Preden se odpravite na treking dolg 190 km – DOPOLNJENO 2020

V Sloveniji imamo ogromno označenih pešpoti. Pa ne samo v visokogorju, pač pa tudi veliko dolgih poti po pokrajini. Naj jih nekaj meni ljubih (tudi prehojenih, razen Julijana Trail) naštejem:

V korona-časih se mnogo ljudi odpravlja na te pešpoti. V tem zapisu vam bom poskusil pomagati pripraviti nahrbtnik, da se laže odpravite na pot. Morda bo komu koristilo. Pomembno je, da se prej o nekaj rečeh premisli; predvsem pa dober premislek prepreči marsikatero težavo na poti in pot naredi prijetnejšo.

Opomba: vse, o čemer pišem, izhaja iz mojih izkušenj z dolgih pohodov in iz izkušenj mojih otrok. Morda najdete kje drugje drugačne nasvete. Pišem bolj z vidika moškega in otrok, ženske imajo gotovo tudi kakšne drugačne zahteve.

Hoja

Hoja je osnovni način gibanja človeka in za hojo še najbolj uporabljamo noge, zato jim je treba posvetiti veliko pozornosti.

a) Čevlji: sem zagovornik lahkih, visokih (prek gležnja) pohodnih čevljev (malo lažji gojzarji), ki naj imajo trd podplat. Tako ne čutiš vsakega kamna in gleženj ne trpi. Prvo leto sem poskusil tekaške copate, pa so me preveč pekli podplati, naslednje leto pa nizke pohodne čevlje, a so preveč trpeli gležnji. Teža obutve je po mojem manj pomembna kot trdota podplata in zavarovanje gležnjev.

So pa naši otroci hodili – recimo 190 km – v popotniških sandalih Teva (obuli so jih čez nogavice), ki so se odlično obnesli. Samo malo so jih boleli gležnji, pa še to samo takrat, ko smo hodili po bolj planinskem terenu.

Tekaški copati se zdijo v redu, a na dolgi poti povzročijo bolečine v gležnjih in podplatih.

Pri čevljih nikakor ne varčujte. Kupite, kar se vam resnično prilega na nogo, ne glede na ceno.

b) Nogavice: kupite posebne pohodne nogavice, ki naj se vam popolnoma prilegajo in so brez šivov (tudi tu ne sme biti varčevanja).

Zanimivost: prijatelj iz Avstrije prisega na to, da se nogavic ne pere, in pravi, da jih je pred 400 km dolgim pohodom uhodil na treh lažjih turah (brez pranja seveda) in tudi med 15-dnevno hojo jih ni nikoli opral. In ni imel nobenih težav z žulji. Tudi sam sem jih nehal prati in po nekaj dneh hoje ni bilo nobenih problemov. Smrad? Niti ne. Glej Higiena nog.

c) Higiena nog: izjemno pomembno je umiti noge zvečer pred spanjem. Tako noge ne bodo smrdele in posledično tudi nogavice ne. Nikakor ne umivajte nog zjutraj pred hojo, ker s tem omehčate kožo in nevarnost za nastanek žuljev je večja.

Pred hojo smo mi noge dobro namazali z mazilom z eteričnimi olji. Uporabljam Vetaseptal mazilo za nego vimena 🙂 in rok. Mazilo je zelo mazljivo, eterična olja pa noge malo “osvežijo” (torej pospešijo cirkulacijo krvi) in delujejo rahlo antiseptično (zaradi česar noge ne smrdijo). Mazilo omogoča, da se prsti med seboj ne drgnejo intenzivno, zato ne dobimo žuljev med njimi. Mazilo je uporabno tudi za mazanje “gibljivih delov” okoli podpazduhe.

Kreme se mi ne zdijo v redu (četudi je bolje kot nič). Vsebujejo namreč preveč vode (okoli 70 odstotkov) in po dolgi hoji v vročini se noge “kuhajo” v gojzarjih – še večja nevarnost za nastanek žuljev.

d) Žulji: najbolje jih je preprečiti z dobro izbiro čevljev, nogavic, skrbno higieno nog in mazanjem. Vendar se jih vedno ne da preprečiti in je treba nanje računati. Priporočam obliže s silikonsko blazinico. Eden od naših otrok se je celo že odpravil na pot s svežim žuljem (en dan starim) in s temi obliži potem ni bilo nobenih težav.

Zelo dober in precej cenejši je tudi navaden trak Leukotape Classic (2 cm x 10 m), ki si ga nalepimo, recimo, na peto. Trak je seveda treba nalepiti preden noge namažemo s mazilom. Jaz ga nalepim, še preden se žulji pojavijo. Preventivno.

e) Higiena predela med nogami: morda se zdi komu malo odveč, vendar se je že marsikateri popotnik ustavil zaradi vnetja med nogami. Skrb za popolno čistočo po veliki potrebi mora biti sama po sebi umevna. Toaletni papir ni dovolj.

Uporaba vlažilnih robčkov je nujna za ohranjanje čistoče intimnih predelov. Jaz uporabljam Nivea Fresh & Pure, vlažni čistilni robčki, ker ne vsebujejo alkohola, ki preveč izsuši. Ne vzemite s seboj celega paketa 63 robčkov, pač pa samo toliko, kolikor jih potrebujete. Zapakirajte jih v vrečko in zatesnite v gumico.

Vsako jutro pred začetkom hoje se je treba namazati s mazilom z eteričnimi olji v predelu med nogami (posebej na stiku med robom spodnjic in kožo). Tako namažemo gibljive dele, da laže drsijo. Če ste močnejše postave (če se vam bedra na notranji strani stikajo, četudi morda samo občasno), se mažite – precej na debelo – tudi po notranji strani stegen.

Ritem hoje in počitek med potjo

a) Tehnika hoje: hodite v prijetnem ritmu, usklajeni z dihanjem (jaz imam ritem tri do štiri korake na en vdih).

b) Počitek: poskrbite za dovolj počitka na poti. Mi hodimo nekako od 6h zjutraj do 12h, potem do 15h ali 16h počivamo ter nato do večera (do 20h ali 21h) hodimo. Med dvema velikima deloma hoje torej počivamo vsaj tri ure (čez vroče opoldne). Vmes smo pa tudi imeli počitke – večkrat po kake četrt ure. Predvsem za pitje.

Efektivne hoje je tako okoli 8 do 9 ur na dan. Ponavadi prehodimo na dan kakih 25 km in okoli 800 m vzpona.

c) Pohodne palice: so odličen pripomoček, samo mene preveč motijo pri fotografiranju, tako da hodim brez njih. Pa še prav lahko se zgodi, da jih človek kje pozabi. Čisto dobra je tudi navadna leskova palica, ki si jo odrežeš na poti.

Oprema

a) Nahrbtnik: nahrbtnik naj se vam dobro prilega in naj ne bo prevelik (jaz nosim 50-litrskega) in ga primerno uravnajte (polnega) na svoj hrbet. Pri hoji ga privežite okoli pasu, tako da breme delno nosite tudi z boki.

V nahrbtnik naložite težke stvari na dno in čim bliže hrbtu. Rezervno obleko in spalno vrečo obvezno namestite v plastično vrečko, da se ne premoči v primeru dežja ali politja. Nekoč sem polil vsaj pol litra mleka v nahrbtniku. Si predstavljate katastrofo, če ne bi imel oblačil v vrečkah? Že tako mi je nahrbtnik smrdel in sem trpel.

Težo nahrbtnikov zmanjšajte na minimum. Za prav vsak kos opreme dobro premislite:

  • ali ga resnično potrebujete;
  • ali ga potrebujete v taki količini;
  • kako porazdeliti opremo, ki je skupna (npr.: zemljevidi, milo, zobna pasta, krema za sončenje …). Kose si primerno porazdelite med seboj; ne nosite vsak svojega kosa.

Prvi primer: milo je nujno treba imeti, vendar, ali potrebujemo zato tudi šampon in ali potrebujemo res cel kos mila (lahko ga prežagate na pol ali celo na tretjine ali vzamete že napol porabljen kos).

Drugi primer: zobna pasta je seveda potrebna, vendar vzemite na tričetrt prazno tubo (prav tako kremo za sončenje) ali vzemite kako mini tubico.

Teža nahrbtnika: odrasli naj nosi okoli 15 odstotkov svoje teže (recimo 80 kg težak moški naj nosi največ 12 kg). Če ste debeli, izračunajte glede na normalno težo 🙂 Otroci naj nikakor ne nosijo več kot 10 odstotkov svoje teže. Pri nas so manjši otroci nosili samo spalno vrečo, podlogo, nekaj obleke in eno do dve pollitrski plastenki pijače. S pretežkim nahrbtnikom boste že čez kak dan hoje začutili bolečine v ramenih, lahko tudi krče. Seveda sta poraba energije in utrujenost z vsakim gramom večji (posebno pri hoji v klanec).

b) Obleka:

  • kratke hlače, dolge hlače (oboje naj bodo udobne – naj se vam ne lepijo po nogi); jaz uporabljam samo dolge hlače s snemljivim spodnjim delom hlačnic,
  • ena “švic” majica in dve T-majici iz bombaža (oboje lahko perete med potjo),
  • dve spodnji majici, troje spodnje hlače (morda ženske malo več?) (jaz uporabljam športne “plastične” švic spodnej hlače bokserke),
  • lahka majica z dolgimi rokavi, flis,
  • kapa z velikim šiltom in zaščito za vrat,
  • dva para nogavic,
  • kopalke,
  • (če greste v višine ali v času, ko je že izrazito mraz: lahka bunda).

Prenočevanje na poti

a) Spanje: spalna vreča in podloga. Spalna vreča naj za poleti ne bo prevroča niti ne pretežka (do -5 °C je primerna).

Otroci so imeli klasično podlogo – t. i. armaflex, jaz pa uporabljam napihljiv in lahek Therm-A-Rest, ki se lahko zvije in shrani v nahrbtnik. Otroci so lažji in tudi laže prenašajo male nepravilnosti pod seboj. V izolaciji in teži ne vidim nobene razlike.

Šotor po mojem mnenju ni potreben in je samo dodatna teža. Mi smo včasih nosili vojaška šotorska krila (iz katerih se da narediti enostaven šotor), pa smo sedaj tudi to pustili doma. Spanje pod milim nebom je izjemno romantično, zanimivo in tudi atraktivno za otroke.

b) Prenočišča: spati se da tudi v planinskih kočah, turističnih kmetijah, gostilnah (dražje variante), senikih, pri ljudeh na balkonih, hišah, pod cerkvenimi napušči, pred pokopališči (tu je vedno tekoča voda!), …, pod milim nebom. Mi smo večinoma spali zunaj (kdaj na turistični kmetiji in planinski koči). Ljudje ob poti so odprti za sprejem peš romarjev in radi pomagajo. Poskrbite, da je spanje varno (na območju medveda smo vedno spali v zavetju vrtov, gradov …) in poskrbite za stražo.

Higiena na poti in preostala oprema

a) Higiena: zobna krtačka in zobna pasta, milo, mikro brisačka, dober dezodorant (eden na skupino), toaletni papir, osvežilni robčki (glej Higiena predela med nogami).

b) Zemljevidi in vodniki: celotno pot morate “pokriti” z zemljevidi (če ni drugega, si natisnite zemljevid s Pešpoti.si ali si kopirajte iz Velikega atlasa Slovenije). Za E6 obstajajo zemljevidi za skoraj celotno pot (samo majhen del med Turjakom in Blokami ter čez Brkine manjkajo). Seveda imejte samo en paket zemljevidov na skupino.

Za orientacijo potrebujete troje: markacije, zemljevid in opis poti.

Močno priporočam odličen vodnik Evropska pešpot E6 ali Evropska pešpot E7. Obe je napisal Dario Cortese – knjižici dobite pri njemu na e-naslovu:  1630@porezen.si; cena obeh vodnikov skupaj je 20 €, prodajata se kot komplet, sicer bi bila cena enega enaka ceni obeh skupaj; stroški pošiljanja so 3 €, skupaj torej 23 €.

Za Jakobove poti dobite vodnike na Društvu prijateljev poti sv. Jakoba v Sloveniji.

c) Preostala oprema:

  • švicarski nož (bolj lahek),
  • žlica za prehranjevanje (sam uporabljam kar malo kuhinjsko žličko),
  • 2 m najlonske vrvice,
  • sončna očala,
  • pelerina,
  • napolnjen mobilni telefon (brez polnilca –imejte ugasnjenega in ga uporabite le v njunih primerih),
  • fotoaparat in rezervne baterije,
  • odganjalec komarjev,
  • krema za sončenje,
  • medvedki ali druge plišaste živalce za otroke,
  • svetilka (lahka),
  • prva pomoč (povoji, obliži, antibiotično mazilo (10 g), recimo antibiotično mazilo za oči),
  • navadna plastenka za vodo (1,5 litra je dovolj, otroci eno do dve pollitrski plastenki),
  • velika vreča za smeti (v primeru dežja služi za zaščito – še posebej nahrbtnika – dokler ne pridemo do prvega zatočišča).

Hrana in pijača

a) Hrana: hrana se na taki poti, kjer je dostop do trgovin, kupuje sproti v trgovinah (pred odhodom naredite načrt trgovin na poti), tudi v gostilnah, na turističnih kmetijah, v planinskih kočah in tudi pri dobrih ljudeh. Hrana naj bo močno hranljiva (otroci so precej lačni) in taka, da jo otroci radi jedo. Sadje se poleti dobi kar na poti (maline, robide, jabolka, hruške, na Primorskem tudi fige). Seveda poberite (če se le da na tleh) samo toliko, kolikor potrebujete, in vprašajte lastnika za dovoljenje. Vsakič, ko je mogoče, naj otroci pojedo kakšen sladoled ali dva.

b) Pijača: voda z dodatki vitaminov in mineralov. Voda je praktično celo pot dostopna v naravi (razen v Snežniških gozdovih in na Primorskem). Na studencih točite čim bližje izvira ali prosite pri ljudeh, ki radi pomagajo. Vodo in minerale je treba sproti nadomeščati, in to obilno! Kdaj je dovolj tekočine? Ko priteče skozi telo (ko greste lulat).

V gostilnah priporočam za odrasle pivo (seveda v zmernih količinah) ali brezalkoholno pivo (tudi za otroke). Pivo odlično nadomesti vitamine in minerale.

c) Smeti: smeti odlagajte samo v posode za smeti v vaseh in mestih, zato imejte pripravljene vrečke za smeti (mi smo uporabili kar trgovinske, ki smo jih dobili pri nakupih).

d) Pranje perila

Perilo perite, ko ste v okolju, kjer voda steče v kanalizacijo (npr.: turistična kmetija), da ne onesnažujete voda. Če morate prati v potoku, uporabite minimalne količine mila in ne spirajte milnice direktno v potok, pač pa mimo potoka v zemljo ali pesek, da se milo razgradi. Ne potrebujete detergenta, pač pa samo navadno milo.

Majice, perilo, nogavice (če se jih boste vseeno odločili prati 🙂) sušite kar na nahrbtniku. Majica je ob sončnem vremenu v pol dneva suha.

Druga oprema

(Mislim, da ni potrebna, prinaša pa več udobja.)

Prijatelj Peter iz Avstrije je imel s seboj (kot smo se mi šalili) cel “hotel” in njegov nahrbtnik je tehtal gotovo preko 25 kg. Tako je imel on s seboj še: gorilnik (vojaški) + gorilne ploščice, šotor (za eno osebo: 1,7 kg), dežnik (ki ga je včasih uporabil tudi za senco), dva noža.

Se je pa fant znašel in je (na poti do morja) že v Avstriji kupil “rudla” (naprava na dveh koleščkih za prevažanje bremen v skladiščih in gospodinjstvu), s katerim je kar okoli pol poti nahrbtnik preprosto vozil. Ko smo to videli, so nam skoraj izpadle oči 🙂.

Zaključek

Upam, da sem komu vsaj malo pomagal “pripraviti nahrbtnik” (in še kaj drugega) za dolgo pot. Meni je namreč zelo tečno premišljevati vsako leto znova, kaj pripraviti za na pot, zato bo tudi meni tale zapis vsako leto nekajkrat prišel zelo prav.

Želim vam prijetne dolge poti in kar pogumno na pot. Naj vas za konec še spodbudim na dolge poti z besedami Daria Corteseja: “Kdor hodi, je vedno pred časom. Kdor hodi po evropskih pešpoteh, je nekaj desetletij pred časom. Kdor hodi po slovenskem delu dveh evropskih pešpoti, je že četrt stoletja pred časom. In ta čas je vedno zdaj.”

Tudi jaz verjamem, da čas slovenskih dolgih poti šele prihaja. S korona-časi je pravzaprav že tu. Čas postaja vrednota in čas, “zabit” na taki poti, je velika vrednota, še posebej če doživimo pot v družbi svojih najdražjih in v družbi Najvišjega.

Foto: Aleš Čerin

11 odgovorov
  1. Ivan
    Ivan says:

    Aleš, si se pa potrudil in odlično napisal kaj vse se nujno potrebuje na takšni poti. Čestitke za članek in prehojeno pot. Sem vas spremljal.
    Pozdrav! Ivan

    Odgovori
  2. Aleš Čerin
    Aleš Čerin says:

    @Ivan: Hvala, da si nas spremljal na poti. Upam, da bo članek komu prišel prav in da bo koga spodbudil za tako pot.

    Jaz hodim po takih trekingih že od malega in so odlična priložnost za spoznavanje Slovenije, ljudi in tudi samega sebe.

    Pa še vzgojni so …

    Odgovori
  3. Marjeta
    Marjeta says:

    Priceless! Hvala. Jaz bom štartala s pohodom preko Pohorja.. potem pa kaj večjega… ta vikend sem že bila malo na ogledih/pokušini.

    Odgovori
  4. turdus
    turdus says:

    Sistematično, temeljito, plod izkušenj!
    Simpatičen je pa tudi Petrov “rudl”.
    Koliko je vagal prazen? Rudl, ne Peter.

    Pozdrav silnim hodcem!

    Odgovori
  5. Aleš Čerin
    Aleš Čerin says:

    @Turdus: Hvala. Pravzaprav ne vem koliko je tehtal, je bil pa tak, zelo priročen, narejen iz plastike. Po moje kakšne dva kg. Vsekakor se je splačalo, ker je skoraj polovico poti vlekel. Vseeno, pa je imel nahrbtnik za mene odločno pretežak, kar se mu je zelo poznalo pri hoji navzgor.

    Odgovori
  6. Melita
    Melita says:

    Hvala za izčrpne nasvete “iz prakse” 🙂 Tole popotniško mazilo pripravite sami ali se ga da kje kupiti?
    Srečne in vesele prihodnje poti, Melita

    Odgovori
  7. Aleš Čerin
    Aleš Čerin says:

    Draga Stannia! Pohodniško mazilo sem res včasih delal sam, pa ga ne več. Niti ne najdem več recepta. Sedaj uporabljam mazilo z eteričnimi olji. Odlično je Vetaseptal – mazilo za vimena 🙂 in roke. Deluje antiseptično – noge ne smrdijo in rahlo hladi. Najdete ga v lekarni. Evo povezava: https://www.lekarnar.com/izdelki/vetaseptal-mazilo-za-nego-vimena-in-rok-150-ml

    Sem popravil tudi v članku. Iin dodal povezavo tudi na vlažilne robčke, ki jih uporabljam in na trak Leukotape proti žuljem.

    Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja