Kolesarska čelada na poslovnem sestanku


S parkiranjem v Ljubljani so težave. Težko se dobi prostor, parkirne hiše so drage, … Promet v Ljubljani je gost, počasen. Poleg vsega pa nikoli ne prideš prav do želenega mesta. Avtobusi dopoldne vozijo precej na redko. Veliko poslovnih sestankov pa je seveda v Ljubljani.

Zakaj pa ne na poslovni sestanek s kolesom?

Tako sem se odločil, da tudi na poslovne sestanke prihajam s kolesom, četudi moje stranke najprej malce čudno pogledajo. Kar z gorskim kolesom pridem. Z nahrbtnikom v katerem je prenosni računalnik in seveda zgledno opremljen s kolesarsko čelado. Za preprečevanje kraje kolesa pa dve debeli ključavnici. Ljudje s katerimi se srečujem so najprej začudeni, nato se seveda strinjajo, da je kolesarjenje zdravo, potem malo godrnjajo nad prometom in parkiranjem v mestu, … posnemovalcev pa v poslovnem svetu še ni veliko.

Nazaj grede grem včasih kar čez Golovec (150 m vzpona) in spotoma imam kar spodobno rekreacijo. Res prijetno, zdravo in koristno za okolje. Ali se mi pridružite tudi vi?

3 odgovorov
  1. Danilo
    Danilo says:

    Zveni vabljivo. Sam bi se preveč dolgo vozil na poslovne sestanke, če bi šel s kolesom.
    Vem pa , da je v ozadju veliko izgovorov skrita ali preprosta lenoba ali pa navada, ki pa je seveda z lenobo povezna.
    Kar naprej nam ponujajo bližnjice, pripomočke in nadomestke za stvari, ki so v izvirniku najboljše, najbolj čiste in najbolj zdrave.
    Jasen pogled in disciplina sta potrebni, da se ne uklonimo preveč pogosto.
    Ta tvoja razmišljanja, Aleš, pa vsaj meni, dajo kakšno smernico in vzpodbudo za razmišljanje in upam, da tudi delovanje.

    Odgovori
  2. christooss
    christooss says:

    Od kar živim v Lj je avto nesmiselna stvar. S kolesom si kjer koli v max. 15 minutah. Če si poslovnež si moraš samo nabavit malo boljše kolo. Za imiđ 🙂

    Odgovori
  3. Duša
    Duša says:

    V Parizu, kjer sem živela nekoč še kot študentka, sem se gibala v krogu intelektulalcev, ki so vsi živeli v najetih stanovanjih ( ali v hotelskih sobah tako kot Sartre in Simone de Beauvoir, sja je bilo to dokaj običajno) in so povsem zaupali javnemu prometu. Avtomobila ni imel nihče. Tudi sama poskušam živeti tako in dobro kolo me pripelje povsod. Tudi avtobus in taksi mi pomagata. Sicer pa živeti v Nebotičniku in imeti avto res ni mogoče. V Statutu mesta Dubrovnik so natanko določili kateri del cestišča pripada levi in desni strani ulice, tisti del na sredi pa je bil za javno rabo. Kdor je pomotoma nogo postavil v obcestni jarek, ta nedvomno ni bil Dubrovčan in ni poznal prava običajev. Kaj takega v Štefanovi ulici ne poznamo…. zasebnost in javnost sta iz naše ulice preprosto izginila in na to nas takoj opozori prodoren pogled dežurnega policista.

    Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja