Starost je stok in jok ali pa dobra volja. Odločitev je vaša.

Moja prijateljica, pravzaprav sestra v skavtstvu Manja Rozman, medicinska sestra, takole razmišlja o starosti.

Katere misli mi rojijo po glavi, ko premišljujem o starosti, o njenih tegobah in radostih? Ena od njih je recimo, kako je lahko starost vesela, radostna, tudi polna življenja. Kako, ko pa vemo vsi, da je starost sinonim za bolezen, dom upokojencev, samoto, oslabelost, smrt?

Vsi tudi vemo, da s starostjo naše miselne in telesne moči upadajo in ne moremo početi reči, ki smo tako jih radi delali v mladosti, ki so nam bile za »dušo«. To gotovo niso dejstva, ki bi se jih veselili. Ravno obratno: tega se vsi bojimo, bežimo v paradigmo mladosti za vsako ceno. Duša kar naenkrat ostane prazna, brez veselja, življenja, brez iskre, brez ljubezni.

Vse pa ni tako črno. To nam dokazujejo ljudje, ki kljub starosti živijo v spoštovanja vredni miselni in/ali telesni kondiciji. Vsak gotovo pozna koga, ki kaže, da je jesen življenja lahko lepa, bogata, osrečujoča, nasmejana, predvsem pa ljubeča.

Kaj je tisto kar nam osreči starost? Po moje dobra volja, ki naravna človeka na pozitivne misli in dejanja. Taki ljudje celo manj obolevajo, če pa že zbolijo, bolezen lažje prenesejo. Ko jih doletijo preizkušnje, so ti ljudje nagnjeni k temu, da težave rešujejo. Hitro in učinkovito. Ni jim tudi težko sprejeti pomoč. Vsako, tudi težke preizkušnje, obrnejo sebi v dobro, črpajo iz njih energijo in energijo celo posredujejo naprej. So kot pretvorniki energije. Nikoli niso sami in nikoli jim ni ničesar žal. So kot sonce h kateremu se lahko kadarkoli prideš pogret. Znajo si sami poiskati hobije, mala drobna veselja, naklonjeni so k novitetam, polni iskrive radovednosti.

V svoji delovni praksi pa videvam tudi mnogo ljudi, ki samo stokajo in jokajo nad svojim življenjem. Obnašajo se tako, kot da bi bili že mrtvi. Kot da ne vedo, da njihovo življenje še kar traja in ga je treba nekako preživeti. Kadar se s temi ljudmi pogovarjam mi vcepljajo občutek, da so jih zadele (seveda po njihovem mnenju) prav vse nesreča tega sveta. Kot da so oni krivci za vse in videti je kot da taki ljudje resnično postanejo strelovodi za nesreče in bolezni.

Vdajajo se negativnim razvadam in celo če jih kaj dobrega doleti, se jim to zdi zgolj posmehovanje usode. Ne znajo reševati svojih problemov, tudi ponujeno pomoč zelo težko sprejmejo. Vsak človek, ki ima opravka s takim »nesrečnežem« je deležen nezaupanja in kritike. Ne priznajo, da imamo vsi dobre in slabe dni (ne samo oni), da imamo vsi preizkušnje in težave s katerimi se spopadamo vsak dan, na različne načine. Taki ljudje so velikokrat egoisti, s svojo nesrečo želijo zbuditi pozornost, visijo na dogodkih v življenju, ki so jih zaznamovali.

Zdi se mi, da je samo od nas samih odvisno, kakšno življenje bomo živeli v starosti. Veliko je odvisno od osebne odločitve ali si bomo življenje zagrenili ali polepšali. Čeprav se zdi absurdno, vidim, da se mnogo ljudi rajši odloči za življenje »nesrečnika«.

Vendar pa dragi moji – življenje je lepo. Vredno ga je živeti  v vseh obdobjih, tudi v starosti, vredno je izkoristiti priložnosti za dobro voljo, ki se nam ponujajo. Zase in tudi zaradi ljudi okoli sebe.  S tem si pripravimo lepo jesen življenja z obilno letino.

Hvala Manja, da deliš svoje misli z nami.

Foto: Free-Photos, Pixabay

5 odgovorov
  1. Danilo
    Danilo says:

    Starost je velik izziv za družbo, predvsem pa za posameznika. Prepričan sem, da se že danes pripravljamo na to, kako bomo jutri živeli svojo starost.

    Odgovori
  2. meta
    meta says:

    Danes naša teta (pravzaprav moževa) praznuje 100. rojstni dan. Je tak sonček, da se pri njej res ogreješ, kot je napisano zgoraj. “Če mlad ne umreš, pa star rataš,” pravi teta. Zadnjič me je oštela, ko sem ji rekla, da bi morala glede neke telesne tegobe govoriti z zdravnico: “Nič me ne rihtat! Jaz sem že stara, ti si pa še smrklja!” Bog jo živi, teto!

    Odgovori
  3. Aleš Čerin
    Aleš Čerin says:

    @Danilo: Ja, verjamem, da imaš načrte za starost. Zase ali še za druge? Se priporočam. kateri inštitut ustanoviva?

    @meta: Naj Bog spremlja vašo teto še naprej.

    Odgovori
  4. Matjaž Maležič
    Matjaž Maležič says:

    Krasno razmišljanje Manja. Že ko si mlajši, se moraš tako “naravnat”. Tudi sam, sem prepričan, sem eden tistih, ki vedno vidijo pol poln in ne pol prazen kozarec. Če si pozitivno naravnan srečuješ tudi takšne ljudi in dogajajo se ti predvsem pozitivne stvari. Če pa že gre kaj narobe, pa je to lažje prebroditi ali sam ali s kom, ki podobno razmišlja. In če imaš še vero in Boga ob sebi, se ti res ni treba bati prihodnosti.
    Sam poznam veliko ljudi, ki so ali živijo lepo starost. In ko jih vprašaš kako so, med smehom kdo reče “Letom primerno.” Moj pokojni stari ata, ki je dočakal 93 let, pa je imel navado reči: “Če hujš ne bo, še umr’t ne bo treba!”

    “Dneve in ure je potrebno napolniti z ŽIVLJENJEM in ne življenju dodajati ure.”

    Odgovori
  5. Danilo
    Danilo says:

    Aleš. Nisem ravno imel v mislih nekega jasnega načrta za lastno starost. Bolj sem mislil na to, da vse kar trenutno počnem in način s katerim se lotevam stvari bistveno vpliva na to, kaj bo z mano na stara leta. je pa starost izziv: osebno in družbeno. In verjetno se premalo tega zavedamo. Če bi se kdo bolj načrtno s tem ukvarjal, bi seveda bilo dobrodošlo.

    Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja