“ sindrom, ki se hrani v govoricah, splošnih prepričanjih in mitih. Jaz sedaj zase vem, kaj se splača in kaj ne. Primer, velikokrat slišim, da se doma ne splača peči kruha, češ tako in tako moraš vse kupiti, potem pa še tista draga elektrika. Sam pravim, da elektrika ni draga. Poceni je! Vsaj za peko kruha, kuhanje juhe in podobno. Sploh pa ni draga v primerjavi s ceno kruha. Elektrika za speči 2,5 kg stane 24 centov ali 9,6 centa na kilogram.

Meja med preživetjem in smrtjo otroka

So pa tudi drugačne meje. Na Madagaskarju, na smetišču glavnega mesta Antananarivo, kjer slovenski misijonar Pedro Opeka rešuje ljudi s smetišča, jim vrača človekovo dostojanstvo, določa mejo med preživetjem in smrtjo otroka obrok riža, ki ga je misijonar obljubil otrokom. Pa ga težko zagotavlja vsak dan. Z darovi ljudi misijonar za vsak evro kupi dva kilograma riža. En evro bi za en dan lahko nasitil vsaj 10 otrok.

Pa si predstavljajmo, da bi se vsak Slovenec, vsak dan lahko odpovedal 1 €. To je približno toliko kot stane – še enkrat – dve tretjini skodelice kave ali šestina pice. Ali nečemu drugemu v tej vrednosti. Tako bi nabrali 2 milijona evrov in misijonar bi lahko kupil 4 milijone kilogramov riža. Vsak dan. Letno bi to zneslo 730 milijonov evrov ali 1460 milijonov kilogramov riža. Samo Slovenci. No, morda bi lahko otroci za ta denar lahko dobili nekaj fižola ali celo mleka, kar je v tistih krajih pravi luksus.

Spoznanja v projektu

Projekt 1 € na dan mi je dal obilo novih spoznanj, ki jih pred projektom nisem pričakoval.

Prvo spoznanje je povečanje hvaležnosti pri sebi za take „samoumevnosti“ kot je čista voda, čisto okolje, obilica plodne zemlje, ugodne klimatske razmere, kjer vržemo zrnje v zemljo in neverjetno! – kar vzklije, zraste in obrodi. Povsod ni tako. Povečal sem tudi hvaležnost za take danosti kot so za sposobnost, da se lahko učim, da zaslužim, da je vedno kaj v hladilniku. Povsod ni tako. Kot rezultat te povečane hvaležnosti je moja drugačna naravnanost do obdelovanja zemlje kar se že zelo konkretno kaže v povečanju svoje obdelovalne površine za 100 %.

Drugo spoznanje je, da vedno obstaja tudi druga perspektiva. Ko sem že kmalu na začetku projekta začel hujšati, sem začel šteti kalorije. Da bi pač vedel koliko mi jih manjka do 2.839. Zalotil sem se, da jih štejem pravzaprav zato, da bi jih bilo VEČ. Kaj pa delajo ljudje okoli mene? Štejejo jih, da bi jih bilo MANJ. In kaj počne večji del sveta: šteje jih, ali bolj šteli bi jih, če bi se dalo in če bi bilo smiselno, da bi jih bilo VEČ.

Kot farmacevt vem, da je farmacevtska industrija “pogruntala” zdravila (primer Orlistat), ki zmanjšajo vsrkavanje maščob iz prebavil v kri. Tako gredo dragocene maščobe direktno v kanalizacijske cevi. Pravzaprav ali maščobam sploh še rečemo, da so dragocene? Sporočilo takega „zdravila“ je: „Kar jej maščobe, ker so dobre, mi bomo s kemikalijo, ki ti jo bomo prodali, poskrbeli, da se bo vsebina kanalizacijskih cevi podražila.“

Kaj pa, če česa raje sploh ne bi zaužili? Ali nismo ljudje, ki imamo sposobnost videti večjo sliko in prav zato, ker smo ljudje imamo tudi možnost izbire. In ali nimamo volje, da bi se čemu zavestno odpovedali, ne zato, ker se moramo, pač pa zato, ker se hočemo.

Tretje spoznanje projekta je vprašanje resnične pomembnosti. V tem primeru hrane. Med projektom sem se spraševal: Kaj je pomembno v tem koščku hrane, ki ga bom zaužil? Ali ne jem nekako avtomatsko, samo zato ker mi samo „paše“ in niti ne zato, ker sem lačen? Ali potrebujem ravno ta kos hrane te oblike hrane ali bi šlo s čim drugim? Pomislim sploh kdaj na sestavine hrane, na pomen, ki ga ima hrana zame? Pomislim na to kakšen vpliv imam s prav tako izbiro hrane nase in na svet okoli sebe? To zavedanje se lahko in se širi tudi na druga življenjska področja. Sedaj se mnogo več sprašujem kakšne posledice imajo moje vsakodnevne izbire na svet.

Četrto spoznanje je to, da se realne potrebe človeka ne pokrivajo s tistimi, ki se nam jih stalno vsiljuje. V projektu se mi je prvič tako zelo jasno izrisala meja med resnično, fiziološko potrebo in tistim kar je odveč – torej meja med DOVOLJ in ODVEČ. Pravzaprav sem jo kar občutil. Tudi tako, da sem bil kdaj ob večerih, ko mi je zmanjkalo centov, malo lačen. A sem vedel, da imam naslednji dan spet nov evro za hrano. In sem se ga veselil.

Menim, da je dobro, da kdaj občutimo mejo. In prav zato je treba stopiti na pot njenega iskanja, mejo nekako določiti, odvzeti odvečno in šele potem zavestno in po kapljicah dodajati. Če ponovim: stopiti na pot iskanjadoločiti mejo – odvzeti in šele nato – nazaj dodajati. Sam sem prepričan, da je prav proces iskanja meje pomemben in daje globoka spoznanja do katerih se človek težko prebije.

Po mojem imam kot prebivalec razvitega dela sveta odgovornost, da odvzamem iz svojega življenja to kar je ODVEČ, kar je PRETIRANO. Zaradi ljudi v velikem dela sveta, ki takih danosti, kot jih imam sam, nimajo. Vendar: odveč in pretirano: kako neoprijemljive so te besede. Kaj pa je pretirano in kaj je odveč? Sam se zavzemam za koncept prostovoljne preprostosti – sam si določam kaj je ZAME pretirano in odveč.

Iskanje odvečnosti, pretiranega in njegovo postopno odstranjevanje je pot nenehnega iskanja, na katero smo po mojem dolžni stopiti. Zaradi ZLATEGA PRAVILA – nekakšne univerzalne meje, ki določa naš odnos do sočloveka in ki jo – morda le v malo drugače zapisano – poznajo vse svetovne religije in tudi humanizem. V Svetem pismu ga imamo zapisanega v proaktivni obliki: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!« Mt,7,12.

Sprašujem se, ali se zlato pravilo nanaša samo na odnos do posameznika, ali se ga ne bi dalo razumeti tudi precej širše – medskupnostno nekako takole: »Tako torej vse, kar naša skupnost, želi, da bi ji druga skupnost storila, naj tudi naša stori drugi.“ in tudi medgeneracijsko: „Tako torej vse, kar želi naša generacija, da bi ji predhodna zapustila, naj tudi naša generacija zapusti naslednji.“

Še več, čas je, da si kot prebivalec tega dela sveta postavim vprašanje: „Ali imam zato, ker sem se rodil v tem delu sveta in ker so mi bile podarjene sposobnosti, res pravico svojo sicer prisluženo vrednost zapraviti za karkoli in kakorkoli ne glede na posledice za to in druge skupnosti, za sedanjo in bodoče generacije?“

Projekt kot model

Projekt 1€ na dan se mi kaže kot dober model tudi za druga življenjska področja (transport, energija, počitnice, …), pravzaprav kot model za pot osebnih sprememb.

Vsakomur privoščim, da se odpravi na pot iskanja meje. Katerekoli. To je namreč vedno premik iz okolja udobja v okolje neudobja, kar omogoča učinkovito učenje in osebna spoznanja. Poudarek je na besedici osebna. Le taka spoznanja vodijo do sprememb.

V našem osebnem, družinskem pa tudi poslovnem življenju, se je nabralo toliko odvečnega, da je potreben razmislek o drugačnem načinu bivanja, o drugi paradigmi, ki ji sam pravim: bolj preproste izbire ali kot je nekdo je zapisal: “Živeti moramo preprosto, da bi drugi lahko – preprosto živeli.”

8 odgovorov
  1. Marcos
    Marcos says:

    Bil je odličen večer! Tvoj prispevek je bil špica! Sem opazoval publiko med predavanjem in videl, kako si jim res prišel do živega, še posebej ko si govoril o Pedru Opeki. Čestitam!

    Odgovori
    • Aleš Čerin
      Aleš Čerin says:

      @Marko, hvala. Ja, res lep dogodek. Veliko dobrih spoznanj. Veliko vložene energije mladih organizatorjev.

      Sam publike nisem videl, ker te reflektorji čisto zaslepijo. Nisem navajen tega efekta.

      Odgovori
  2. Tomaž
    Tomaž says:

    Hej, z veseljem si bom ogledal video prispevek. Ob enem pa bi se ti zahvalil za tvoj prispevek k dvigovanju ozaveščenosti glede samostojnega pridelovanja hrane in izbire bolj preprostega življenja.

    Reči moram, da tvoj blog precej prispeva mojemu razvoju na tem področju. Od 1€ projekta dalje pečem svoj kruh in na vrtu pridelujem svojo zelenjavo. Vrt je sicer majhen in pridelek je simboličen, vendar mi je sedaj postalo jasno, da mi sploh ne gre za pridelek temveč za filozofijo in odnos do hrane, okolja in družbe. Kdo bi si mislil, da gojenje solate lahko vpliva na duhovni razvoj človeka 🙂

    Precej prebiram in raziskujem, ter ob enem ugotavljam, kako močan vpliv ima agrikultura na stanje svetovne družbe. Ko si omenil hvalevredna dejanja misijonarja Pedra Opeke sem se spomnil na dokument z naslovom ‘Eradicating Poverty’, ki sem ga pred dnevi prebral. Morda boš našel kakšen trenutek, da ga prebereš. Zelo celosten pristop do odprave revščine, kjer ima agrikultura eno glavnih vlog. http://bic.org/statements-and-reports/bic-statements/eradicating-poverty-moving-forward-as-one

    PS. Kje pa kupuješ mleko? Sem iz Dravelj in zdi se mi, da si omenjal ta del Ljubljane.

    Odgovori
    • Aleš Čerin
      Aleš Čerin says:

      @Tomaž: Hvala. Sem vesel, da projekt in blog vplivata nate v smeri bolj preprostih izbir. Imaš prav, ne gre samo za fizični pridelek, pač pa bolj za odnos, za spremembo naravnanosti, ki se kaže tudi na drugih življenjskih področjih.

      Hvala za članek. Si ga bom prebral.

      Odlično mleko za 60 centov najdeš v Dravljah ozrioma na robu Dravelj na Zapuški ulici 69.

      Hvala za komentar.

      Odgovori
  3. Natan
    Natan says:

    Navdihujoč in zelo berljiv zapis! Iskreno spoštovanje z moje strani za pogum in odločnost podati se v tako radikalen preizkus lastnih meja. Tovrstne izkušnje kalijo osebnost in razširjajo obzorja. Absolutno se strinjam z mislijo, “Menim, da je dobro, da kdaj občutimo mejo.” Čedalje manj imamo stika z realnostjo in vendar se slepimo z iluzijo, da je naša realnost resnična. Škoda, da nisem imel možnosti slišati zgodbe v živo na TEDx dogodku.

    Odgovori
    • Aleš Čerin
      Aleš Čerin says:

      @Natan: Hvala, popolnoma se strinjam z vami. Ja, občutiti mejo – dragoceno. Če se le da, fizično. Sam sem jo občutil tako, da sem bil kdaj ob večerih, ko mi je zmanjkalo centov tudi malo lačen, a vesel, da imam drugi dan spet 1 € na razpolago.

      Perfektno rečeno: “Čedalje manj imamo stika z realnostjo in vendar se slepimo z iluzijo, da je naša realnost resnična.”

      Hvala za komentar.

      Odgovori
  4. Danilo
    Danilo says:

    Aleš, res dober povzetek tvoje poti in tvojega projekta. Mi je pa zanimivo, koliko besedila pa se vseeno da spraviti v 20 minut govorjenja.

    Odgovori
    • Aleš Čerin
      Aleš Čerin says:

      @Danilo: Hvala. Veš, da sem moral tole besedilo malo skrajšati. Tole je je za 18 minut, če lepo gladko bereš, če pa prosto govoriš se kar precej zavleče.

      Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja