Simbol “curling vzgoje” ali starši menjavajo sličice fuzbalerjev

Gneča okoli Tivolija

Kot sem pisal na kratko že v Časniku (in tu samo podrobno razlagam svoj pogled), sem se v ponedeljek popoldne okoli 18. ure s kolesom vračal s poslovnega sestanka. Med Celovško in halo Tivoli (po pločniku, na parkirišču, …) je bila veliko ljudi (nekaj sto). Staršev, nekaj otrok, dedkov babic, tudi mladine.

Kot nadebuden blogovski firbec se približam skupini in opazim, da odrasli ljudje letajo okoli z albumi fuzbalerjev, nekakšnimi seznami in menjavajo sličice.

Vprašam moža, nekaj čez 30, kaj se pravzaprav dogaja, pa mi vse podrobno razloži. Da menjavajo slikice fuzbalerjev z letošnjega svetovnega prvenstva v Južno afriški republiki, ki otrokom manjkajo v albumu. Da se dobivajo vsak ponedeljek popoldne. Možakar mi razloži tudi, da prihaja vsak teden iz Škofje Loke in da je vsak teden več ljudi. Tam sem se zadržal kakšnih 30 minut in pravzaprav ugotovil, da slikice menjavajo predvsem starši, otroci (tisti, ki so sploh bili) pa pasivno spremljajo dogajanje.

Zbiranje “vsegaživega”

Zbiranje sličic mi je blizu. Tuda sam sem jih. Se spomnim Vinetuja, pa OTO-MOTO, pa Letala, tudi fuzbalerje na svetovnem prvenstvu leta 1974 v Munchnu. Takrat sem bil star 12 let in mi je to veliko pomenilo. Na veliko smo otroci trgovali med seboj s sličicami, ki so nam manjkale.

Tudi nimam nič proti temu, da karkoli zbirajo odrasli. To je lahko prav dobro in zanimivo, četudi se mi zdaj zdi malo “mimo”. Naj kar zbirajo. Vendar …

… pustite otrokom, da se učijo!

Zbiranje sličic je pravzaprav vzgojno. Sam vidim, da se pri tem otroci lahko učijo:

  • nekaj malega projektnega dela,
  • komunikacije s svojimi sovrstniki (v živo in tudi po internetu),
  • spretnosti pogajanj, trgovanja,
  • urejanja medčloveških odnosov.

Vendar se otroci učijo samo, če jim pustimo, da posel opravijo sami. Da sami pridobivajo izkušnje, da se lahko tudi pošteno razveselijo. Ne pa da jim mi “starci” odvzamemo še to strast.

Kdor je kaj zbiral ali bolj splošno, kdor si je za kaj trdo prizadeval, gotovo ve, kako se človek razveseli, če dobi redko dobrino, še posebej če je bil napor velik. In gotovo prav dobro vemo kako malo nam pomeni, če nekaj dobimo zlahka ali nam celo pridobi kdo drug. Enostavno nima vrednosti – za nas.

Simbolni pojav, ki kaže na pojmovanje vzgoje

Seveda se naravnanost na odstranjevanje vseh ovir pred otrokom – nekateri to imenujejo kar “curling vzgoja” (po zimskem športu, ki je podoben nekakšnemu balinanju na ledu z znamenitim “pometanjem”) – kaže še bolj na drugih, še bolj pomembnih področjih in je tole starševsko trgovanje s sličicami samo simbol, ki je precej “aboten”.

Zdi se, da smo otrokom vzeli še zadnje veselje – namreč občutek zmage, veselja in zadovoljstva, ki je edino mogoč po lastni izkušnji. Pa magari po takem delu kot je menjavanje sličic.

Starši, kot pravi dr. Bogdan Žorž, avtor znamenite knjige “Razvajenost-rak sodobne družbe”, otrokom ne omogočimo več temeljnih izkušenj, ki jih potrebujejo v življenju:

  • izkušnje napora (ki ga tu sicer ni veliko – je pa),
  • izkušnje reševanja problemov (namesto otrok jih rešijo kar starši),
  • izkušnje odrekanja (vse mora biti takoj, cilj doseže kar starš namesto otroka),
  • izkušnje vključevanja v okolje (otroku ne omogočimo komuniciranja pri “barantanju”).

Foto: Aleš Čerin

9 odgovorov
  1. Danilo
    Danilo says:

    Aleš, s tem prispevkom si dregnil prav v srce vzgoje. Tu se oblikujejo ljudje! Montessori pedagoka ima moto: Pomagaj mi, da naredim sam. In to je v otrocih, dokler so mali. Hočejo sami, ker jim je izziv.
    In res je škoda, ko jim starši in učitelji jemljejo to priložnost. Predpogoj za “Pomagaj mi, da naredim sam”, pa je potrpežljivost, saj ta pristop vsaj v začetku deluje zelo počasi.

    Odgovori
  2. Nik
    Nik says:

    Bedarija.

    Tu sploh ne gre za otroke, pač pa odrasli zbirajo sličice (pa če imajo otroke, ali pa ne). In ni jih tako malo. Otroci so samo izgovor…

    Odgovori
  3. emil
    emil says:

    Točno to se dogaja. Starši želijo pomagati otrokom, da jim bo življenje lažje a pri tem jih delajo odvisne od njih oz. neke vidne roke. Ko se ta roka umakne, se mu svet zamaje in posledično zamegli.

    Odgovori

Trackbacks & Pingbacks

  1. ko me je že malo skrbelo ali sem normalen, ker ne polnim nogometnega albuma z nalepkami preberem tole – http://pest.si/p7j

  2. […] P R I P O R O Č A M! – zapis se najde na spletni strani PREPROSTOST. […]

  3. Z bloga Preprostost: Simbol “curling vzgoje” ali starši menjavajo sličice fuzbalerjev http://bit.ly/dd8bTv

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja