Preden se odpravite na treking dolg 190 km

V zapisu o našem pohodu po E6 od Županove jame do Strunjana sem obljubil, da bom napisal kaj o tehnični opremi potrebni za dolgo pot, o opremi za spanje, pripomočkih, fintah proti žuljem, teži nahrbtnikov, … pa tudi o hoji in naravnanosti.

Resnično se mi zdi pomembno, da se nekaj reči premisli, preden se odpravi na tako pot. Predvsem pa dober premislek prepreči marsikatero težavo na poti in pot naredi bolj prijetno. Pa sem se usedel, dobro premislil in zapisal.

OPOMBA: O vsem o čemer pišem izhaja iz mojih izkušenj z dolgih pohodov in iz izkušenj naše skupine. Morda najdete kje drugje bolj pametne nasvete. Pišem bolj z vidika moškega in otrok, ženske imajo gotovo tudi kakšne drugačne zahteve. Vsekakor je sestra imela malo težji nahrbtnik 🙂 .

1. Hoja

Hoja je osnovni način gibanja človeka in za hojo še najbolj uporabljamo noge, zato jim velja posvetiti veliko pozornosti.

a) Čevlji: Jaz sem pristaš lahkih, visokih (preko gležnja) pohodnih čevljev (malo lažji gojzarji), ki naj imajo trd podplat. Tako ne čutiš vsakega kamna in gleženj ne trpi. Sam sem prvo leto poskusil tudi tekaške copate, pa so me preveč pekli podplati, naslednje leto pa tudi nizke pohodne čevlje in so mi preveč trpeli gležnji. Teža obutve je po moje manj pomembna kot trdota podplata in zavarovanje gležnjev.

So pa v naši skupini otroci hodili 190 km v popotniških sandalih znamke Teva (obuli so jih preko nogavic!), ki so se odlično obnesli. Samo malo so jih boleli gležnji, pa še to samo takrat ko smo hodili po bolj planinskem terenu.

Sestra je vso pot prehodila v tekaških copatih in je malo tožila nad bolečinami v gležnjih.

Vsekakor pri čevljih ne šparati. Kupite, kar se vam resnično prilega na nogo, ne glede na ceno.

b) Nogavice: Kupite posebne pohodne nogavice, ki naj se vam popolnoma prilegajo in so brez šivov (tudi tu ni nič šparanja!).

Naš prijatelj iz Avstrije prisega na to, da se nogavic ne pere in pravi, da jih je pred 400 km pohodom uhodil na treh lažjih turah (brez pranja seveda) in tudi med 15 dnevno hojo jih ni nikoli opral. In ni imel nobenih težav z žulji. Tudi sam sem jih nehal prati in po nekaj dneh hoje ni bilo nobenih problemov. Smrad? Niti ne, ker uporabljamo popotniško mazilo (za sestavo glej spodaj), ki delujejo tudi antiseptično.

c) Higiena nog: Izjemno pomembno je oprati noge zvečer pred spanjem. Tako noge ne bodo smrdele in posledično tudi nogavice ne. Nikakor ne umivajte nog zjutraj pred hojo, ker s tem omehčate kožo in nevarnost za žulje je večja.

Pred hojo smo mi noge obilno namazali (še posebej med prsti) z mazilom za popotnike (= oljčno olje, karité maslo, babasu maslo, čebelji vosek in eterična olja: poprove mete, evkalipta, rožmarina, sivke, materine dušice, cimeta, mentol). Mazilo je zelo mazljivo, eterična olja pa noge malo “osvežijo” (= povečajo cirkulacijo krvi) in delujejo rahlo antiseptično (= noge ne smrdijo). Popotniško mazilo omogoča, da se prsti med seboj ne drgnejo tako intenzivno in ne dobimo žuljev med njimi. Mazilo je uporabno tudi za mazanje “gibljivih delov” okoli podpazduhe.

Krema se mi ne zdi v redu (četudi je boljša kot nič) in sam sem jo uporabljal na prejšnjih pohodih. Vsebuje namreč preveč vode (okoli 70 %) in po dolgi hoji v vročini se noge “kuhajo” v gojzarjih – še večja nevarnost žuljev.

d) Žulji: Najbolje jih je preprečiti z dobro izbiro čevljev, nogavic, skrbno higieno nog in mazanjem. Vendar se vedno ne da preprečiti in je treba na njih računati. Priporočam flajštre s silikonsko blazinico. En od naših otrok se je celo že odpravil na pot s svežim žuljem (en dan starim) in s temi flajštri potem ni bilo nobenih težav.

Zelo dober in precej cenejši je tudi navaden “leukotape trak” (2-cm je dovolj širok), ki si ga nalimaš recimo na peto. Trak seveda nalimaj preden noge namažeš s pohodniškim mazilom.

e) Higiena predela med nogami: Morda se zdi komu malo odveč, vendar se je že marsikateri popotnik ustavil zaradi vnetja med nogami. Skrb za popolno čistočo po veliki potrebi mora biti sama po sebi umevna. Toaletni papir ni dovolj. Obvezna uporaba vlažilnih robčkov je nujna za ohranjanje čistoče intimnih predelov. Niso vsi robčki dobri – nekateri preveč izsušijo. Sam uporabljam Nivea Baby Toddies (ne vzemite s seboj celega paketa 60 robčkov, pač pa samo toliko kot jih potrebujete – teža!).

Vsako jutro pred začetkom hoje se je treba namazati s popotniškim mazilom v predelu med nogami (posebej na stiku med robom “gat” in kožo).  Tako namažemo “gibljive dele”, da lažje drsijo. Če ste močnejše postave (če se vam bedra na notranji strani stikajo, četudi morda samo občasno), se mažite – precej na debelo – tudi po notranji strani stegen.

f) Tehnika hoje: Hodite v prijetnem ritmu, usklajeni z dihanjem (jaz imam ritem tri – štiri korake na en vdih).

g) Počitek: Poskrbite za dovolj počitka na poti. Mi smo hodili nekako od 6h zjutraj do 12h, potem do 15h ali 16h počivali ter nato do večera (do 20h ali 21h) hodili. Med dvema velikima “kosoma” hoje smo torej počivali vsaj tri ure (čez vroče opoldne). Vmes smo pa tudi imeli počitke – večkrat po kake četrt ure. Predvsem za pitje. Efektivne hoje je tako okoli 8 – 9 ur. Ponavadi smo prehodili na dan kakih 25 km. Če grem sam (recimo po Jakobovi poti od Ljubljane do Trsta kjer ni velikih vzponov), sem prehodil na dan okoli 40 km.

h) Pohodne palice: So odličen pripomoček, samo mene preveč motijo pri fotografiranju, tako, da hodim brez njih. Pa še prav lahko se zgodi, da jih kje pozabiš. Čisto dobra je tudi navadna leskova palica, ki si jo odrežeš na poti.

2. Oprema

Težo nahrbtnikov zmanjšajte na minimum. Za prav vsak kos opreme dobro premislite:
a) ali ga resnično potrebujete;
b) ali ga potrebujete v taki količini;
c) kako porazdeliti opremo, ki je skupna (npr.: zemljevidi, milo, zobna pasta, krema za sončenje, …). Kose si primerno porazdelite med seboj in ne nosite vsak svojega kosa.

Primer1: Milo je nujno imeti, vendar ali potrebujemo zato tudi šampon in ali potrebujemo res celo milo (lahko ga prežagate na pol ali celo na tretjine).
Primer2: Zobna pasta je seveda potrebna, vendar vzemite na tričetrt prazno tubo (enako sončna krema) ali vzemite kako mini tubico.

Teža nahrbtnika: Odrasli naj nosi okoli 15 % svoje teže, otroci pa nikakor ne več kot 10 %. Pri nas so manjši otroci nosili samo spalko, podlogo, nekaj obleke in 1-2 x 0,5 litra pijače. S pretežkim nahrbtnikom boste že čez kak dan hoje začutili bolečine v ramenih, lahko tudi krče. Seveda je poraba energije in utrujenost  z vsakim gramom večja (posebno pri hoji v klanec).

Osnovna oprema (za en teden hoje, poleti, v nižinah in v sredogorju):

a) Nahrbtnik: Nahrbtnik naj se vam dobro prilega in naj ne bo prevelik (jaz nosim 65-litrskega) in ga primerno uravnajte (polnega) na vaš hrbet. Pri hoji ga privežite okoli pasu, tako da breme delno nosite tudi z boki.

V nahrbtnik spakirajte težke stvari na dno in čimbližje hrbtu. Rezervno obleko in spalno vrečo obvezno spakirajte v plastično vrečko, da se ne premoči v primeru dežja ali politja. Sam sem nekoč polil vsaj pol litra mleka v nahrbtniku – si predstavljate katastrofo, če ne bi imel spakirano v vrečke? Že tako se mi je sam nahrbtnik usmradil in sem trpel …

b) Obleka: Kratke hlače, dolge hlače (oboje naj bodo udobne – naj se vam ne lepijo po nogi – sam uporabljam samo dolge hlače s snemljivim spodnjim delom hlačnic), ena “švic” majica in dve T majici iz bombaža (oboje lahko perete med potjo), dve spodnji majici, tri spodnje hlače (morda ženske malo več?) – sam uporabljam sedaj športne “plastične” švic gate bokserke, lahka majica z dolgimi rokavi, flis, kapa z velikim šiltom in zaščito za vrat, dva para nogavic, kopalke.

c) Spanje: Spalna vreča in podloga. Spalna vreča naj za poleti ne bo prevroča in ne pretežka (do -5 °C je primerna).

Otroci so imeli klasično podlogo – t.i. armaflex (glej spodnjo sliko), sam pa uporabljam napihljiv in lahek Therm-A-Rest, ki se ga lahko zvije in shrani v nahrbtnik. Otroci so lažji in tudi lažje prenašajo male nepravilnosti pod seboj. V izolaciji in teži ne vidim nobene razlike.

Šotor po mojem mnenju ni potreben in je samo dodatna teža. Mi smo na prejšnjih pohodih nosili vojaška šotorska krila (iz katerih se da narediti enostaven šotor), pa smo sedaj tudi to pustili doma. Spanje pod milim nebom je izjemno romantično, zanimivo in tudi atraktivno za otroke.

Prenočišča: Spati se da tudi v planinskih kočah, turističnih kmetijah, gostilnah (dražje variante), senikih, pri ljudeh na balkonih, hišah, pod cerkvenimi napušči, pred pokopališči (tu je vedno tekoča voda!), …, pod milim nebom. Mi smo večinoma spali zunaj (kdaj v turistični kmetiji in planinski koči). Ljudje ob poti so odprti za sprejem peš romarjev in radi pomagajo. Poskrbite, da je spanje varno (na območju medveda smo mi vedno spali v zavetju vrtov, gradov, …).

d) Higiena: Zobna krtačka in zobna pasta, milo, mikro brisačka, dober deodorant (en na skupino), toaletni papir, osvežilni robčki (glej “higiena predela med nogami”).

e) Zemljevidi in vodnik: Celotno pot morate “pokriti” z zemljevidi (če ni drugega si natisnite zemljevid s Pešpoti.si ali si kopirajte iz Velikega Atlasa Slovenije). Za E6 obstajajo zemljevidi za skoraj celotno pot (samo majhen del med Turjakom in Blokami ter čez Brkine manjkajo). Seveda imejte samo en paket zemljevidov na skupino.

Za orientacijo rabite troje: markacije, zemljevid in opis poti. Močno priporočam odličen vodnik Evropska pešpot E6 ali Evropska pešpot E7 (obe je napisal Dario Cortese). Hvala Dario za odličen in tudi duhovit opis poti ter znamenitosti na poti.

f) Ostala oprema: Švicarski nož (tak bolj lahek), plastična žlička za prehranjevanje (odlična je Žvilica), 2 m najlonske vrvice (na skupino), sončna očala, napolnjen mobilni telefon (brez polnilca – ga imejte ugasnjenega in ga uporabite le za primere sile), fotoaparat in rezervne baterije, odganjalec komarjev, krema za sončenje, medvedki ali druge plišaste živalce za otroke, svetilka (lahka – npr. Tikka), prva pomoč (povoji, obliži, antibiotično mazilo (10 g) – recimo antibiotično mazilo za oči), navadna plastenka za vodo (1,5 litra je dovolj, otroci 1-2 x 0,5 litra), velika vreča za smeti (v primeru dežja služi za zaščito – še posebej nahrbtnika – dokler ne pridemo do prvega zatočišča).

3. Hrana in pijača

a) Hrana: Hrano se na taki poti, kjer je dostop do trgovin kupuje sproti v trgovinah (pred odhodom naredite načrt trgovin na poti), tudi v gostilnah, turističnih kmetijah, planinskih kočah in tudi pri dobrih ljudeh. Hrana naj bo močno hranljiva (otroci so precej lačni) in taka, da jo otroci radi jedo. Sadje se poleti dobi kar na poti (maline, robide, jabolka, hruške, na Primorskem tudi fige). Seveda poberite (če se le da na tleh) samo toliko kot rabite in vprašajte lastnika. Vsakič ko je mogoče naj otroci pojedo kakšen sladoled ali dva!

b) Pijača: Voda z dodatki vitaminov in mineralov. Voda je praktično celo pot dostopna v naravi (razen v Snežniških gozdovih in na Primorskem). Na studencih točite čim bližje izvira ali prosite pri ljudeh, ki radi pomagajo. V nekaterih vaseh in na Sviščakih smo našli kar “štirno” in nacingali svežo vodo. Vodo in minerale je treba sproti nadomeščati in to obilno! Kdaj je dovolj tekočine? Ko priteče skozi telo (ko greste “lulat”).

V gostilnah priporočam za odrasle pivo (seveda v zmernih količinah!) ali brezalkoholno pivo (tudi za otroke). Pivo odlično nadomesti vitamine in minerale.

c) Smeti: Smeti odlagajte samo v posode za smeti v vaseh in mestih, zato imejte pripravljene vrečke za smeti (mi smo uporabili kar trgovinske, ki smo jih dobili pri nakupih).

4. Pranje perila

Perilo perite, ko ste v okolju, kjer voda steče v kanalizacijo (npr.: turistična kmetija), da ne onesnažujete voda. Če morate prati v potoku, uporabite minimalne količine mila in ne spirajte milnice direktno v potok, pač pa mimo potoka v zemljo ali pesek, da se milo razgradi. Ne potrebujete nobenega detergenta, pač pa samo navadno milo.

Majice, perilo, nogavice (če se boste vseeno jih odločili prati 🙂 ) sušite kar na nahrbtniku. Majica je ob sončnem vremenu v pol dneva suha.

5. Druga oprema (po moje ni potrebna, prinaša pa več udobja)

Naš prijatelj Peter iz Avstrije je imel se seboj (kot smo se mi šalili) cel “hotel” in njegov nahrbtnik je tehtal gotovo preko 25 kg. Tako je imel on s seboj še: gorilnik (vojaški) + gorilne ploščice, šotor (za eno osebo: 1,7 kg), dežnik (ki ga je včasih uporabil tudi za senco), dva noža.

Se je pa fant znašel in je (na poti do morja) že v Avstriji kupil “rudla” (= naprava na dveh koleščkih, ki je namenjena za prevažanje bremen v skladiščih in gospodinjstvu), s katerim je kar okoli pol poti nahrbtnik preprosto vozil. Ko smo mi to videli, so nam skoraj izpadle oči 🙂

Zaključek

Upam, da sem komu vsaj malo pomagal “pripraviti nahrbtnik” (in še kako drugače) za dolgo pot. Meni je namreč zelo tečno premišljevati vsako leto znova kaj pripraviti za na pot, zato bo tudi meni tale zapis vsako leto nekajkrat prišel zelo prav. Že hodim skupaj s sinom po E7 (od Robidišča na zahodu Slovenije do Hodoša na slovensko – madžarski meji: okoli 600 km), po Slovenski Jakobovi poti, čaka Koroška planinska pot, … ali pa se bom odpravil kar tako na slepo v kakšen konec Slovenije.

Želim vam prijetne dolge poti in kar pogumno na pot. Naj vas za konec še spodbudim na dolge poti z besedami Daria Corteseja: “Kdor hodi, je vedno pred časom. Kdor hodi po evropskih pešpoteh, je nekaj desetletij pred časom. Kdor hodi po slovenskem delu dveh evropskih pešpoti, je že četrt stoletja pred časom. In ta čas je vedno zdaj.”

Tudi sam verjamem, da čas slovenskih dolgih poti šele prihaja. Čas postaja vrednota in čas “zabit” na taki poti je velika vrednota, še posebej, če doživimo pot v družbi svojih najdražjih in v družbi Najvišjega.

Foto: Aleš Čerin

15 odgovorov
  1. Ivan
    Ivan says:

    Aleš, si se pa potrudil in odlično napisal kaj vse se nujno potrebuje na takšni poti. Čestitke za članek in prehojeno pot. Sem vas spremljal.
    Pozdrav! Ivan

    Odgovori
  2. Aleš Čerin
    Aleš Čerin says:

    @Ivan: Hvala, da si nas spremljal na poti. Upam, da bo članek komu prišel prav in da bo koga spodbudil za tako pot.

    Jaz hodim po takih trekingih že od malega in so odlična priložnost za spoznavanje Slovenije, ljudi in tudi samega sebe.

    Pa še vzgojni so …

    Odgovori
  3. Marjeta
    Marjeta says:

    Priceless! Hvala. Jaz bom štartala s pohodom preko Pohorja.. potem pa kaj večjega… ta vikend sem že bila malo na ogledih/pokušini.

    Odgovori
  4. turdus
    turdus says:

    Sistematično, temeljito, plod izkušenj!
    Simpatičen je pa tudi Petrov “rudl”.
    Koliko je vagal prazen? Rudl, ne Peter.

    Pozdrav silnim hodcem!

    Odgovori
  5. Aleš Čerin
    Aleš Čerin says:

    @Turdus: Hvala. Pravzaprav ne vem koliko je tehtal, je bil pa tak, zelo priročen, narejen iz plastike. Po moje kakšne dva kg. Vsekakor se je splačalo, ker je skoraj polovico poti vlekel. Vseeno, pa je imel nahrbtnik za mene odločno pretežak, kar se mu je zelo poznalo pri hoji navzgor.

    Odgovori
  6. Melita
    Melita says:

    Hvala za izčrpne nasvete “iz prakse” 🙂 Tole popotniško mazilo pripravite sami ali se ga da kje kupiti?
    Srečne in vesele prihodnje poti, Melita

    Odgovori

Trackbacks & Pingbacks

  1. Aleš Čerin pravi:

    Poznate evropske pešpoti? V SLO imamo E6 in E7. E6 je za nami, letos gremo na E7. Kako se odpraviti na dolgo pešpot? http://skrci.me/190km

  2. Prihaja čas trekingov po Sloveniji: http://bit.ly/dtbKry Kako se pripraviti na dolg treking, kako se organizirati? http://bit.ly/KTMtA

  3. Aleš Čerin pravi:

    Prihaja čas trekingov po Sloveniji: http://bit.ly/dtbKry Kako se pripraviti na dolg treking, kako se organizirati? http://bit.ly/KTMtA

  4. Aleš Čerin pravi:

    Pa še v pomoč pri pripravah na dolgo pot. Z bloga Preprostost: "E6: Preden se odpravite na treking dolg 190 km" http://skrci.me/treking

  5. […] o tehnični opremi za spanje, pripomočkih, fintah proti žuljem, teži nahrbtnikov, … v prihodnjih […]

  6. Aleš Čerin pravi:

    New blog post: E6: Preden se odpravite na treking dolg 190 km … http://bit.ly/u3gmc

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja